Kdo je Kolinda Grabar Kitarović, prva hrvaška predsednica

"V čast mi bo, če bom predsednica, ker je to vrhunec vsake politične kariere," je Grabar Kitarovićeva dejala pred slabim letom dni, ko so se pojavila prva ugibanja, da v HDZ razmišljajo o njej kot protikandidatki najbolj priljubljenemu hrvaškem politiku v prejšnjih petih letih, njenem predhodniku na položaju predsednika Ivu Josipoviću.

Njen predvolilni program Za boljšo Hrvaško je deloval bolj kot program kandidata za predsednika vlade, saj je obljubljala ukrepe za rešitev države iz krize, v katero naj bi jo pripeljala, kot je dejala, "premier Zoran Milanović in najbolj nesposobna vlada v zgodovini Hrvaške".

Med kampanjo je bilo slišati veliko njenih gesel o boljši Hrvaški, vrnitvi dostojanstva ljudem, nujni enotnosti naroda in skupnih prizadevanj, da bi izvlekli državo iz gospodarske krize, ne pa tudi konkretnih rešitev za gospodarske in socialne težave. Pooblastila hrvaškega predsednika so sicer precej omejena, posebej ko gre za neposredne poteze za krepitev gospodarstva.

Med drugim je napovedala, da bo urad predsednika preselila iz velikanskega kompleksa na Pantovčaku v skromnejšo državno rezidenco v Visoki ulici. Ta stoji v središču Zagreba v neposredni bližini vlade, sabora in ustavnega sodišča.

Grabar Kitarovićeva se je na Hrvaško vrnila iz Bruslja, kjer je gradila mednarodno diplomatsko kariero kot pomočnica za javno diplomacijo generalnega sekretarja zveze Nato. Pred tem je med letoma 2008 in 2011 vodila hrvaško veleposlaništvo v Washingtonu.

Pred odhodom v Washington je bila vodja hrvaške diplomacije v prvi vladi bivšega premiera Iva Sanaderja, ki je bil pravnomočno obsojen korupcije. Sodelovanje v Sanaderjevi vladi je bilo tudi njeno največje breme v predvolilni kampanji, saj je bila od leta 2003 dve leti ministrica za evropske integracije, potem pa do leta 2008 ministrica za zunanje zadeve in evropske integracije.

Na tem položaju je pri reševanju odprtih vprašanj s Slovenijo ponavljala, da se je Hrvaška pripravljena pogovarjati v duhu evropskega sodelovanja in dobrososedskih odnosov, a bistvene izboljšave odnosov med Ljubljano in Zagrebom ni bilo. To so bili časi napetosti zaradi incidentov ob meji na reki Muri ter zapletov po razglasitvi hrvaške ekološko-ribolovne cone v Jadranu.

Glede spora o meji s Slovenijo je Grabar Kitarovićeva v enem od predvolilnih televizijskih soočenj prejšnji teden izpostavila, da se je osebno nagibala k rešitvi spora med Zagrebom in Ljubljano pred Meddržavnim sodiščem v Haagu in ne k arbitraži.

Splošna ocena hrvaških analitikov in komentatorjev je bila, da Grabar Kitarovićeva kot vodja diplomacije ni storila resnejših napak ter da je bila v senci premierja Sanaderja, ki naj bi osebno vodil hrvaško zunanjo politiko.

Da v HDZ niso bili zadovoljni z njo, se je pokazalo, ko njenega imena ni bilo v vrhu volilnih seznamov stranke na parlamentarnih volitvah konec leta 2007. Hrvaški mediji so takrat ugibali, da obstaja več razlogov za njeno politično razhajanje s Sanaderjem.

Domnevno niso bili zadovoljni z njenim vodenjem ministrstva, posebej zato, ker se ni strinjala z nekaterimi od vodilnih hrvaških veleposlanikov. S Sanaderjem naj bi bila v sporu tudi glede njenega vodstva v reškemu HDZ, njeni lokalni bazi. Motili naj bi ga tudi njena takratna vse večja priljubljenost in medijska pozornost.

Grabar Kitarovićeva je priznala, da je bila razočarana in prizadeta, ker zanjo ni bilo več položaja v Banskih dvorih. O odnosih s Sanaderjem ni želela podrobneje govoriti, dejala je le, da niso bili idilični. Zavrnila je ugibanja, da naj bi bila vir, ki je novinarje opozoril na njegov razkošen življenjski slog in kolekcijo dragih ročnih ur, ki so odprle zgodbo o korupciji pri Sanaderju.

Iz ZDA jo spremlja manjša afera, ker je službeni diplomatski avtomobil dlje časa uporabljal tudi njen soprog. Ko so te nepravilnosti razkrili, je vrnila nekaj tisoč dolarjev stroškov. Sama pojasnjuje, da se ne izogiba odgovornostim za napake, a jih dojema kot šolo, da jih ne bo ponovila v prihodnosti.

Rada izpostavlja, da je bila prva ženska na položaju pomočnika generalnega sekretarja Nata. Njena pogodba z Natom je veljavna do julija letos, a Grabar Kitarovićeva je šele pod pritiskom javnosti priznala, da je donosno službo v Bruslju le zamrznila, da bi tekmovala za predsednico države.

Potem ko je v Zagrebu magistrirala iz mednarodnih odnosov, je v Washingtonu študirala mednarodne odnose kot Fulbrightova štipendistka. Pred tem je v Zagrebu diplomirala iz angleščine in španščine. Prevajala je tudi iz portugalščine.

Grabar Kitarovićeva se je rodila aprila 1968 na Reki. Poročena je od leta 1996, s soprogom imata sina in hčerko, ki se izobražujeta v Bruslju.