"V tej krizi smo temu, da bi preprečili tveganje bankrota držav, posvetili zelo veliko pozornosti," je danes poudaril Weidmann, sicer poznan kot zagovornik konservativne fiskalne in denarne politike. Kot je dodal, je bilo tako zato, ker smo se želeli izogniti širjenju dolžniške krize na druge evrske države.
A sam je mnenja, da bi tveganje bankrota moralo obstajati. "Na dolgi rok bi morali zagotoviti, da državi kot zadnja možnost ostane odločitev, da bankrotira," je prepričan. To bi namreč predstavljalo "ključni element" za ohranitev discipline na trgih, je menil.
Ekonomisti in državni uradniki so že dolgo zaskrbljeni, ker je s sistemom finančnih pomoči povezan tudi t. i. moralni hazard. Četudi tovrstni rešilni programi namreč lahko pomirijo kapitalske trge, hkrati posojilojemalcem in posojilodajalcem dajejo iniciativo za prevzem dodatnih tveganj, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Moralni hazard sicer v osnovi pomeni, da bi se morali tisti, ki posojajo, torej (centralne) banke, zavedati, da bodo lahko za svoje odločitve plačali visoko ceno.
"Prav zato tako močno delamo na tem, da bi ločili države od bančnih sistemov," je poudaril Weidmann, sicer tudi član sveta Evropske centralne banke, ki odloča o evropski denarni politiki.
Šibke banke so več evrskih držav potisnile v velike težave. Vlade so jih bile namreč prisiljene reševati, posledica tega pa so bili veliki skoki javnega dolga. Zaradi takšnega scenarija sta morali za (delno) pomoč zaprositi Irska in Španija.
V tem smislu bo pomembno vlogo v območju evra igrala predvidena bančna unija. V njenem okviru naj bi namreč vzpostavili tudi mehanizem za neposredno reševanje bank.
