Po podatkih španskih oblasti naj bi v to špansko eksklavo (avtonomno mesto) vdrlo več kot 72 tisoč ljudi, več deset pa jih je pri tem izgubilo življenje.

Čeprav se je večina migrantov že vrnila v Maroko, je ta migrantska invazija močno pretresla ne le Španijo, temveč celotno Evropsko unijo.

Zlasti desne vlade so ostro napadle »neučinkovitost« odziva socialističnega premiera Španije Pedra Sancheza, a na koncu je na sestanku notranjih ministrov EU prek videokonference prevladala podpora Španiji. Vse več političnih analitikov pa opozarja, da je šlo za organizirano akcijo Maroka z močno podporo Izraela in ZDA.

Ceuta je pripadla Španiji že davnega leta 1580, ko sta se portugalska in španska krona združili v Ibersko unijo. Do 14. marca 1995 je bila Ceuta del province Cádiz. Na ta datum pa sta Ceuta in Melilla, ki je tudi pogosto cilj migrantov, postali avtonomni območji. Ceuta, Melilla in Kanarski otoki so bili razglašeni za svobodna območja, še preden se je Španija pridružila Evropski uniji.

Ceuta šteje okoli 85 tisoč prebivalcev mešanih veroizpovedi, saj tam živijo kristjani, muslimani in manjšine sefardskih Judov ter etničnih Sindijcev iz sodobnega Pakistana. Španščina je edini uradni jezik. Darijsko arabščino govori le od 15 do 20 odstotkov prebivalstva.

Vemo, da migranti iz Afrike skušajo vstopiti na evropski kontinent največ prek Italije, Grčije in Španije. Španija je glavna točka prihoda v Evropo za ljudi iz severozahodne Afrike, ki iščejo boljše življenjske priložnosti ali bežijo pred nasiljem v svojih matičnih državah. Ceuta in Melilla sta močno utrjeni, saj veljata za destinaciji za tiste, ki poskušajo doseči Španijo iz Maroka in drugih delov Afrike.

Profimedia

Številni migranti, ki dosežejo Ceuto ali Melillo, so takoj zavrnjeni, drugi pa so zadržani v zavetiščih za migrante, medtem ko zaprosijo za azil v Španiji. Migrantov, ki prihajajo v Ceuto in Melillo, je na splošno veliko manj kot tistih, ki v Španijo prihajajo prek Kanarskih in Balearskih otokov.

Ceuta je obdana z dvojno ograjo, ki je visoka šest metrov in ob kateri se zbira na stotine migrantov, ki čakajo na priložnost, da prečkajo mejo. Vdori čez ograjo so pogosti, po vdoru pa veliko migrantov poskuša zaprositi za azil. Da bi prišli do Ceute, mnogi plavajo iz maroškega mesta Fnideq, kar znaša približno pet kilometrov. Drugi poskušajo prečkati reko iz bližnjega mesta Belyounech.

Konflikti med Marokom in Španijo niso od včeraj

Incidenti med Marokom in Španijo na tem območju niso nekaj novega. Leta 2014 je pri Ceuti umrlo najmanj 14 ljudi, ko je 200 ljudi poskušalo vstopiti tako, da so preplezali mejno ograjo ali plavali okoli valobrana, ki ločuje mesto od maroškega ozemlja.

Zadnji množični prehod meje se je zgodil maja 2021, med diplomatskim sporom Maroka s Španijo zaradi odločitve Španije, da dovoli zdravljenje zaradi kovida v Španiji Brahimu Ghaliju, vodji Fronte Polisario, gibanja za neodvisnost Zahodne Sahare.

Tako Maroko kot fronta Polisario sta si prizadevala dobiti Zahodno Saharo, ki je bila pod špansko oblastjo do leta 1975, ko so kolonialne oblasti ozemlje predale Maroku in Mavretaniji. Diplomatska kriza med Marokom in Španijo se je končala leta 2022, ko je Madrid preklical svojo dolgoletno politiko nevtralnosti in podprl maroški načrt za Zahodno Saharo.

Maroko pa se vendarle ni odpovedal želji, da dobi pod svojo upravo Ceuto in Melillo. Sredi tega spora je Maroko sprostil mejne kontrole in 17. maja 2021 je približno osem tisoč migrantov prečkalo maroško-špansko mejo v Ceuto in Melillo, pri čemer so obšli pomola Benzú in El Tarajal.

Španska vojska je bila nameščena na meji, da bi ustavila priliv vojakov. Maroška dejanja so zavrnili različni uradniki Evropske unije. Tedanja podpredsednica Evropske komisije Margaritis Schinas je opozorila, da Evropa ne bo »zastrašena od nikogar glede migracij«.

Eno od ključnih vprašanj pa ostaja, zakaj je prav zdaj prišlo do tako obsežnega migrantskega vala. Obstaja sicer več teorij. Največ jih za to krivi španske oblasti. Številni migranti so te dni namreč povedali novinarjem, da so se na družbenih omrežjih razširila poročila in posnetki o julijski odločitvi španskega vrhovnega sodišča, da migrantov, ki jih prestrežejo na morju, medtem ko skušajo doseči Ceuto ali Melillo, ni mogoče takoj vrniti v domovino.

Španska vlada pa je med drugim v začetku leta podelila pravni status tudi pol milijona priseljencem, ki so v državo prispeli v prejšnjih letih in niso imeli kazenske evidence. Tako so migranti mislili, da jih Španija pričakuje odprtih rok, k temu pa so jih spodbujale tudi maroške oblasti.

Zarota Maroka s podporo Izraela?

Vse več poznavalcev razmer omenja možnost, da je ta zadnji ogromni val migrantov potekal ob pomoči maroških oblasti, ki pa imajo podporo v Izraelu in ZDA. Maroko naj bi si želel dobiti Ceuto in Melillo in s tem zaokrožiti svoje ozemlje do Sredozemskega morja.

To naj bi bilo tudi v interesu Netanjahujeve vlade in Trumpove administracije. Španski premier Pedro Sanchez je namreč velik politični nasprotnik Izraela in ZDA, saj je bil prvi evropski voditelj, ki je Izrael obsodil za genocid v Gazi, po drugi strani pa zaradi tega obsoja tudi Trumpovo Ameriko.

Profimedia

Združenim državam se je Sanchez zoperstavil tudi v Natu, saj ni privolil v petodstotno povišanje sredstev za oborožitev in opozarja, da mora EU ohraniti tradicijo spoštovanja človekovih pravic in se umakniti izpod imperialističnega dežnika politike Donalda Trumpa. Skratka, dovolj razlogov, da bi socialističnemu prvaku zamajali stolček.

Argumentov za takšna ugibanja ne zmanjka. Izrael in Kraljevina Maroko sta leta 2020 formalno vzpostavili diplomatske odnose, ko sta obe strani podpisali sporazum o normalizaciji med Izraelom in Marokom v luči Abrahamovih sporazumov. Čeprav zaradi arabsko-izraelskega konflikta prej uradne vezi niso obstajale, sta državi po arabsko-izraelski vojni leta 1948 ohranjali skrivne dvostranske odnose na več frontah.

Maroški kralj Hasan II. je dolga leta vzpostavljal odnose z izraelskimi oblastmi, ki veljajo za ključne za stabilizacijo Maroka in zatiranje morebitnih protimonarhističnih groženj v državi. Izraelski potni list je sprejet za vstop v Maroko, ob prihodu pa se izda vizum.

Od kod več kot 70 tisoč revnim ljudem denar za organizirane prevoze s kamioni do kopenske meje s Španijo? Kdo je lahko organiziral tako množičen prihod in zakaj je maroška policija vse skupaj samo nemo opazovala, ko vemo, kako sicer krvavo zatira vse druge upore svojega prebivalstva?

Tako kot pokojni Hasan II. je tudi njegov sin, sedanji maroški kralj Mohamed VI., katerega vladavina se je začela leta 1999, vzdrževal skrite in neuradne odnose z Izraelom. Skrite zato, da ne bi povzročil sporov z drugimi arabskimi državami. Maroko in Izrael povezuje tudi dejstvo, da v Izraelu živi velika judovska skupnost Maročanov. Po ustanovitvi države Izrael leta 1948 je namreč okoli 90 tisoč maroških Judov odšlo v Izrael.

Svetovalec nekdanjega kralja kot tudi sedanjega Mohameda VI., André Azoulay, je ključni judovski Maročan, ki je omogočil gospodarsko in politično rast Maroka. Pomembno vlogo je imel pri programih privatizacije in deregulacije, ki so se začeli leta 1993. Azoulay je poudaril potrebo po ohranjanju vloge zasebnega sektorja in spodbujanju mednarodnih naložb za ohranjanje gospodarske rasti v Maroku.

Pomembno je prispeval tudi k promociji Maroka po vsem svetu, saj je član vodstev mnogih mednarodnih organizacij. Med drugim je ustanovni član Foruma 100 voditeljev (C-100) za dialog civilizacij in religij ter nekdanji izvršni podpredsednik BNP Paribas v Parizu. Azoulayeva hči Audrey Azoulay pa je generalna direktorica Unesca.

Pomembna vloga ZDA

Pri normalizaciji odnosov med državama so imele ključno vlogo Združene države Amerike oziroma Trumpova administracija v njegovem prvem mandatu. Decembra 2020 sta Maroko in Izrael napovedala obnovo in otoplitev odnosov prav ob posredovanju Združenih držav Amerike.

Politični in strateški Abrahamovi sporazumi so prinesli Maroku priznanje Zahodne Sahare. V zameno za normalizacijo odnosov z Izraelom so namreč ZDA priznale maroško oblast nad spornim ozemljem Zahodne Sahare. Vzpostavljeni so bili neposredni letalski prevozi ter diplomatsko predstavništvo v obliki povezovalnih uradov.

Podpisani so bili sporazumi o vojaškem sodelovanju, varnostni izmenjavi in nakupu obrambne tehnologije. Sklenjeni pa so bili tudi dogovori o sodelovanju na področju visoke tehnologije, kmetijstva, vodnega gospodarstva in turizma.

Trump, najtesnejši zaveznik Izraela, tudi v svojem drugem mandatu krepi odnose z Marokom. V ameriškem obrambnem zakonu za leto 2027 je obsežen desetletni načrt sodelovanja z Marokom, vključno s prodajo dronov, skupnimi vojaškimi bazami in tudi skupnimi vojaškimi vajami. Pred dnevi pa je maroški kralj Mohamed VI. celo poimenoval več tisoč kilometrov dolgo avtocesto po Donaldu Trumpu!

Profimedia

Zgolj za primerjavo naj omenimo ameriško zunanjepolitično strategijo, ki omejuje sodelovanje z Evropsko unijo in evropske vlade obtožuje, da spodkopavajo demokracijo, blokirajo ameriške napore za končanje vojne v Ukrajini in ignorirajo veliko evropsko večino, ki si želi mir.

Med tistimi, ki so zavestno nasprotovali takšni ameriški politiki, je bil viden prav španski premier. Ne gre pozabiti, da bodo naslednje leto, najpozneje 22. avgusta 2027, v Španiji redne parlamentarne volitve, in za oslabitev Sancheza in morebitno izsiljene predčasne volitve je množični migrantski val izjemna priložnost, da bi se na oblast povzpeli Trumpu naklonjeni desničarska Ljudska stranka in fašistična stranka Vox.

Trump, kot največji nasprotnik migracij, je ta množični prihod migrantov v špansko eksklavo izkoristil za notranjepolitične namene, saj je svaril pred morebitno podobno migrantsko invazijo na ZDA, če se vrnejo na oblast demokrati. Za Fox News je dejal, da bi se lahko »podobni prizori čez nekaj let odvijali tudi v ZDA«.

Oster odziv večinskega dela EU

Pismo s pobudo za srečanje notranjih ministrov o Ceuti so takoj po dogodku na Ursulo von der Leyen, Costo in predsedstvo Sveta EU naslovili predstavniki 22 držav članic, med njimi tudi Slovenija. Predlagali so, da bi na izredni videokonferenci uskladili skupne ukrepe za zaščito zunanjih meja Unije.

Med predlaganimi ukrepi so okrepljena pomoč evropske agencije za nadzor meja Frontex, pregled sodelovanja EU z Marokom in dodatni ukrepi za preprečevanje novih nenadzorovanih prehodov meje.

Na iste naslove je svoje pismo naslovil tudi Pedro Sanchez. Bil je kritičen do odzivov nekaterih držav članic, ki so po njegovih besedah Španijo neupravičeno napadale in ravnale sebično.

Po njegovih besedah je večina držav članic pokazala solidarnost in ponudila pomoč, medtem ko so nekatere druge Španijo napadale in pozivale k začasni izključitvi države iz schengenskega območja. Ob tem je izpostavil Rim, ki je s petkom uvedel naključne kontrole državljanov tretjih držav, ki v Italijo pripotujejo iz Španije.

»V trenutnih mednarodnih razmerah se Evropska unija ne more odzvati na takšen sebičen, polarizirajoč in nezakonit način,« je zapisal Sanchez in pozval k takojšnjemu sklicu izredne videokonference notranjih ministrov EU. Kot je še zapisal, bi morala biti namen srečanja oblikovanje skupnega odziva na podobne razmere v prihodnosti in ponovna potrditev, da je varovanje zunanjih meja EU skupna odgovornost vseh držav članic, ne le tistih na prvi črti.

Ne gre pozabiti, da bodo naslednje leto, najpozneje 22. avgusta 2027, v Španiji redne parlamentarne volitve, in za oslabitev Sancheza in morebitno izsiljene predčasne volitve je množični migrantski val izjemna priložnost, da bi se na oblast povzpeli Trumpu naklonjeni desničarska Ljudska stranka in fašistična stranka Vox.

Očitek sebičnosti je najbolj letel na italijansko premierko Meloni, ki je zahtevala odpravo schengenskega režima na mejah s Španijo. Pri tem je zanimivo, da prva dama naše sosede niti ni vedela, da avtonomni mesti Ceuta in Melilla sploh nista vključeni v schengenski režim odprtih meja in da je takšna izjava brezpredmetna. A Sanchez ji ni ostal dolžan. Na družbenem omrežju X ji je odgovoril z zapisom:

Solidarnost in empatija sta neobvezni. Spoštovanje evropskih pogodb in podatkov pa ne.

Število nezakonitih vstopov v EU med letoma 2021 in 2026 po podatkih Frontexa:

Preko Italije: 478.600

Preko Zahodnega Balkana: 340.600

Preko Grčije: 259.800

Preko Španije: 234.760

Preko vzhodnih meja: 48.000

To ni čas za delitve. Je čas za nadaljevanje izgradnje močne in enotne EU.

Kaj je bil cilj invazije – Španija ali EU?

Čeprav se redko strinjam s premierom Janšo, pa soglašam z njegovim zapisom na omrežju X: »Ceuta ni naključje. To je bilo načrtovano.« Verjetno pa se v nadaljevanju te iztočnice ne strinjava. To sodim po izjavi njegovega notranjega ministra Matoza na videokonferenci notranjih ministrov.

»Do poskusa vdora Maročanov v Evropsko unijo je prišlo tudi zaradi dezinformacij o tem, kakšna je azilna politika v povezavi z nezakonitimi prehodi schengenske meje. Samo z jasnimi sporočili, da bomo striktno izvajali azilno politiko in vračanje v države izvora, bomo lahko takšne dogodke preprečili,« je dejal. V tej izjavi je videti, da slovenska vlada krivdo pripisuje predvsem španski strani.

Vsekakor je bil sklep španskega ustavnega sodišča presenečenje. To je zagotovo vplivalo na željo Maročanov, da bi si poiskali boljše življenje v Evropi. Za Španijo so prav Maročani dobrodošla in poceni delovna sila, saj opravljajo najtežja fizična dela v nemogočih delovnih in vremenskih razmerah in praktično nimajo nobene socialne zaščite in sindikalnih pravic.

Sanchez je vodja PSOE (Španske socialistične delavske stranke) in zato ni presenetljivo, da je kot premier želel vsaj delno zaščititi pravice teh migrantskih delavcev. Njegova vlada je letos sprejela zakon, ki je legaliziral bivanje vseh prebežnikov, ki so v Španijo vstopili pred 1. januarjem letos in v tem času niso zagrešili nobenih prekrškov ali kaznivih dejanj.

Nedvomno je bilo vse to spodbuda za odhod Maročanov proti Ceuti. Ne pa tako množičen! Od kod več kot 70 tisoč revnim ljudem denar za organizirane prevoze s kamioni do kopenske meje s Španijo? Kdo je lahko organiziral tako množičen prihod in zakaj je maroška policija vse skupaj samo nemo opazovala, ko vemo, kako sicer krvavo zatira vse druge upore svojega prebivalstva? To so vprašanja, o katerih se na videokonferenci notranjih ministrov EU očitno ni govorilo.

Če Sanchez ne bi tako učinkovito ustavil te invazije, bi verjetno EU od njega terjala odstop. Ker pa je bila španska vlada pri tem uspešna, se je nenadoma začelo govoriti u »uspešni obrambi EU«. Tudi evropski komisar za migracije Magnus Brunner je dejal, da je EU uspešno prestala »preizkus?«.

Profimedia

V čem je bila EU uspešna?!? V ničemer! Vso obrambo je organizirala Španija sama. In tukaj ni bilo nobenega napada na schengenske meje, ker v Afriki, v obeh eksklavah, sploh ni schengenske meje, saj Ceuta ni del schengenskega prostora, je pa del Španije. Drugače bi bilo, če bi se takšna množica pojavila na evropskem kontinentu, denimo na obalah Marbelle ali Malage.

Če želimo odgovoriti na vprašanje, ali je bil to napad na Španijo ali na EU, se odgovor bolj nagiba k Španiji. Res pa je, da vsak napad na katerokoli državo Evropske unije pomeni avtomatično tudi napad na EU.

Močnejša obramba, a tudi načrtovane potrebe in jasna pravila

Evropska unija se zadnja leta nespretno sooča z vprašanjem množičnih migracij in večinoma so države članice prepuščene same sebi, ko se jim zgodi kaj takega. Spomnimo se samo velike humanitarne in politične krize v letu 2015, ko je po t. i. Balkanski poti (tudi prek naše meje) v Unijo prišlo več kot milijon ljudi z vojnih območij Sirije, Iraka in Afganistana.

Pred leti se je veliko pričakovalo od Frontexa, Evropske agencije za mejno in obalno stražo. Agencija skrbi za sodelovanje držav članic EU pri nadzoru zunanje meje Evropske unije in ima sedež v Varšavi. Že sam sedež agencije govori, kaj najbolj skrbi zahodnoevropske države. Bolj jih skrbi, da ne bi v EU pribežali ljudje iz Rusije in z Vzhoda, pa čeprav se večina migracij odvija na jugu Evrope, zato bi bil tam bolj logičen sedež takšne agencije.

Leta 2016, leto dni po milijonskih migracijah, je Frontex nadomestil Evropsko agencijo za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah, ustanovljeno leta 2005. To je pomenilo pomemben napredek pri varovanju evropskih meja, saj častniki korpusa služijo na kopenskih, morskih in zračnih mejah po EU in Schengnu. Lahko so tudi nameščeni zunaj EU, kjer obstaja dogovor z državo, ki ni članica EU. Do leta 2027 bo stalni korpus Frontexa štel skupaj 10 tisoč policistov.

A sama policijska obramba evropskih meja ni dovolj. Predvsem bi morala Unija razmisliti o politiki doseljevanja na osnovi potreb držav članic in se v naprej pripraviti na sprejem točno določenih kadrov, ki jih potrebuje. Ljudem, ki želijo živeti in delati v EU, bi morali dovoliti in omogočiti dostojno bivanje in delo znotraj EU.

Od njih pa bi morali zahtevati natančno določene prilagoditve evropskim standardom. Države članice bi jim morale zagotoviti enake delavske pravice, kot jih imajo državljani EU, in preprečiti, da bi jih delodajalci izkoriščali.

Delovni (ne pa politični) migranti, ki jasno zastavljenih pogojev ne bi spoštovali, bi morali biti vrnjeni v države, od koder so prišli. Pod takšnimi jasno zapisanimi pogoji bi se tudi lažje ustvarilo zaupanje med njimi in avtohtonim prebivalstvom. Razmišljanje nekaterih, da v Evropo ne bo prihajalo vse več ljudi z drugih celin, je namreč iluzija. Eni drugim smo namreč potrebni.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter