»Ko so številke še vedno nizke, je lahko reči, ah, to ni veliko, vendar če sami niste izpostavljeni velikemu tveganju, bi se morali zavedati, da mu je izpostavljeno na milijone ljudi,« v svojem članku z naslovom Zdravnik v osrčju izbruha o življenju v italijanskih bolnišnicah opozarja avtorica Annie Reneau: »Drugače od gripe za ta virus ni cepiva. Ukrepi, ki se morda zdijo ekstremni ali panično usmerjeni, so zasnovani tako, da bi z njimi čim bolj omejili širjenje virusa.«
»Ni odgovorno molčati«
Še 27. februarja je imela Italija 650 potrjenih primerov s covidom-19, manj kot dva tedna kasneje jih ima že več kot 10.000; po zadnjih podatkih okoli 12.000. Celotna država je zastala, bolnišnice so preobremenjene. O tem priča zapis italijanskega zdravnika dr. Daniela Macchinija, ki je na svoji FB-strani opisal, kakšne so bile razmere v bolnišnici konec februarja in kakšne so po desetih dneh. Zdravnik se je odločil za zapis, ker meni, da o tem, kar se dogaja, ni odgovorno molčati.
Iskreno zdravnikovo pismo
Pismo zdravnik dr. Daniel Macchini namenja vsem ljudem, ki živimo daleč od italijanske resničnosti: »Želim vam predstaviti, kaj doživljamo v Bergamu v teh dneh pandemije covida-19. Razumem, da ne bi smeli ustvarjati panike, toda ko sporočilo o nevarnosti dogajanja ne doseže ljudi, zadrhtim.«
Opisuje, da je nekaj časa začudeno opazoval reorganizacijo celotne bolnišnice v preteklem tednu, ko je bil sedanji sovražnik še v senci. Oddelki so se počasi praznili, izbirne dejavnosti so bile prekinjene, v intenzivni negi so začeli pripravljati čim več prostora za postelje: »Vsa ta hitra preobrazba je na hodnike bolnišnice vnesla ozračje tišine in nadrealistične praznine, ki je še nismo razumeli,čakajoč na vojno, ki naj bi se še začela in ko mnogi (vključno z mano) niso bili tako prepričani, da bo kdaj prišla s takšno srditostjo.«
Zdravnik se spominja nočnega klica pred tednom dni, ko je čakal na rezultate brisa: »Takrat se mi je zdela zaskrbljenost nad enim možnim primerom skoraj smešna in neupravičena, zdaj lahko rečem, da so razmere dramatične.«
»Vedno prekleto ista diagnoza«
Vojna je dobesedno eksplodirala in bitke so neprekinjene dan in noč, slikovito opiše dr. Macchini: »Zdaj je v vsej dramatičnosti nastala potreba po posteljah. Oddelki, ki so bili izpraznjeni, se polnijo z impresivno hitrostjo …«
»Razložite mi, kateri virus gripe povzroča tako hitro tragedijo,« se sprašuje Macchini in ugotavlja, da prihaja do epidemiološke katastrofe. »Ni več kirurgov, urologov, ortopedov, smo le zdravniki, ki nenadoma postanemo del ene same ekipe z namenom, da se soočimo s tem cunamijem, ki nas je preplavil. Zadeve se množijo, prispejo s hitrostjo 15–20 sprejemov na dan, vse iz istega razloga. Rezultati brisov zdaj prihajajo eden za drugim: pozitiven, pozitiven, pozitiven. Nenadoma se ER zruši.«
Zdravnik napiše, da so znaki vedno enak: vročina in težave z dihanjem, vročina in kašelj, odpoved dihanja. Tudi radiološka poročila so vedno enaka: dvostranska intersticijska pljučnica, dvostranska intersticijska pljučnica, dvostranska intersticijska pljučnica . Vedno prekleto ista diagnoza, vsi za hospitalizacijo.
Izčrpano osebje, bolniške sestre s solzami v očeh
»Osebje je izčrpano, a kljub napornim delovnim obremenitvam se v vseh prebuja solidarnost. Zdravniki so pripravljeni drug drugemu pomagati, celo namesto medicinskih sester premikajo postelje, jih premeščajo, izvajajo terapije. Medicinske sestre imajo solze v očeh, ker ne morejo rešiti vseh.«
Macchini nadaljuje: »Ni več premikov, ni več ur. Družbeno življenje je za nas suspendirano. Svoje družine ne vidimo več zaradi strahu, da bi jih okužili. Nekateri smo se kljub protokolom že okužili. Nekateri naši kolegi, ki so okuženi, imajo okužene sorodnike, nekateri njihovi svojci se že borijo za življenje. Bodite potrpežljivi, ker ne morete v gledališče, muzeje ali v telovadnico. Poskusite se usmiliti nešteto starih ljudi, ki bi jih lahko pogubili. Poskusimo narediti dobro. Širimo besedo, preprečimo, da bi se to, kar se dogaja tu, dogajalo po vsej Italiji.«
