Uravnotežena razprava o predsedniku, ki deli mnenja tako zelo kot Trump je skoraj nemogoča. Eni ga poveličujejo kot skoraj polbožjega odrešenika ameriške suverenosti, drugi vlečejo dokaj neposrečene analogije z Weimarsko republiko in vzponom nacistične stranke.
Seveda je jasno, da ga poražena regresivna levica na prvo žogo primerja s Hitlerjem in Mussolinijem, saj je to vendar osnova globalne antifa retorike: vsak, ki ga ne marajo/ne razumejo/ni socialist je Hitler. Prav tako je več kot pričakovana post-inauguracijska šok-terapija anarhistov, feministov, socialistov in drugih zbranih anarholevičarjev tega sveta, ki so po Washingtonu in drugih mestih po ZDA nasilno protestirali in občasno uničevali lastnino, zraven pa vpili kako so za enakopravnost, zmernost in strpnost. Ti ljudje so mešanica plačancev levičarskih nevladnih organizacij in ostankov ljudske nervoze, ki jo je s svojim razpihovanjem latentnega rasizma za sabo pustil Obama. Kot taki so v debati o tem kaj Trumpovo predsedstvo pomeni za ZDA irelevantni.
Na drugi strani mi nekateri prijatelji na desni dopovedujejo, da je Trump novi Roosevelt, trumponomika pa New Deal za 21.stoletje. Drugi, da je novodobni Reagan, ki bo Putina prisilil v manj agresivno mednarodno držo. Sam sem – po pričakovano populističnem govoru, ki je gorečim podpornikom serviral tapravo dozo patriotizma, intervencionističnih parol in lažne smešno distopične podobe ZDA – pretežno na strani republikancev v senatu. Vzhičen ker je vsaj za enkrat konec razvrata regresivne levice v najpomembnejši demokraciji na svetu, živčen zaradi protekcionistično-izolacionističnih parol. Takšnega veselja kot velik del slovenske desnice ne delim povsem, saj bi drugače težko še naprej trdil da sem libertarni desničar. A o tem kasneje.
Občutki so torej mešani. Jaz, Paul Ryan, pregovorni WallStreet, direktorji velikih multinacionalk in vsi zlobni kapitalistični enoprocentniki tega sveta (i.e. tisti, ki zaslužijo več kot 30.000€ bruto dohodka letno) si skupno grizemo nohte v grenko-sladkem pričakovanju nepričakovanega. Kaj se bo zgodilo ob tako nepredvidljivi administraciji zares ne ve prav nihče. Ne želim ga povzdigovati v zvezde. Hkrati ga ne proglašam za samodržca. Lahko se pa vendarle razpišem vsaj o tem kaj si od njegove administracije želim in po malem tudi tiho pričakujem (od dobrih, pa do slabih napovedi):
KONEC POLITIČNE KOREKTNOSTI
Najprej najbolj zanesljiva napoved: Trump se bo v mednarodni diplomaciji vedel povsem drugače, kot so se politično korektni predhodniki. Ob smrti Castra je le tega zgodovinsko kot prvi novodobni predsednik države kakšne od evro-atlantskih zaveznic označil za morilca in tirana. Nobenega sramotnega sikopantstva, ki sta ga bila do pokojnega diktatorja sposobna Obama in Trudeau. Tudi s telefonskim pogovorom s predsednico Tajvana zaradi katerega so nekateri novinarji napovedovali najmanj začetek tretje svetovne vojne ni nič narobe. Kitajska je ob Obamovi pacifistični drži postala pravi regijski plenilec, Xi Jinping pa azijski Putin. Z navezovanjem diplomatskih stikov s Tajvanom in prenehanjem absurdne politike priznavanja Ene Kitajske je bilo poslano jasno sporočilo, da se stari status quo ante bellum neformalni dogovori ne bodo več upoštevali. To je dober znak, da bo Trumpova administracija ostrejša do kitajskega ekspanzionizma v južnokitajskem morju, splošne politične korektnosti pa bo konec. Če bo diplomatsko nadaljeval v enakem stilu bo to velika osvežitev v zatohlem prostoru mednarodnih odnosov, ki so jo do zdaj namesto demokratično izvoljenih voditeljev začinili predvsem risankasti samodržci tipa Kim, Putin, Castro, Gaddafi, Arafat. Končno ima tudi evro-atlatntski svet nekoga, ki najprej govori in nato razmišlja, hkrati pa si lahko dolg jezik tudi privošči, saj ima za sabo najmogočnejšo vojsko v zgodovini človeštva.
KONEC ZDRAVJA PO OBAMOVO
Republikanci bodo pod okriljem Trumpa skoraj zagotovo zavrnili Affordable Care Act, t.i. Obamacare, ki je v slogu najboljših komunističnih diktatur uvedel socialistično uravnilovko, ki ureja neučinkovito javno zdravstvo. Zaradi tega so se zavarovalne premije za nekatera zdravila in storitve dvignila z več-sto odstotnimi skoki, kot osnovne potrebščine v kakšni Venezueli. Karkoli bo nadomestilo Obamacare bo skoraj zagotovo boljše, bolj liberalno in bolj prostotržno naravnano, kar je vsekakor pozitivno, tako za revne, ki bodo še zmeraj deležni javnega zdravstva, kot srednji sloj, ki bo zaradi večje konkurence med ponudniki zavarovanj in manj državne regulacije znižal ceno zavarovalnih paketov.
DAVKI IN INFRASTRUKTURNI PROJEKTI
Znižanje davkov in naložbe v infrastrukturo. Trump – kot skoraj vse republikanske administracije in vse desne vlade v zgodovini človeštva – bo znižal davke. Davek na dobiček bojda kar za 20-odstotkov – tudi za t.i. sole propietors (samostojne podjetnike). Na novo rojeni keynesianec in velik podpornik II. tira Jože P. Damjan v zgodbi vidi zaroto zasebnih investitorjev, ki bodo nove infrastrukturne projekte gradili le zaradi davčnih vzpodbud, te pa se bodo zažrle javni proračun do take mere, da bodo potrebni rezi v javni sector in predvse socialo. pravzaprav sploh ne dvomim, da se bo Trump megalomanskih infrastrukturnih projektov hotel lotiti v maniri Jankovićevih Stožic, kjer bi na koncu davkoplačevalci neposredno in posredno reševali nasedle projekte.
Damjan pa vendarle pozablja, da ZDA niso Slovenija in da tam v službah, ki bdijo nad proračunom in javnimi investicijami ne vladajo postkomunistični aparatščiki, katerih naloga je "kuhanje" bilanc. Čez lužo jih tudi pod svetovnonazorskimi demokrati ni nikoli bilo prav nič sram rezati projekte, ki so se nemarno razbohotili in za večkrat presegli proračun: nekoč bogata NASA danes dobi izredno skromen delež BDPja, več sredstev se nameni učinkovitim zasebnim vesoljskim agencijam. Število naročenih lovcev nove generacije F-22 so po težavah s proizvodnjo in večkratnih presežkih budžeta oklestili iz 750 na manj kot 200, kljub temu da je imel proizvajalec Lockheed Martin na svoji strani zelo močne lobije, ki so poskušali vplivati na senat. ZDA torej ni država sredi Balkana, kjer veljajo pravila lokalnih oligarhov, katerih korenine segajo vse tja do izvirnega greha leta 1945.
Če bo hotel Trump graditi, se bo moral za to prekleto potruditi in predstaviti smele načrte za poplačilo davkoplačevalcev. Če bo hotel zniževati davke se bo moral temeljito spoprijeti z ogromnim okorelim strojem ameriške birokracije. Če mu bo uspelo znižati davke tudi zasebnim podjetnikom, hkrati pa skrčiti potratni javni sektor kot je napovedal, potem bodo učinki vsekakor blagodejni za celotno gospodarstvo.
KONEC SPRENEVEDANJA O ISLAMU
V skladu s prvo točko opustitve politične nekorektnosti se bo spremenila retorika o Bližnjem Vzhodu in radikalnem islamu v zahodnem svetu. Predvsem se ne bo več sprenevedalo o Izraelu. Zdaj bo jasno izraženo dejstvo, da je Izrael edina postojanka evro-atlantske civilizacije sredi morja povsem drugačnih ljudi, trajno ujetih v 5.stoletje našega štetja, ki si želijo živeti pod šeriatskim pravom. Kar bo najbrž dokaj težko prebavljivo za antisemitske navdušence nad Trumpom.
Hkrati bodo napadi skrajnežev, ki bojujejo večni džihad z zahodno civilizacijo iskreno označeni za to kar zares so: islamski. Skoraj tretjina trumpovih volilcev se je zanj odločila, ker se jim je zdelo, da se je v sodobnem svetu nemogoče iskreno pogovarjati o islamu, ne da bi bili pri tem označeni za rasista. Od te administracije pričakujem, da bo končala Obamovo sprenevedanje, ko je ob vsakem novem pokolu namesto radikalnega islama napadel ustavno pravico do nošenja orožja, zelo očitno lucidne teroriste, ki so natančno vedeli kaj si želijo pa opisal za duševno motene. Regresivna levica svari pred srdom zmernih muslimanov, ki se bodo zdaj počutili družbeno odrinjene in tako bolj izpostavljeni radikalizaciji. Sam mislim, da je iskren pogovor o islamu natančno to kar svetovna muslimanska skupnost potrebuje. Kristjani so ga imeli nazadnje prav v ZDA, ko je Washington podpisal deklaracijo o neodvisnosti in cerkev tudi uradno ločil od države. Primerno je, da ga imajo v zibki sodobne civilizacije tudi muslimani. Trumpova brezobzirnost bi utegnila biti njihova SSS (ShortSharpShock) metoda do razsvetljenja in vstopa v svet racionalnosti in znanstvenega spoznanja, kjer že dolgo prebivamo preostali prebivalci planeta.
TRŽNI SPORAZUMI IN PROTEKCIONIZEM
Zaenkrat vse super. Od tukaj naprej pa se začne grizenje nohtov. Poleg vseh dobrih stvari Trump s sabo prinaša cel kup nepotrebne navlake naravnosti iz skrinjice predvojnega socializma. Rad bi raztrgal trgovinske sporazume, kot so NAFTA, TPP in še nedonošen TTIP. Ti so lahka tarča za tiste populiste, ki z njimi mahajo množicam brezposelnih fah-idiotov, katere je globalizacija pustila na stranskem tiru, češ"NAFTA je vzela vaše službe, ko so multikorporacije tovarne preselile v Mehiko." Že prav, a namerno spregledajo dejstvo, da je outsourcing resničnost globalnega sveta, na katerega se da povsem uspešno pripraviti (Silicijeva dolina je izvrsten dokaz, da se da gojiti kulturo visoke tehnologije in visokih donosov tudi doma).
Še bolj je pomembno, da se bodo industrije z izredno tankimi maržami vrnile le ob grožnji s tarifami, ki bodo skozi WTO proglašene za nelegalne, hkrati pa bodo sprožile trgovinsko vojno katero bodo ZDA kot gospodarstvo, ki je življenjsko odvisno od izvoza v EU in Azijo izgubilo. Trgovinska vojna s kapitalistično, a vseeno režimsko totalitarno Kitajsko, kjer imajo delavci veliko manj pravic kot ameriški sindikalno razvajeni srednjerazredniki bi bila katastrofalna za obe državi. Na koncu takšnega spopada bi bil ves svet bolj reven, Kitajska pa še bolj ekspaznionistična kot je danes, saj bi v boju za obstanek na oblasti manko gospodarske uspešnosti mašila z netenjem nacionalističnih tendenc.
Ekonomska realnost veli, da si družbe – ki vendarle obstajajo zaradi dobička, prav tako kot delavec dela za plačo – ne morejo privoščiti, da bo preplačan, a nič kaj bolj učinkovit ameriški delavec izdelek naredil za 2000 ameriških dolarjev, ko pa bi ga lahko Mehičan enako kvalitetno za 500, Vietnamec pa za 200 dolarjev. Japonski proizvajalci avtomobilov so sicer dokazali, da se da vsaj avtomobile proizvajati tudi v ZDA, vendar le ob naprednem cenovno učinkovitem japonskem sistemu proizvodnje (The Toyota Way), kateremu veliki trije ameriški proizvajalci že desetletja ne morejo parirati. Možnost proizvodnje v ZDA in ohranjanja modroovratniških poklicev seveda je – a le tedaj, ko bomo potrošniki pripravljeni kupovati Ford Focus za 50.000, iPhone za 1500 in Whirpoolov hladilnik za 5000 dolarjev. Potrošniško sponzorirana sociala pa v globalni kapitalistični družbi enostavno ne more biti pot v blaginjo in upam, da se Trump – ali pa vsaj njegova administracija – tega dobro zaveda. Povsem možno je, da je s predvolilnimi obljubami le hranil brezposelne kovinarje, strugarje, ključavničarje, rudarje in druge poklice, ki jih je visokotehnološki svet v razvitih državah odplaknil na smetišče zgodovine.
Ni bilo naključje da je senator Bernie Sanders – predstavnik stare predsovjetske socialistične šole izjavil, da bo Trump vlekel poteze, ki so vsaj na videz všečne. Saj so to vendar enake poteze, ki bi jih vlekel tudi Sanders sam. Trump je takšen populizem v volilni kampanji potreboval, drugače nikoli ne bi dobil ključnih elektorskih glasov tradicionalno demokratske populacije držav rust belta, katere je najbolj prizadelo dejstvo, da si avtomobilske družbe ne morejo privoščiti plač držav prvega razreda za tretjerazredna dela brez protekcionističnega natega potrošnikov (za razliko od nemških proizvajalcev, ki si lahko zaradi večstoletne tradicije mehanske odličnosti pojma Made in Germany izdelavo vsaj delno privoščijo doma).
Če bi si volivci republikancev želeli industrijski protekcionizem bi volili Sandersa. Upam, le upam lahko, da je protitržni šov samo predstava za volilno bazo Trump-socialistov (ki so se nekoč imenovali Raeganovi demokrati). Začelo se ni prav dobro. Trump je že drugi dan izstopil iz TPP, ki bi v državo prinesel več kot 100 milijard svežega kapitala, skoraj milijon novih delovnih mest, kitajske družbe pa prisilil, da bi postale bolj konformne z mednarodnimi standardi, kar bi posledično bilo dobro tudi za ameriške družbe. Zdaj se bodo morale ZDA pogajati z vsako pacifiško državo posebej (podobno kot Velika Britanija v primeru trdega Brexita), kar bi lahko trajalo desetletja, vlak katerega vodi kitajska lokomotiva pa bo medtem odpeljal naprej. Upajmo, da se bo napovedana reforma sporazuma NAFTA obravnavala z več pragmatizma in manj kavbojske impulzivnosti. Za razliko od Raegana in Thatcharjeve njemu ne svetuje Milton Friedman ampak – vsaj zaenkrat – cel kup ekonomskih demagogov. Še zmeraj pa upam da ga bodo ekonomske realnosti preusmerile na pravo pot, stran od državnega intervencionizma tridesetih let prejšnjega stoletja.
ROMANCA Z RUSKIM MEDVEDOM
Za konec pa tisto kar se sredinski desničarji najbolj bojimo. Trumpove povezave s faux-demokratično diktaturo v Kremlju. Verjamem varnostnim službam, ki govorijo, da si je Putin s hibridno vojno "kupil" ameriške volitve – na koncu je (po prvotnem pljuvanju po ameriških vohunih) rusko vmešavanje priznal tudi Trump sam. V to sem verjel že pred poročilom varnostnih služb, ko sem podrobno prebral kakšne prepričljive dokaze za vdor hekerjev povezanih z ruskim režimom so imeli strokovnjaki za internetno varnost, ki so preiskovale vdor v strežnike nacionalnega komiteja demokratske stranke. Povezava med vedno bolj očitnim ruskim vohunom (Assange), njegovo kremeljsko sponzorirano platformo za napad na evroatlantski svet (Wikileaks),romunskimi hekerji kateri so sami priznali, da delujejo po diktatu Kremlja in dvema neodvisnima enotama ruskih visokotehnoloških vohunov je že tako jasna, da bi jo spregledal le človek, ki si ne želi videti resnice.
Res je, da Rusi niso sami napisali škandaloznih e-mailov ekipe Hillary Clinton, ki so jo komprimirali. Pa tudi, da je bila Hillary Clinton najslabši demokratski kandidat od Georga McGoverna pred 43 leti in je z amaterskim kršenjem varnostnih protokolov, izumetničim obnašanjem, brezsramnim laganjem in splošno antipatijo tudi sama krepko pripomogla k porazu.
A ni dvoma, koga so si Rusi želeli v Washingtonu. Kot tudi ni dvoma, da so poleg demokratskih gotovo vlamljali tudi v republikanske serverje, zdaj pa pridobljene podatke hranijo kot priročnega jokerja pred Rusiji nenaklonjenim potezam Ameriške administracije. Zelo zaskrbljeni smo tisti, ki poslušamo Trumpove napovedi o tem kako postaja NATO nepomembna organizacija, o tem kako bi morale vse članice plačevati svoj delež, če si želijo da jim ZDA stojijo ob strani in da mu ni mar če EU razpade. Prav tako se počutimo nelagodno, ko defacto diktatorja Putina opisuje kot izrednega človeka, hkrati pa njemu in njegovemu vohunu in PR trolu Assangu verjame bolj kot lastni CIA. Tudi dejstvo, da je bivši direktor njegove kampanje v zelo prijateljskem odnosu z Putinovimi aparatščiki in da so tudi Trumpu samemu nepremičninske projekte sofinancirali Putinovi oligarhi ni nepomembno. Živimo v časih, ko je ruski medved lačen, provladni mediji v Moskvi pa se že sprašujejo ali je čas da po Adolfovi poljsko/češki metodi "zaščitijo" ruske manjšine v Litvi, Latviji, Finski in Estoniji.
V takšnih časih je proruski, evroskeptični ameriški predsednik zadnja stvar, ki jo svobodni svet potrebuje. Sicer je dobro, da je Trump povsem brezsramen in trenutno v popolnem prepričanju, da mu noben medijski škandal ne more do živega, odkar je preživel afero grab-her-by-the-pussy. Potemtakem ga bodo Rusi težko izsiljevali. Tudi v Moskvi se – kljub nedavnemu vsesplošnemu slavju ob objavi rezultatov – bojijo njegove nepredvidljivosti kar se nekako ilustrira v dejstvu, da se režimsko trobilo Russia Today ograjuje od trumpomanije s članki, ki ga prikazujejo kot klovna.
To vzbuja upanje, da se stric Vlado začenja spraševati, če si ni morda kupil mačka v žaklju. Ali pa je morda podcenjeval dve stoletji star institut ameriške demokracije ter robustne institucije zavor in ravnovesij. Amerika tudi pod Trumpom ni le Trump, tako kot je Rusija pod Putinom le Putin. Ameriški senat in predstavniški dom nista Združena Rusija in šahovska figura Medvedev. Morda mu je to postalo jasno z imenovanjem Rusiji izredno nenaklonjenega upokojenega generala »steklega psa« Mattisa za obrambnega ministra. A za enkrat je v romanci med Putinom in Trumpom še zmeraj ogromno razloga za nelagodje. Trump sam bo moral s konkludentnimi dejanji poskrbeti, da ga ljudje ne bodo jemali za kremeljsko babuško.
TRUMP KOT TALKING HEAD
Trump ni ne Hitler, še manj pa Reagan. Kot vsakega predsednika ga bodo zaznamovali ljudje s katerim se bo obdajal. Reaganove vlade ni vodil Ronald Reagan ampak Caspar Weinberger, Jeane Kirkpatrick, Milton Friedman in drugi. Ljude na obeh straneh ideološke daljice – tisti z desnimi hvalospevi in drugi s histeričnimi levičarskimi izbruhi zgražanja – se tega večinoma ne zavedajo. Trumpova narcisoidnost, pompozni mačizmo, egocentričnost, odločnost, pohlep, močno izražen dunning-krugerjev sindrom in druge osebnostne lastnosti ne bodo zaznamovale njegove administracije. Zaznamovali jo bodo Mike Pompeo, Nikki Hayley, Steven Mnunchin, James Mattis in drugi.
Pri vsej zadevi je najbolj tragično kako zelo politično pristranski so ljudje. Resnica ni pomembna. Resnične so tiste zgodbe, ki potrjujejo lastno pristranskost. Podpornikom Trumpa ni pomembno, da nevarno koketira z zadnjim globalno pomembnim samodržcem. Nasprotniki Trumpa brezpogojno verjamejo skrbno medijsko sproduciranim govoricam, da novi predsednik na skrivaj podpira rasistične organizacije in sovraži temnopolte. V ZDA takemu pojavu pravijo "bipartisan hackery". Žalostno je da je podobno vzdušje zajelo tudi slovensko desnico. Celo do take mere, da smo zdaj tisti, ki Trumpa ne častimo po božje že označeni za socialiste, levičarske plačance in (ta mi je najbolj všeč) udbaše. Samo čakam kdaj bodo začeli tudi uradno podpirati Putina in skupaj z Združeno Levico marširati po ulicah v protest proti TTIP. Upam lahko le, da jim Trumpova administracija za kaj takega ne bo dala niti priložnosti.
SLOVENSKI ZET
Za konec pa še bonus, a dokaj zanesljiva napoved: Slovenija bo tudi pod Trumpom ostala socialistični osamelec sredi Evrope. Tukaj ne bo vrha Putin-Trump. Tukaj se ne bodo pogovarjali o miru na Bližnjem Vzhodu. Tukaj ne bo multilateralnih pogovorov EU-ZDA. Malce zaradi tega, ker imam močan – a priznam, da nepotrjen – čut, da je Melaniji malo mar za Slovenijo, pa tudi če ji je, je pač tako, da 70 letni nepremičninski mogotci iz Manhattana ne poslušajo svojih 25 let mlajših žena.
V veliki meri pa zato, ker je trenutna leva koalicija počela vse možno, da se je pri Američanih ustrelila v nogo: od gojenja sistemskega antiameriškega vzdušja znotraj koalicije (podmladki koalicijskih strank nimajo nobenih zadržkov ZDA označiti za največjo oviro za svetovni mir) do smele poteza naše veleposlanice v Nemčiji, ki je sponzorirala slovenski antitrumpovski razvrat na LGTB paradi v Berlinu. Ljudje, ki za administracije organizirajo uradne dogodke pa gotovo še niso pozabili kaj se je leta 2012 zgodilo v Dražgošah, ko je proti ZDA kot »svetovnemu hegemonu« grmel levi stric Stanovnik. No vsaj Sevničani so izkoristili ponujeno podjetniško priložnost in se začeli tržiti. Nekateri so tako potezo označili za šlepanje na umetni slavi rojakinje, a na drugi strani lahko vsaj rečemo da duh podjetništva in smisla za utilizacijo prostega trga v Sloveniji po boljševiški tragediji iz leta 1945 še ni povsem preminil.
OBJAVLJENO NA BLOGU MITJE IRŠČIČA
