Kot poročajo kitajski mediji, bodo zaporniki iz delovnih taborišč izpuščeni še danes.
Zagovorniki človekovih pravic se bojijo, da gre pri odločitvi o ukinitvi delovnih taborišč zgolj za kozmetične popravke. Kitajske oblasti se namreč vse bolj zanašajo na t. i. črne zapore, prisilne centre za odvajanje od odvisnosti in centre za "pranje možganov", je minuli teden sporočil Amnesty International.
Uradne statistike o tem, koliko ljudi je zaprtih v delovnih taboriščih, ne obstajajo, ocene organizacij za človekove pravice pa variirajo med 190.000 in dvema milijonoma. Časnik China Daily je leta 2007 poročal, da je v državi 310 prevzgojnih centrov.
Prva taborišča so odprli leta 1957, oblasti pa so v njih zapirale politične nasprotnike. Skozi leta so v taborišča začeli zapirati tudi tatiče, prostitutke in pripadnike prepovedanih verskih skupnosti.
Zaporne kazni v taboriščih trajajo do štiri leta. Zaporniki naj bi bili zaprti v prenapolnjenih celicah, oskrba naj bi bila borna, prisiljeni naj bi bili v težko delo, občasno pa naj bi jih tudi mučili.
Prve večje spremembe politike enega otroka v skoraj treh desetletjih bodo parom, v katerih je eden izmed staršev edinec, omogočile, da imajo dva otroka. Doslej je bilo to dovoljeno le, če sta bila oba edinca.
Kitajska se v zadnjih letih sooča z vse nižjo rodnostjo in staranjem 1,3-milijardnega prebivalstva, kar pomeni, da mora vse manjše število delovno aktivnih oseb podpirati naraščajoče število upokojencev.
Kitajske oblasti so s sporno politiko, ki so jo uvedle leta 1979, želele zajeziti hitro rast prebivalstva, razbremeniti pritisk na naravne vire in zmanjšati revščino.