A Gregor ni le opazovalec; njegova osebna zgodba, ki vključuje nepredvidljive preizkušnje z zdravjem njegovega otroka, ga je spodbudila, da se aktivno vključi v humanitarno delo. Ustanovitev društva Viljem Julijan, ki nudi podporo otrokom z redkimi boleznimi in njihovim družinam v stiski, je le ena izmed mnogih poti, po katerih se je podal, da bi pomagal drugim. V intervjuju spregovori o svoji glasbeni poti, izkušnjah iz tujine, družbeni angažiranosti in viziji, kako lahko umetnost in humanitarnost hodita z roko v roki.

Slovenska javnost vas pozna predvsem po vaši humanitarni vlogi. Kako pa vi sebe dojemate v profesionalnem smislu? Se še vedno vidite kot glasbenika?

V zadnjih letih se res veliko ukvarjam z družbeno aktivnimi projekti, predvsem dobrodelnimi. V osnovi se dojemam kot glasbenega ustvarjalca. Z glasbo se ukvarjam od šestega leta, začel sem kot kitarist in se učil klasične kitare, ki bo vedno ostala moj primarni inštrument. Zaključil sem nižjo glasbeno šolo in nadaljeval na srednji. Že kot otrok sem bil kreativen; pri desetih letih sem začel ustvarjati avtorsko glasbo in se v tem najbolj našel. Pri enajstih letih sem ustvaril svoj prvi album z zasedbo Gad band, kjer sem se odlično znašel na električni kitari.

Kasneje sem se hitro glasbeno razvijal in navdušil nad fusionom in jazzom. Vpisal sem se na ekonomsko šolo v Celju, da bi se lahko posvečal glasbi, a tam nisem bil srečen. Uspešno sem pri petnajstih letih opravil sprejemne izpite na jazz akademijo v Avstriji in se preselil tja. Na akademiji sem preživel pet let in se v tem obdobju posvečal predvsem jazzu, po končani akademiji pa sem želel razvijati zvrsti, kot so soul, jazz in r’n’b.

Ste kdaj živeli izključno od glasbe?

Nekaj časa sem se preživljal z igranjem v Avstriji, kjer sem tudi živel. Skupaj z akademijo je to trajalo približno 12 let. Igral sem vse, kar je bilo potrebno za preživetje. V tistem času je bila pri nas kriza, učiteljev niso potrebovali. Igral sem tudi zabavno in narodnozabavno glasbo ter okusil svet zabavništva, ki je res trd kruh. Od takrat naprej je moja glasbena pot postala konstantna. Ustvarjam avtorsko glasbo v slovenščini in angleščini, vmes sem bil tudi v tujini, nekaj časa v Londonu. Sodeloval sem z neodvisno založbo, a čez čas glede glasbenega stila nismo več našli skupnega jezika.

Media Vibre

Potoval sem v London in trikrat v Ameriko, da bi raziskal njihovo percepcijo glasbe. Želel sem videti njihov šov. Enkrat sem bil v Los Angelesu, drugič v Atlanti. V Evropi smo odraščali s prepričanjem, da je ameriška industrija največja, a finance mi niso dopuščale, da bi tam ostal. Moral bi tvegati vse, tukaj pa sem imel družino, zato sem se odločil za vrnitev.

Kako gledate na domačo, slovensko glasbeno sceno?

Slovensko glasbeno sceno vidim kot izredno majhno, kar tudi je. Smo le drobtinica na globalnem trgu. Slovenija je za umetnike zelo slaba. Biti umetnik tukaj pomeni, da moraš za preživetje početi še kaj drugega. Malo me boli, da druge države prihajajo v Slovenijo in se napajajo pri našem narodu, medtem ko Slovenci težko uspevamo v tujini. Tudi Srbi in Bosanci ne poslušajo naših pesmi. Morda je kakšnemu izvajalcu uspelo, a ga ne pričakujejo z odprtimi rokami tako kot mi pri nas recimo Severino. S tem načeloma ni nič narobe, trg je prost, je pa to smola za slovenske glasbenike. Vsi smo podvrženi tem razmeram. Prostor ostane le peščici glasbenikov, ki se lahko preživljajo s tem, a tudi oni morajo garati. Igrati morajo po šotorih, veselicah in porokah. To je trd kruh v Sloveniji. Če si široko usmerjen, kot sem jaz, možnosti za preživetje ni.

Tudi medijska struktura ima svoje zakonitosti. Nedavno smo videli, kako glasbena industrija deluje za zaprtimi vrati. Pogosto gre skozi monopol dveh, treh ali petih oseb. Če nisi prisoten v teh lobijih, te ni ali pa je zelo težko. Ni nemogoče, a je skorajda nemogoče. Sem precejšen individualist in imam svojo vizijo ter svojo pot. Včasih me kdo vpraša, zakaj me kje ni. Ravno zaradi tega, ker moraš imeti kot glasbenik tudi medijsko podporo in biti predvajan na radiu. Nisem se izogibal nobenemu izzivu, vedno sem se trudil, naredil vse za to, a ko se vrata zaprejo, se zaprejo. To je bilo treba spoznati in razumeti. Ne pomeni, da sem obupal; preprosto bom naprej ustvarjal v svojem kontekstu.

Zakaj se v Sloveniji nekaterim glasbenikom zaprejo vrata? Niste prvi, ki o tem govorite.

Imamo dva ali tri hegemone, ki vodijo to glasbeno sceno. Če nisi del tega, te ni. Moraš sodelovati z nekom, da si del neke zgodbe, bodisi v okviru založbe bodisi posameznika. Hkrati moraš biti tudi kaliber, da te družba prepozna. Nikogar ne krivim za to, da živim in ustvarjam svojo glasbo, kakor jo. To je moje življenje in moje ustvarjanje. Slovenija je specifičen prostor, kjer moraš delovati zelo komercialno. Jaz sem preveč čustven, da bi se spremenil v nekaj, kar nisem.

Takšno razmišljanje ni nenavadno za glasbenike. Tudi v tujini imamo neodvisne ustvarjalce, niša se najde tudi zanje. Toda v Sloveniji je verjetno trg premajhen, je potemtakem nujno povezovanje s tujino?

V Sloveniji ne moreš pričakovati, da boš živel od glasbe. Zato moraš najti druge možnosti. Tujina je ena od možnosti, a za tujino si »nihče«, kar pomeni, da je težko.

Moja izkušnja iz Atlante je, da je svet zelo neizprosen in krut. Občutki so bili, da sploh ne gre za glasbo. Že to, da bi ti kdo prisluhnil, je bilo tako težko doseči, da je bilo že smešno. Tam se temnopolti in tudi drugi borijo in celo streljajo za pogodbe in založbe. To niso heci. Ko gre za denar, je v igri preživetje. To naravo preživetja začutiš. Res je, da moraš biti ob pravem času na pravem mestu, a večina uspešnih glasbenikov se mora dobesedno prodati ali spremeniti.

Media Vibre

Če spremljamo uspešne glasbenike, vidimo, da so mnogim »oprali« možgane in usmerjali kariero. Kaj se danes dogaja z njimi, na primer z Justinom Bieberjem? To so čustveno izgubljeni ljudje. Na koncu si produkt ene znamke, in če ne delaš tako, kot ti rečejo, sledijo sankcije. Nekateri umetniki se znajo prilagajati in dolgo zdržijo, drugi ne. Tudi Princeu se je to zgodilo. Ni bil samostojen, ampak del večje založbe. Ko tega ni zdržal, je izginil iz mainstreama. Nihče ni vsemogočen, redki imajo 40-letne uspešne kariere. Se pa najdejo tudi taki.

Vas je kot glasbenika, glede na to, da ste bili že od otroštva tako predani glasbi, razočaralo, ko ste spoznali, kakšna je realnost in kako se ta svet vrti? Kot otrok si čista duša, gledaš na svet idealistično, nato pa ugotoviš, da je talent še najmanj, kar potrebuješ za uspeh.

To so bolečine vsakega glasbenika, ki se z vsem srcem, vizijo in dušo ukvarja z glasbo in v to vloži celo življenje. To je težko sprejeti. Predstavljajte si, da celo življenje gradite blok in na koncu manjka le še antena, a se vse skupaj začne podirati. Vložek glasbenika je enormen in zahteva celotnega človeka. To si ti. Moje delo je, poleg vsega drugega, to, kar sem naredil v glasbi. To je moj rezime. Ne morem reči, da imam tri doktorate in pet hiš. Morda bi jih imel, če bi toliko energije in časa, kot sem glasbi, posvetil temu. Ampak takšno je življenje. Življenje nam vedno prinese situacije, ki so prave. To verjamem. To moraš sprejeti. Skozi to se lahko učiš, a moraš te bolečine sproti predelati. Uspešni glasbeniki imajo namreč iste izzive. Življenje vedno ponuja vzpone in padce.

Koliko je v Sloveniji glasbenikov, ki niso medijsko in komercialno izpostavljeni, a veliko delajo?

Mislim, da jih je takšnih velika večina, tako pri nas kot v tujini. Še vedno lahko najdeš pot do ljudi, tudi prek družbenih omrežij, če imaš pravo vsebino. Toda komercialni uspeh je le en vidik življenja, manj, kot si v resnici predstavljamo, z duhovnega aspekta. Pot navzgor je lahko prijetna, a moraš znati hoditi tudi navzdol in delati s temi občutki. Uspeh nikoli ni rešitev za nič. Kot glasbenik in umetnik se moraš osredotočiti nase in iskreno ustvarjati.

Ustvarjate le zase ali tudi za druge izvajalce?

V zadnjem času ustvarjam predvsem zase. Vodim tudi projekt Vila Eksena, namenjen otrokom, kjer ustvarjamo namenske pesmice, ki jih posluša širša skupina otrok. Večina slovenskih otrok pozna naše pesmice. To delava čisto komercialno z Nino. Predvsem pa delam glasbo, ker jo rad delam.

Kot sem že uvodoma omenila, vas je veliko ljudi v medijih spoznalo po humanitarni plati. Kako je vaša boleča izguba sina, posledično tudi ukvarjanje s humanitarnostjo, in vse, kar se je dogajalo okoli tega, vplivalo na vas kot na glasbenika?

Kratek odgovor bi bil, da je zelo vplivalo. To je bila prelomnica v življenju, ki je nihče ne pričakuje. Že od mladih let imam srčno rad otroke in vedno sem vedel, da bom imel družino, prav tako tudi Nina, ki je po poklicu vzgojiteljica. Otroci ji pomenijo vse na svetu. Najina zgodba je res romantična in lepa, ljubezen na prvi pogled. Nisva pa pričakovala, da bova dobila neozdravljivo bolnega otroka, še posebej ne z boleznijo, za katero na svetu ni zdravila. V naši družini, hvala Bogu, nismo bili bolni niti nismo poznali terminalnih bolezni. Tudi v Ninini ne. To je bil velik šok.

Nič drugega kot stanje reševanja ni bilo pred nama. Dober rek pravi, da ko človek zboli, ima samo eno željo: da ozdravi. Pri otroku je to še bolj izrazito. Z Nino sva bila pripravljena narediti vse, da bi najinega otroka rešila, a zdravila ni bilo. Diagnoza, da bo kmalu umrl, je bila katastrofalna. Nini se je zrušil svet, jaz pa sem moral odigrati vlogo očeta in moža ter narediti vse, da smo presegli najtežje preizkušnje. Zelo hitro sva spoznala, kakšna je situacija v zdravstvu. Srečavala sva starše otrok po hodnikih bolnišnic. Medtem ko sva se borila za Viljema Julijana, gledala, kako propada iz dneva v dan, sva se borila še za druge otroke.

Media Vibre

Otrok je bil tako ubog … Ko je prišel z intenzivne nege, je bil kot rastlina. Umiral je na obroke: najprej je ena ledvica odpovedala, nato drug organ, sledili so epileptični napadi … Na koncu je imel po dvesto napadov na dan. Predstavljajte si, kako je gledati svoje malo bitje, kako se muči cele dneve … To je zelo težko za psiho, še posebej če si senzibilna oseba. To je močno vplivalo na naju, a sva zmogla. Verjameva, da je situacija vedno prava, tudi če je še tako težka. Če sprejmeš vlogo žrtve, se stvari hitro ustavijo. Ne smeš biti žrtev.

Verjameva, da je pomembno ukvarjati se s svojimi občutki in lastnim dojemanjem sveta. Edina realnost je občutek, ki ga nosimo v življenju. Lahko imamo navzven vse, pa smo nesrečni. Če znamo težke stvari predelati, smo lahko kljub temu zdravi v duhu. Šla sva skozi faze, ko sva bila jezna na ves svet, na Boga, na višjo silo. Zakaj ravno midva? Ko ima Nina tako rada otroke in bi dala vse za njih, ko si želiva le lepo družino. V takšnih trenutkih se zlomiš. Glasba v tem kontekstu ne umre. Če si ustvarjalec, ki ni prisiljen v nič, te življenje lahko navdihne tudi za pesmi.

Je glasba v oporo v takih trenutkih?

Glasba je hrana za človeško dušo in ušesa. Kakšen bi bil svet brez nje? Po mojem mnenju bi umrli v enem tednu. Glasba me je reševala že od mladih nog. Tudi tokrat je bila del tega, da me je rešila, predvsem v smislu ustvarjanja. V tistem obdobju je nastalo kar nekaj pesmi za Viljema. Sicer so žalostne in čustvene, a zelo lepe. Napisalo jih je življenje. To je bil občutek, ki sva ga morala z Nino preživeti in dojeti. Ljudje se včasih bojijo občutiti bolečino.

Občutke potisnejo na stran in mislijo, da bo vse dobro. Ne bo. Ukvarjati se moraš s svojimi občutki, jih predelati in potem izginejo. Najslabše je, če si mečeš pesek v oči. Midva z Nino sva iz te največje bolečine ustanovila društvo, ki odpira vrata vsem drugim otrokom. Viljem Julijan je postal glasnik otrok z redkimi boleznimi. Ogromno stvari se je od takrat spremenilo. V tem kontekstu čutim, da je Viljem Julijan še vedno z nama in vsakodnevno pomaga drugim otrokom.

Se, ko se človek sooči s takšno izkušnjo in hkrati vidi tudi, kaj se dogaja drugim ljudem, spremeni kot človek? Se spremeni sistem vrednot, postanejo nekatere stvari, ki so se prej zdele pomembne, naenkrat banalne?

Zagotovo se spremeni sistem vrednot. Res je, da sva bila z ženo že pred Viljemom usmerjena proti ljubezni, pozitivnosti in duhovni naravnanosti v življenju. Materializem nama ni bil pomemben. Osebno nisem religiozen, verjamem pa, da obstaja neka višja sila. To je dimenzija, ki je ljudje ne moremo razumeti. Že takrat sva z Nino videla, da je življenje poglobljeno. Ko pa prideš v situacijo, ko ti umira otrok in ga moraš na koncu pustiti v bolnišnici ter ga nato še pokopati, se zares zaveš, da je življenje zelo hitro minljivo, energije pa ostanejo.

Media Vibre

Midva čutiva, da je Viljem ostal z nama, čeprav sva njegovo telo morala predati. Vse te stvari, ki se dogajajo na Zemlji, vse vrednote, ki se dotikajo sovraštva, vojne in prepirov, se mi zdijo izguba časa. Izguba časa za to, da smo v življenju destruktivni, namesto da bi bili produktivni za družbo, družino ali med sodelavci. Midva bova vedno zagovornika spoštovanja in ljubezni med ljudmi. Če sami nosimo v sebi radost, jo lahko damo tudi drugim. Še posebej po njegovi smrti se je ta percepcija o ljubezni v življenju še poglobila.

Društvo Viljem Julijan je vse od Viljemove smrti zelo aktivno na humanitarnem področju. Kateri so bili doslej najodmevnejši projekti, ki ste jih izvedli?

Do zdaj smo finančno pomagali 223 družinam in otrokom, skupno v vrednosti skoraj dveh milijonov evrov. Donacije običajno potekajo tako, da se sestanemo s starši in jim nudimo pomoč. V zadnjem času ste verjetno spremljali zgodbo Karoline, za katero smo zbrali dva milijona evrov za razvoj zdravila. Zadnja uspešna zgodba je Matic, ki je trenutno v Ameriki; zanj smo prav tako zbrali dva milijona evrov za gensko terapijo za Dušenovo mišično distrofijo. Skupaj smo Slovenci s skupnimi močmi prek našega društva zbrali šest milijonov evrov za te otroke. Društvo izvaja tudi številne druge projekte, vključno s pisarno za redke bolezni, kjer nudimo pomoč družinam.

Izhajate pri tem iz svoje izkušnje z Viljemovo boleznijo, da se, razen tega, da so vam zdravniki nudili neke osnovne informacije, niste mogli na nikogar obrniti?

Ustanovitev društva temelji na tem, kar sva z Nino doživela na lastni koži. V društvu nudimo tudi psihološko podporo staršem in otrokom. Naša osebna izkušnja je v celoti oblikovala izvor delovanja društva. Zaznali smo številne pomanjkljivosti v zdravstvenem sistemu, ki jih poskušamo zapolniti. Imamo projekte, kot so Srčna pisma malim borcem, kjer angažiramo šole in vrtce, da napišejo pisma otrokom. Projekt Božiček za male borce pa omogoča, da poiščemo donatorje, ki izpolnijo želje otrok in jim pošljejo darila. Ustanovili smo tudi skupnost staršev otrok z redkimi boleznimi, da se lahko povežejo z nami. Povezani smo tudi na Facebooku. Tradicionalni koncert Viljem Julijan se vsako leto odvija v Cankarjevem domu; letos bo 9. oktobra. Nastopili bodo številni glasbeni gostje, s katerimi zbiramo sredstva za sklad Viljem Julijan, da pomagamo otrokom.

Media Vibre

Se glasbeniki radi odzovejo na to?

Da, radi se odzovejo. Prvo leto je bilo nekaj težav, ko še ni bil prebit led, zdaj pa je vsako leto več glasbenikov pripravljenih sodelovati.

Je pomembno, da so stvari preverljive, da imajo ljudje, tudi glasbeniki, zaupanje v tovrstne projekte? Žal je humanitarnost pogosto zlorabljena v druge namene.

Zlorab v tem kontekstu je veliko, to je res. Tudi število društev narašča. Vendar menim, da imamo v tem pogledu spoštovanje in smo v teh letih odigrali dobro vlogo, saj smo transparentni. Vsak cent je šel v prave roke. Ljudje se tega zavedajo in imamo zaupanje tudi pri glasbenikih. Mislim, da pri našem društvu ni skepticizma.

Poleg te humanitarne vloge vas je javnost spoznala tudi po tem, da ste leta 2022 kot neodvisni kandidat kandidirali za predsednika Republike Slovenije. Zakaj ste se odločili za ta korak in zakaj ste nato umaknili kandidaturo?

Moja osnovna želja je bila, da bi, brez političnega nahrbtnika, povezal Slovence, kot to počnemo na dobrodelnem področju. Ko sem zares zajadral v politiko, se je situacija spremenila v sovražno energijo, ki je nisem pričakoval. To se je začelo kmalu. Morda sem stopil na to pot nekoliko naivno. Podpise sem zbral hitro, prvi med kandidati. Pojavile so se grožnje, moja skrb za družino pa je bila prevelika; otrok je bil majhen, Nina me je prosila, naj ne nadaljujem. Tako sem zbral podpise in še pravočasno, preden bi postal pravi kandidat, odstopil.

Opazil sem, da se na nekaterih izjavah lomijo kopja in da se družba deli. Zdelo se mi je, da to ne bo dobro vplivalo na naše delo v društvu, kar je bil dovolj velik razlog, da sem se umaknil. Odločitev ni bila lahka, saj mi Slovenija in življenje tukaj ogromno pomenita, prav tako tudi sodržavljani. Bil sem pripravljen narediti vse, da bi se ljudje na političnem spektru bolj poenotili in prekinili to vsakodnevno delitev. Zavedam se, da politika ne more obstajati zgolj na podlagi ljubezni, nisem tako naiven.

Vendar pa mora družba, ki želi napredovati, delovati bolj složno. Če politiko dojemamo skozi prizmo sovraštva, ne bo nikoli delovala. Če delujemo iz paradigme »anti-nekdo«, smo težko produktivni. Pri tem smo tudi ideološko obremenjeni. Za državo moramo iskati rešitve v znanosti in strokovnosti, ki so dobre za Slovence, ne pa v ideologiji. Hkrati bi moral biti predsednik države državotvoren in predsednik vseh, tako levih kot desnih, brez razlik. Trenutno pa imamo ravno nasprotno, radikalizem se povečuje. Upam, da se bodo pojavile stranke, ki bodo zmernejše in bodo sposobne umiriti to negativno retoriko, ki je v mojih očeh nezdrava za napredek države.

Verjamete, ne le, da se lahko pojavi taka politika oziroma politiki, ampak da ji bodo ljudje tudi prisluhnili in verjeli? Navsezadnje je Slovenija zelo polarizirana in tudi politika se vseskozi napaja na teh negativnih čustvih.

Osnovni problem je v demokraciji, ki sama po sebi polarizira. Politiki so ugotovili, da so radikalizirane izjave učinkovite. Če izrečem nekaj radikalnega, bom v medijih in to me bo obdržalo v ospredju. Bolj ko sem radikalen, bolj sem priljubljen. To je bolna igra, ki je tisti, ki jo igrajo, ne nehajo igrati, saj jim prinaša politične točke.

Media Vibre

Vas je ta izkušnja s kandidaturo odvrnila od politike?

Mnogi tega ne vedo, a politika je bila vedno moja strast. Spremljal sem jo in dobro poznam notranjepolitično dogajanje. To strast bom ohranil. Ne vem, kaj bo prinesel čas, a ta sovražni naboj me ni odvrnil, temveč postavil v situacijo, kjer nisem imel izbire. Ne želim se zapletati v umazane zgodbe, saj jih ne maram. V politiki sem imel občutek, da se igram z umazanim perilom, kar mi ni bilo všeč. Če bom našel priložnost, kjer bom lahko družbeno aktiven in prisoten, bom to nadaljeval. Družbena aktivnost je zame vsakodnevni pojem. V okviru društva smo aktivni in se borimo za otroke, kar se bo nadaljevalo. Poleg tega se pojavljajo tudi različni projekti in pobude.

Kot na primer aktualna pobuda za zaščito zasebnih vrtcev?

Drži. Zasebnim vrtcem in otrokom v njih se dogaja krivica. Imamo vlado, ki je zelo ideološko usmerjena, in trenutni radikalni posegi v sistem so prekomerni. Obnašamo se, kot da smo prišli iz Jugoslavije in se odločamo, ali bomo nadaljevali s socializmom ali privatizacijo. To se je že zgodilo pred tridesetimi leti! Ne smemo pozabiti na zakon ZJZP, ki omogoča dopolnjevanje zasebnega in javnega. Govorijo, naj bo zasebni vrtec v celoti zaseben, kar ni prav.

Veliko projektov, ki so prihranili državi denar, temelji na javno-zasebnem partnerstvu, tudi v predšolski vzgoji. Ta sistem je relativno dobro funkcioniral. Odpoved pravicam brez potrebe me osebno iritira. Uradno bom izjavil, da me je ta vlada s takšnimi potezami razočarala, kljub temu da nisem ideološko obremenjen. Če ne moreš pomagati, raje pusti stvari pri miru. Če bi zakon o vrtcih pustili nespremenjen, se danes ne bi oglašali, saj ne bi bili prizadeti. Pet odstotkov otrok v zasebnem sektorju nikomur ne škoduje.

Da bi ublažili to situacijo, so napovedali podporo vrtcem Montessori, kar pozdravljamo. Vendar večina zasebnih vrtcev deluje po javnem kurikulumu, ki ga je podalo njihovo ministrstvo. Ne vprašajo se, kam bodo dali otroke, saj večina ne bo plačevala vrtca v celoti. Takšna radikalna pot ni prava. V razvitem svetu, kot sta Nemčija in Švica, obstaja koncept javno-zasebnega partnerstva. Zaradi ideološke usmerjenosti te vlade imamo težave. Uvesti bi morali mehanizme nadzora, da se prepreči izkoriščanje, a to niso rešitve, ki jih zdaj ponujajo. Napovedujem tudi stavko v septembru in kot starš otroka v zasebnem vrtcu bom vladi jasno dal vedeti, da smo nezadovoljni. Kaj bodo storili, ne vem, a naša izjava bo jasna. Sprejeli so ukrepe za desetletno prehodno obdobje, a čez deset let jih ne bo več, mi pa bomo imeli težave. Namesto da bi država napredovala, se nenehno ukvarjamo z gradnjo in podiranjem.

Ni skrivnost, da po večjih mestih ljudje težko dobijo mesto v javnem vrtcu in da se na črno pojavljajo tudi druge oblike varstva otrok, ki jih nihče ne nadzoruje.

Težave izhajajo iz ene osebe, ki ima največ problemov s to zasebno panogo na predšolskem področju. Vemo, kdo to je. Boli me, da se morajo vsi otroci v Sloveniji prilagajati enemu gospodu, ki želi ustvariti »super vrtec«, v katerem bodo vsi otroci. Zaradi birokratskih težav v Ljubljani trpi cela Slovenija. Povečala se bo tudi siva ekonomija; že zdaj je 14 odstotkov otrok izključenih iz predšolske vzgoje, kar pomeni, da se starši odločajo za druge možnosti. Ta trend se bo verjetno še okrepil. Zato je nujno, da se o teh vprašanjih začne resno razpravljati in da se najdejo rešitve, ki bodo v korist vseh otrok in njihovih družin. Jaz upam, da bodo Slovenci na prihodnjih volitvah prepoznali, da to s to vlado tako ne more iti naprej in da je treba iti v drugo smer.