Največje ameriško mesto je prepričljivo liberalno in izbranci demokratske stranke ponavadi brez težav zmagajo na županskih volitvah. Zato je uspeh Mamdanija še toliko bolj pomenljiv, če že ni popolno presenečenje. Ankete so prednost ves čas dajale Andrewu Cuomu, nekdanjemu guvernerju zvezne države New York, ki je pred štirimi leti odstopil pod valom obtožb o spolnem nadlegovanju enajstih žensk, a se je na politično prizorišče vseeno vrnil s podporo vplivnih mestnih krogov.

Toda Mamdani, 33-letni lokalni poslanec, je v tednih pred torkovim glasovanjem s spretno kampanjo in preprostim sporočilom, da naj bo New York mesto, v katerem si lahko življenje privoščijo vsi, ne le premožni, ti pa naj za to plačajo, vztrajno zmanjševal zaostanek. To je sprožilo nekaj svarilnih zapisov v največjih medijih, na čelu z New York Timesom, da razmeroma neizkušeni demokratični socialist morda ni najprimernejša izbira za vodenje več kot osemmilijonskega mesta s proračunom za šest Slovenij.

Uradni rezultati glasovanja bodo znani ta teden, saj demokrati volivcem omogočajo, da kandidate razvrstijo od najbolj do najmanj priljubljenega, glasovi pa se nato prenašajo k najuspešnejšim. Toda tudi brez tega dodatnega štetja je bilo jasno, da je mladi politik prepričljivo premagal 67-letnega veterana Cuoma, ki je priznal poraz.

»Vroče komunistično poletje«

Ko je Mamdani v torek navdušenim podpornikom dejal »Nocoj smo ustvarili zgodovino!«, so v mestu že snovali, kako ga spodnesti. »Uradno je prišlo vroče komunistično poletje,« je na družbenem omrežju X potožil Dan Loeb, izvršni direktor finančnega sklada Third Point in pomemben Cuomov podpornik. »Ne morem verjeti, da moram to sploh reči, ampak socializem ne deluje. V vsakem ameriškem mestu, kjer so ga preizkusili, je propadel,« je svaril Anthony Pompliano iz naložbenega podjetja Professional Capital Management.

Ricky Sandler iz finančnega sklada Eminence Capital je oznanjal, da je »depresiven in žalosten«, nato pa grozil, da »bom verjetno svoje podjetje in družino preselil iz New Yorka«, če bo Mamdani v resnici postal župan. Podobne napovedi o odhodu na Florido ali v Teksas so prihajale iz drugih delov Wall Streeta. Težave s sprejemanjem novice, da jih bo v New Yorku zastopal kandidat s tako levimi stališči, da so še ne tako davno veljale za politično tvegane tudi v liberalnem velemestu – denimo dvig davkov za podjetja ali pa označevanje početja Izraela v Gazi za genocid –, je imel tudi vrh demokratske stranke.

Medtem ko so tehtali, ali ga sprejeti kot prihajajočo novo generacijo voditeljev ali se odmakniti od njegovih političnih idej in se usmeriti proti sredini, so volilni rezultati kazali, da je Mamdaniju uspelo ustvariti zelo raznoliko koalicijo. Podprli so ga mladi volivci in manjšine – dve skupini, ki ju demokrati vse težje privabljajo že od dobe predsednika Baracka Obame –, dovolj dobro mnenje o njem imajo tudi zmerni demokrati in neodvisni, ki se pogosto izogibajo močno levim stališčem.

Profimedia

»Navdušenja, ki sem ga zaznala na ulicah po vsem mestu, nisem videla, odkar je Obama kandidiral za predsednika države,« je dejala Letitia James, generalna državna tožilka New Yorka. Na volilni torek, ko je na mestnih ulicah nagovarjal volivce, ga je srečala skupina prostovoljcev, ki so delali za Cuoma, eden od njih pa ga je prosil, ali se lahko fotografira z njim. Njegov dobrih dvajset kilometrov dolgi pohod od vrha Manhattna do konca na jugu je postal ne samo podoba včasih skoraj ljubečega odnosa Newyorčanov vseh vrst do mladega voditelja, ampak portret izjemno raznolikega mesta v vroči poletni noči.

Dobri posnetki

»Mislila sem, da (za župansko kandidaturo) potrebuješ izkušnje. Izkazalo se je, da moraš le snemati dobre videoposnetke,« je med kampanjo potožila kandidatka Jessica Ramos, ko je postalo jasno, da še pred nekaj meseci povsem neznani politik po levi prehiteva tekmece v stranki. Kdor ne razume, da je spretnost na družbenih omrežjih tako nujna kot zmožnost brezkončnega nasmeha in stiskanja rok, je bodoči poraženec.

V letu 2025 kreativno pripovedovanje zgodbe o sebi na internetu ni čudaška posebnost, ampak jedro politične kampanje, družbena omrežja so za volivce ne samo vir informacij (v dobrem in slabem), ampak tudi orodje za preizkus pristnosti politikov in njihovih stališč. Leta skrbno načrtovanih kandidatur, loščenja življenjepisov, pletenja političnih povezav in mrež za zbiranje donacij so se razblinila, ko je fant z »dobrimi posnetki« in širokim nasmehom povozil ustaljene politike.

S pomočjo družbenih omrežij je zbral več kot 46.000 prostovoljcev, ki so širili glas o njem. Napovedal je, da bodo potrkali na milijon vrat, morda ne najučinkovitejša strategija v mestu, kjer jih ljudje neradi odpirajo, toda staromodni pristopi, podkrepljeni s posnetki takšnih srečanj, so potrkali na milijone digitalnih vrat in s pomočjo spleta kampanjo preoblikovali v gibanje.

Mamdani ima pripovedovanje zgodb v krvi, sin režiserke Mire Nair in akademika Mahmooda Mamdanija (oba sta indijskega porekla, oče prihaja iz indijske diaspore v afriški Ugandi), je že kot otrok zbujal pozornost. »Mirin zgovorni sin s srnjimi očmi Zohran izžareva čar ljubljenega, ima številne vzdevke, Z, Zoru, Fadoose in Neutrudni Mamdani,« devetletnika ni prezrl novinar, ki je pisal portret filmarke.

Dobri dve desetletji pozneje je Neutrudni Mamdani z lahkotnim nasmehom in vseprisotnostjo – pojavil se je na vseh mogočih medijskih prizoriščih, od TikTok serije Subway Takes, kratkih, lucidnih intervjujev iz newyorške podzemne do osrednje večerne zabave na mreži CBS The Late Show s Stephenom Colbertom – zasenčil precej bolj znane in uveljavljene kandidate. A ne gre le za podobo, povzdignila ga je tudi laserska osredotočenost na preprosto sporočilo, naj življenje v New Yorku ne bo tako težko, naj bo izjemno drago mesto dostopnejše za vse, ne le za premožne, ti naj za to plačajo. Hkrati zna zapletene ekonomske težave volivcev strniti v jedrnate politične rešitve. Ne potaplja se v nejasne politične koncepte, ampak govori o lahko razumljivih zamislih.

Nekatere odbija oznaka socialist, čeprav je večina Mamdanijevih politik daleč od revolucije. Poziva k brezplačnim avtobusom (v Bostonu že imajo nekaj brezplačnih avtobusnih linij), k zamrznitvi rasti najemnin za stanovanja, kjer ceno lahko določa mesto (kar je nekdanji župan Bill de Blasio storil trikrat v svojih osmih letih vodenja, pa to ni potopilo ne najemnin ne trga najemniških stanovanj), k brezplačnemu varstvu otrok. To bi plačal z višjimi davki za korporacije in za meščane, ki zaslužijo več kot milijon dolarjev na leto.

Najbolj vprašljiva se zdi njegova zamisel o državnih supermarketih z nadziranimi cenami, ki je nemudoma sprožila val sovjetskih šal o praznih policah »A pri vas nimate banan? Ne pri nas nimamo pomaranč, banan nimajo v sosednji trgovini.« Toda kot trdi Branko Marcetic iz močno levousmerjenega časnika Jacobin, to niso socialistične politike, pred pol stoletja bi bile osrednje zamisli New Deal demokratov. »V tej dobi degradiranega, korporativnega liberalizma ni naključje, da le socialistični kandidat zagovarja tisto, kar je bilo nekoč temelj liberalizma. In da je sto tisočem Newyorčanov, ki glasujejo za demokrate, a se nimajo nujno za socialiste, všeč, kako to zveni,« ugotavlja Marcetic.

Pomanjkanje izkušenj

Biti župan New Yorka niso samo zanimive zamisli, ena najzahtevnejših vodilnih funkcij v državi zahteva spretnost za nenehno sklepanje političnih kompromisov. Tekmeci so ga neusmiljeno bičali z milijone dolarjev vrednimi oglasi, ki so poudarjali njegovo neizkušenost. Celo nekateri Mamdanijevi podporniki in zavezniki zasebno dvomijo o njegovi sposobnosti vodenja obsežne birokracije.

Podpirata ga senator Bernie Sanders in poslanka Alexandria Ocasio-Cortez (znana kot AOC), ne samo zvezdi demokratičnih socialistov, pač pa politika, ki s skupnimi zborovanji po ZDA nosita baklo upora proti predsedniku Donaldu Trumpu in njegovim spornim politikam. Sanders je svojo politično pot začel kot župan mesta Burlington v Vermontu, iz tistih časov je znana njegova izjava »Če ne bomo splužili ulic in popravili cest, ljudje ne bodo prenašali tega socialističnega sranja«. Mnogi dvomijo, da lahko levičarski ideologi učinkovito upravljajo velike metropole.

Profimedia

Še posebej po težavah Brandona Johnsona, ki je župan Chicaga postal s podporo demokratičnih socialistov, po dveh letih pa velja za enega najbolj nepriljubljenih politikov v ZDA, njegova podpora je padla na ubornih 14 odstotkov. »Želite vedeti, kako bi socialistični župan upravljal New York? Vprašajte Chicago,« so bili prejšnji teden jedki v časniku Chicago Tribune. Po njihovih besedah so se v teoriji dobro zveneče zamisli spremenile v nered, ki ga poganjajo proračunske napake in politična neizkušenost, Mamdanija pa so označili za »nedvomno še bolj radikalnega«.

Toda v tednih pred zmago je kazal, da je pripravljen sprejeti nasvete, poslušati in se hitro učiti. Zanimajo ga pobude zmernega krila, kako spodbuditi gradnjo več stanovanj, pa pobude o zmanjšanju birokracije za mala podjetja. Sestajal se je z veterani mestne politike, prepojenimi z bogatimi izkušnjami v mestni hiši in brez dovzetnosti za preizkuse ideološke čistosti demokratičnih socialistov. Kritiki čikaškega župana priznavajo, da njegove težave ne izvirajo iz ideologije, pač pa iz izbire ljudi, s katerimi se je obdal. Tudi AOC, ki je Mamdanija podprla v začetku junija, opozarja, da se bo moral obdati z izkušenim osebjem, če bo hotel uspeti.

Njegov štab napoveduje, da se bo v primeru zmage zgledoval po progresivnih županih Baltimora in Bostona, Brandonu Scottu in Michelle Wu, ki sta precej uspešnejša od Johnsona. Kampanja pa še zdaleč ni končana. Ne zaradi Curtisa Sliwe, rahlo klovnovskega radijskega voditelja, ki bo jeseni znova zastopal republikansko stranko, saj se nihče na desnici z bolj kredibilno politično podobo ne želi podati v sizifovski boj v mestu, kjer na enega republikanskega volivca pride osem demokratskih.

Po Cuomu Cuomo?

Večji izziv je župan Eric Adams, demokrat, ki tokrat kandidira kot neodvisni kandidat, saj je bilo vnaprej jasno, da nepriljubljeni politik po številnih korupcijskih aferah ne bi preživel glasovanja znotraj stranke. Obtožnice o korupciji ga je odrešila odločitev Trumpovega pravosodnega ministrstva, da zaključi preiskavo, politični analitiki pa so to označili kot kupčijo v zameno za pomoč mesta pri preganjanju nedokumentiranih priseljencev. V začetku junija, ko se je zdelo, da bo pri demokratih zmagal Cuomo, je trenutni župan dejal, da se ne strinja z mnogimi stališči Mamdanija, »vendar spoštujem dejstvo, da je zvest svojim načelom«. Sedaj je hitro obrnil ploščo in ga zmerja za »prodajalca kačjega olja«.

Profimedia

Puške v koruzo (še) ni vrgel niti Cuomo, v dneh po torkovem porazu je cincal z odločitvijo, da umakne svoje ime z glasovnic. »Želim si ogledati vse številke, jih analizirati. Nato se bom s kolegi posvetoval o tem, kaj je zame najboljša pot za pomoč mestu New York,« si je puščal odprta vrata, da nastopi kot neodvisen kandidat. Očitno računa na to, da bo jeseni volilno telo celotnega mesta precej bolj drugačno, kot je bilo pri izbiranju znotraj demokratske stranke, in manj naklonjeno progresivnim političnim idejam. Mamdani se vsaj navzven ni pretirano vznemirjal, ko so ga vprašali, ali se bo znova meril z nekdanjim guvernerjem, je dejal le »enkrat smo to že storili in se je končalo kar dobro«.

V oči bode, da demokratski vrh iz New Yorka, guvernerka zvezne države Kathy Hochul ter vodja obeh manjšin v kongresu, senator Chuck Schumer in poslanec Hakeem Jeffries, hvali zmagovalca, a niso neposredno podprli njegove kandidature. To so le drobni zbodljaji v primerjavi z golidami gnojnice, ki so jo po njem začeli zlivati na desnici. Republikanski poslanec Mike Lawler, ki se spogleduje s kandidaturo za guvernerja države New York, je oznanil, da bo pri demokratih kandidat za župana »radikalen, antisemitski socialist – in Kathy Hochul ni mignila s prstom, da bi to preprečila«.

Hitro se je pridružil tudi Trump in Mamdanija označil za »100-odstotnega komunističnega norca«. Skrajno desničarska provokatorka Laura Loomer, ki je nekoč javno trdila, da so bili teroristični napadi 11. septembra 2001 »notranje delo«, je na družbenem omrežju X zapisala: »V New Yorku se bo zgodil še en 11. september in @ZohranKMamdani bo kriv.«

Podobno je desničarska poslanka iz Georgie Marjorie Taylor Greene objavila preurejeno fotografijo Kipa svobode, pokritega z burko. Tudi Stephen Miller, zlovešči arhitekt sedanje krute politike priseljevanja, je zmago demokratičnega socialista cinično označil za »najjasnejše opozorilo doslej, kaj se zgodi z družbo, ko ji ne uspe nadzorovati migracij«. Mamdani je namreč rojen v Ugandi, državljan pa je postal šele med študijem.

Njegovo pripadnost šiitskemu islamu izrabljajo celo Cuomo in njegovi zavezniki, ko so skušali proti tekmecu razvneti islamofobijo, ki se je v mestu ukoreninila po 11. septembru. Milijone dolarjev so porabili za napadalne oglase in pošto, v katerih so Mamdanija prikazovali kot nevarno izbiro za Newyorčane, še posebej pa so si prizadevali, da bi ga očrnili kot antisemita, ker je glasen kritik izraelske vlade in njenega ravnanja s Palestinci. Vendar hkrati poudarja, da »v New Yorku ni prostora za antisemitizem«, in je obljubil, da bo kot župan povečal financiranje za boj proti zločinom iz sovraštva. V torek so ga podprli celo v nekaterih ortodoksnih judovskih soseskah.