Šefi imajo dovolj izgub. Urednica Newsweeka Tina Brown je pred dobrima dvema tednoma sodelavce obvestila, da je bo z novim letom revija z dolgo in cenjeno tradicijo prenehala izhajata v tiskani obliki. Ohranila se bo na spletu kot naročniški portal Newsweek Global, je Brownova pojasnila prihodnost revije, ki to ne bo več. S tem bo skrčila stroške, seveda tudi število zaposlenih, neizogibno pa bo brez še vedno ugledne tiskane izdaje hud udarec dobila tudi blagovna znamka nekoč enega vodilnih svetovnih tedenskih magazinov.
80 let na naslovnicah
Častitljivih 80 let bo v začetku leta 2013 dopolnil Newsweek. Prva številka tedaj še News-Weeka je izšla 17. februarja 1933 in je na naslovnici naznanila vzpon nacizma. Naslovnice prihodnjih desetletij danes pripovedujejo zgodovino 20. in 21. stoletja: druga svetovna vojna, Hirošima in Nagasaki, oboroževalna tekma med blokoma, pretresi šestdesetih let z umori bratov Kennedy in Martina Luthra Kinga, Vietnam; vesoljska dirka in pristanek na Luni, Nixon in Watergate, The Beatles in disko, modne spremembe od tridesetih let do leta 2012; nešteto lokalnih vojn, epidemija aidsa, Trg nebeškega miru, O. J. Simpson; Clinton in Monica, 11. september 2001 in vojna proti terorizmu, Osama in Obama pa spet Osama. V zadnjem letu še nekajkrat Obama in tudi kak Romney. Naslovnice razkrivajo silovite družbene spremembe, tudi spremembe same revije, ki je nekaj časa iskala pravi pristop, svoj glas v ameriški in svetovni medijski krajini.
Med spremembami je moč spremljati tudi tiste, ki so pripeljale do konca papirnatega Newsweeka: začetek digitalne dobe in dramatičen vpliv interneta in novih tehnologij na svet in na naše spremljanje sveta. Svetovni splet je v dobrih desetih letih temeljito spremenil navade bralcev in napovedal konec tiska, kot ga poznamo. Tiskanim medijem je upada naklada, mnogi so že ugasnili, preostali so prisiljeni krčiti stroške, delovno silo, obseg, tudi spreminjati uredniško politiko.
Polovico manjša naklada
A revije, kot je Newsweek, naj bi bil imune pred tako spremenjenimi bralnimi navadami. Tednik bralcev nikoli ni vabil z najbolj svežimi novicami, temveč – ob občasnih ekskluzivah – z dodano vrednostjo vrhunskega novinarstva: z globljim, podrobnejšim, analitičnim poročanjem o aktualnih temah, s komentarji in reportažam.
Ko so mnogi drugi časopisi in revije sredi prejšnjega desetletja že dobili smrtne rane ali vsaj grdo krvaveli, se je Newsweek, tedaj še pod okriljem družbe Washington Post, izdajatelja enega najuglednejših ameriških dnevnikov, dolgo držal nad vodo. Med letoma 2001 in 2007 je ohranjal naklado okoli 3,1 milijona izvodov v angleščini in še 12 drugih jezikih.
Nato je leta 2008 naklada začela hitro upadati, najprej na 2,6 milijona izvodov, pa 1,9 milijona v letu 2009 in pristala pri okoli 1,5 milijona leta 2010. Svoje je prispevalo še vodstvo revije, ki je sklenilo, da je v času interneta tedniku nemogoče biti konkurenčen pri podajanju novic, tudi takih z dodano vrednostjo. Leta 2009 je okrepilo komentatorski del in zmanjšalo poročanje o svetovnih dogodkih. Naklada je vseeno še upadala, a se je po letu 2010 drsenje le ustavilo. Junija letos je bila 1,57 milijona izvodov. Sledil neizogiben upad dohodkov od oglaševanja, še bolj pa je tiskane medije zdelala svetovna gospodarska kriza, ki je še skrčila oglaševalske prihodke.
Rešiteljica Tina
Dve leti je, odkar je Newsweek za simboličen dolar kupil bogataš Sidney Harman, ki pa je ob tem prevzel tudi tedaj 47 milijonov dolarjev dolga revije. Harman izkušenj z mediji ni imel, imela pa jih je Tina Brow, nekdanja urednica revij Vanity Fair in New Yorker. Prva je pod njo postala eden najprestižnejših ameriških mesečnikov, za katerega so zgodbe o politiki ali zvezdah sveta zabave pisali mnogi najuglednejši ameriški novinarji in publicisti, fotografije pa so prispevali fotografi, denimo Annie Leibovitz ali Helmut Newton. Naklado se je v devetih letih urednikovanja dvignila z 200.000 na 1,2 milijona.
Revijo intelektualcev New Yorker je rešila pred propadom in jo preobrazila v znova vplivnega komentatorja družbenega dogajanja in literarnih tokov. V obeh primerih ji je njeno teženje s senzacionalizmom in spogledovanjem z bliščem zvezdništva prineslo kritike, očitali so ji tudi diktatorski slog vodenja – Stalin v visokih petah, jo je opisala ena od bivših sodelavk. Uspešnosti in poznavanja medijev ji vseeno ni bilo moč oporekati.
Vendarle sta oba uspeha prišla v osemdesetih in devetdesetih v precej drugačni medijski krajini. Po odhodu z New Yorkerja leta 1998 se je Brownova grdo opekla z ustanovitvijo lastne revije Talk, ki je prenehala izhajati po komaj treh letih. Nato je bila televizijska voditeljica, spisala je odmevno biografijo princese Diane, leta 2008 pa se je v navezi z medijskim mogulom Barryjem Dillerjem lotila novih medijev z ustanovitvijo spletne novičarske strani The Daily Beast.
Stari prijemi ne pomagajo več
Dillerju in Brownovi je Harman zaupal reševanje Newsweeka. Prva poteza nove urednice je bila združitev njene spletne strani z revijo, to je okrepilo prisotnost slednje na spletu. Sledili so prijemi, ki so se obnesli pri Vanity Fairu in New Yorkerju: zasuk v senzacionalizem, potem ko so reviji ameriški konservativci že tako očitali pristranskost, pa še očitnejši premik na levo. Brownova je ustvarjala male škandale s spornimi temami ali naslovnicami: lani je nekaj mesecev po kraljevi poroki princa Williama in Kate Middleton objavila montažo umetno postarane princese Diane ob Kate in v članku špekulirala, kaj bi počela danes 50-letna Diana.
Nedolgo zatem je na naslovnici objavila fotografijo tedanje republikanske predsedniške kandidatke Michelle Bachmann z »norimi očmi« – posnetek tedaj zelo aktualne dame s široko razprtimi, malce izbuljenimi očmi, je pospremil naslov Kraljica besa. Namesto nje so bentili republikanci, ki so Newsweeku in Brownovi očitali grdo pristranskost in odkrito podpiranje demokratov. Oba očitka tedaj že dolgo nista bila več nova, in Brownova se ni pretegnila, ko je branila svojo uredniško odločitev. Letos poleti se je izkazala z naslovnico Mitta Romneyja, ki mu je pripisala mevžavost. Ne da Newsweek ne bi bil kritičen tudi do Obame, a na splošno jo je precej bolje odnesel kot njegovi republikanski nasprotniki. Ko je pred meseci zgodovinar in publicist Niall Ferguson v Newsweeku objavil članek, v katerem je ostro napadel Obamo, so se ga kritično lotili celo Newsweekovi sodelavci.
Ostal bo le arhiv?
Taki poskusi zbujanja pozornosti nazadnje niso več imeli želenega učinka. O naslovnicah z Diano in Bachmannovo, o Fergusonovem članku in o drugih Newsweekovih zgodbah se je resda veliko govorilo, a predvsem v spletnih medijih in forumih, kaj veliko več pa se revije ni prodalo. Izguba se ni opazno zmanjšala, in Dillerju je bilo nazadnje dovolj. Newsweek ni prva vidna žrtev med ameriškimi mediji v tem tisočletju, tudi ne prvi tak tedenski magazin, ki je omagal. Leta 1972 je ugasnila podobno zastavljena revija Life. Imela je naklado 5,5 milijona, o taki številki pa lahko sodobni ameriški mediji le sanjajo. Danes nanjo spominja predvsem zavidanja vreden arhiv fotografij, pesimisti pa napovedujejo, da se podobno obeta Newsweeku, potem ko mu bo spodletelo tudi pri digitalni izdaji.
Eksistencialno krizo medija razkriva tudi spremljanje spletne strani z arhivskimi vsebinami iz bogate Newsweekove zgodovine. V zadnjih dveh tednih po napovedi, da bo prenehala izhajati tiskana izdaja, ta arhiv poudarja desetletja stare zgodbe o propadu tega in onega medija, o stanju novinarstva in časnikov.
Digitalna past
Poskusi unovčiti tisk v digitalni dobi vedno znova spodletijo. Tudi zato je upravičen dvom v odzivu konkurence in medijskih strokovnjakov o trditvajh Tine Brown, da bo digitalni Newsweek preživel.
Kako težko je spletnim medijem preživeti z naročniki, pričata novičarski spletni portal Huffington Post in celo medijski gigant News Corp. Huffington Post je junija splavil Huffington, plačljivi tednik za ipad. Cena za številko je bila postavljena pri 99- dolarskih centih, letna naročnina pa je bila 19,99 dolarja. Potreben je bil le dober mesec dni nezanimanja spletnega občinstva, ki sicer tako rado prebira zastonj novice na Huffington Postu, in naročnina je izginila, Huffington je zdaj brezplačen.
News Corp. je v začetku leta 2011 na pobudo šefa korporacije in založniške legende, Ruperta Murdocha, pripravil The Daily, posebej za tablične računalnike ustvarjen »časopis« s samostojnim uredništvom z več kot sto zaposlenimi, med njimi precej uglednimi in dobro plačanimi novinarji in komentatorji. Dobro leto in pol kasneje ima The Daily kljuda rastočemu številu uporabnikov tablic in pametnih telefonov, kljub pohvalam na račun inovativne uporabe novih tehnologij (digitalni časnik ima med drugim celo naslovnice, ki se lahko sproti menjajo in prilagajajo aktualnim novicam), le dobrih 100.000 naročnikov, ki plačujejo 99 centov mesečne ali 39,99 centa letne naročnine.
Da bi kril vsaj tekoče stroške, bi potreboval vsaj pol milijona naročnikov. Za povrh je bila začetna investicija v The Daily 30 milijonov dolarjev, vse, kar je digitalni časnik prinesel, pa je bila še večja izguba: 30 milijonov v prvem letu, še deset milijonov na vsake naslednje tri mesece. Avgusta je že krčil stroške z odpuščanjem in drugimi rezi. V težavah je tudi News Corp., ki ima milijardno izgubo zaradi prisluškovalnega škandala Murdochovih časopisov v Veliki Britaniji in upada dohodkov od oglaševanja.
Varljive zgodbe o uspehu
Sanje in celo napovedi časopisnih založnikov, da bodo tablični računalniki ena od rešitev za tisk, se vsaj za zdaj niso uresničile. Le nekaj najbolj prepoznavnim časnikom, denimo New York Timesu, in še nekaj specializiranim medijem je uspelo nabrati omembe vredno število naročnikov, na katerih se morda splača graditi naprej. A tudi pri njih gre še vedno za zelo majhen delež celotne bralne publike. The Economist je z dobrimi 50.000 naročniki za izdajo na ipadu ena od zgodb o uspehu – skupaj pa to pomeni le šest odstotkov prodane naklade.
Aplikacije za tablične računalnike in pametne telefone navsezadnje niso tisto, kot je objava člankov na »starem« spletu, to so hitro ugotovili tako založniki kot bralci. Aplikacija nekega medija ni imela izhoda na splet, ni bila opremljena s številnimi povezavami na sorodne vsebine na njem. Za povrh ne omogočajo komentiranja – možnost odzivanja na članek in debate z drugimi bralci je za mnoge pomemben motivator pri izbiri spletnih medijev, ki jih obiskujejo in berejo. Založnike za povrh grize to, da Apple od vsake naročnine pobere svojih običajnih 30 odstotkov.
Novi svet
V tak svet se zdaj odpravlja Newsweek. Njegova prednost je prepoznavna in še vedno ugledna blagovna znamka, kljub velikemu upadu branosti v zadnjem desetletju pa ima še vedno zavidanja vredno naklado dobrega milijona in pol izvodov. Slabost je neizogibno krčenje števila bralcev, ki reviji ne bodo vsi sledili na splet ali plačali naročnine za digitalno izdajo. Z zmanjšanjem stroškov pa bo brez tiskane izdaje prišel tudi upad prihodkov, tako od prodaje in naročnin kot od oglaševanja.
Medtem ko gre ena ameriška medijska ustanova skozi bolečo preobrazbo, se nekatere druge še vedno dobro držijo. Najvidnejši konkurent Time je letos prejel nagrado ameriškega združenja urednikov za magazin leta. Revija dobiva pohvale za tiskano in digitalno izdajo, predvsem pa še vedno prinaša dobiček. Ima tudi opazen vpliv na tokove, ki jim sledi, a tudi soustvarja s tradicionalnima vsakoletnima izboroma 100 najvplivnejših ljudi sveta in osebnosti leta. Čeprav je po zgledu Newsweeka tudi Time postal drznejši z naslovnimi temami in podobami – veliko prahu je maja dvignila naslovnica z materjo, ki doji svojega triletnega sina – ostaja precej manj senzacionalističen in uredniško bolj nepristranski.
Dobro gre tudi vplivnemu The Economistu, ki je resda nekoliko bolj specializiran kot Newsweek, a v ključnih politično-ekonomskih zadevah oba obravnavata iste teme. Vzporedno z zatonom Newsweeka je novo vodstvo rešilo sorodni BusinessWeek, ki se je pod okriljem korporacije Bloomberg preimenoval v Bloomberg Businessweek, dobil nov zagon (in sredstva) in se zdi zdaj varen.
Vsi omenjeni mediji še vedno niso varni in se prilagajajo novim razmeram, prihodnost je za vse podobno negotova. Lahko se zgodi, da bo Brownovi znova uspelo in bo s hitrejšim prehodom v digitalno okolje nazadnje rešila vsaj blagovno znamko Newsweek, če ji že tiskane izdaje ni uspelo ohraniti.