Nekdanji predsednik Slovenije Borut Pahor je v 14. januarja, na povabilo odbora za Balkan, predaval v italijanskem senatu. Pohvalil se je, da se z Zahodnim Balkanom ukvarja 35 let, a v njegovo trditev, da ga pozna dobro, nisem ravno trdno prepričana. Rdeča nit Pahorjevega govora italijanskim senatorjem je bila namreč, da bi morala EU sprejeti te države medse čimprej in v paketu. Vsakemu, ki se vsaj malo spozna na EU in na Balkan je jasno, da so razlike v približevanju EU med temi državami tako velike, da kaj takega preprosto ni mogoče. Sama sem velika podpornica vstopa Zahodnega Balkana v EU, toda pod enakimi pogoji kot smo jih imeli vsi, ko smo vstopali. Namreč, po zaslugah.

Predsednik Pahor se je senatorjem pohvalil s svojimi osebnimi kontakti na tem območju. Nedvomno res osebno pozna vse politične voditelje z Balkana. Res je tudi, da se je z njimi kot predsednik Slovenije enkrat ali dvakrat na leto pogovarjal na srečanjih njegove pobude Brdo – Brijuni. A njegovo poznavanje je deklarativno. V stilu splošnega - »želimo, moramo, bomo«. O tem delu Evrope je treba vedeti precej več, predvsem pa se zavedati, da je nekaj teh Pahorjevih kolegov osebno odgovornih, da balkanske države še niso članice EU. Prav oni, s častno izjemo prejšnje vlade Severne Makedonije, so mnogo večji krivci za polžjo pot Balkana proti EU kot pa EU sama.

Naj bom malce narcisoidna tudi jaz. Z Zahodnim Balkanom se ukvarjam 45 let, intenzivno pa od leta 1988, ko sem nastopila mesto dopisnice Dela in kasneje tudi RTV Slovenija v Beogradu. O dogajanju na Balkanu sem od tam dobrih pet let poročala v slovenskih in tujih medijih. V času našega osamosvajanja in jugoslovanske vojne, ko je bila Slovenija zaradi telekomunikacijske blokade odrezana od informacij z Balkana, sem na prošnjo predsednikov Kučana in Drnovška in tudi Pahorja, vse tri večkrat osebno seznanjala s položajem v Srbiji in regiji. S tem območjem sem bila v stiku tudi vsa kasnejša leta, ko sem večkrat letno obiskovala to območje. Kot novinarka, še največ pa kot predsednica Odbora za zunanjo politiko DZ RS in potem vse do upokojitve, ko sem poklicno pot na Ministrstvu za zunanje zadeve končala kot politična analitičarka za Zahodni Balkan.

Na osnovi teh izkušenj in znanja se čutim dolžno reagirati na nekatere navedbe našega bivšega predsednika. Italijanskim senatorjem je med drugim dejal: » Če pogledamo evropski zemljevid, vidimo sredi EU, poleg Švice, še eno luknjo - Zahodni Balkan. Toda, za razliko od Švice, ki ne želi postati članica EU, si Zahodni Balkan to želi…« Švica resnično ne vidi potrebe, da bi postala članica EU, saj ima prek vrste dvostranskih sporazumov z EU tesnejše vezi kot jih ima EU s katero koli drugo državo zunaj Evropskega gospodarskega prostora. Ko pa govorimo o balkanskih državah, je treba podrobneje pogledati, katere si resnično in iskreno želijo tega članstva.

Najmočnejša država Zahodnega Balkana je nedvomno Srbija. V prvem desetletju 21.stoletja, je Srbija izkazovala resen interes za članstvo v EU in leta 2012 tudi postala kandidatka. Toda, od tega leta, ko je oblast v Srbiji prevzel Aleksandar Vučić, so se stvari upočasnile. Od 34 poglavij, na katerih se Srbija pogaja z EU, je v 13. letih odprla samo 22 poglavij, zapreti pa ji je uspelo samo 2 poglavji. V minulem desetletju Srbija celo nekaj let ni imenovala niti svojega pogajalca z EU. Za primerjavo, Slovenija je postala kandidatka za EU leta 1997 in 5 let kasneje smo pogajanja zaključili, leta 2004 pa že postali polnopravna članica EU. Tako se dela, če si res želiš vstopiti v neko povezavo! Srbski predsednik Vučić pa v skoraj vsakem nastopu (ti pa so vsaj nekajkrat na teden) kritizira EU ter hvali Rusijo in Kitajsko. To vpliva tudi na javno mnenje, po katerem je nazadnje samo še 46 odstotkov prebivalstva podpiralo vstop Srbije v EU. In to kljub temu, da so v zadnjem desetletju tuje neposredne naložbe iz držav Evropske unije dosegle 17,5 milijarde evrov, iz »ljubljene« Rusije pa so dobili le milijardo in pol. S spremembo oblasti, ki pa jo EU zaenkrat ne podpira, bi se verjetno številke obrnile navzgor. Povsem logično bi bilo podpreti tiste sile v Srbiji, ki članstvo v EU podpirajo, ne pa financirati oblast, ki EU ni naklonjena. A kdo bi to razumel?

Najboljše rezultate trenutno beležita Albanija in Črna gora. Za Albanijo je to razumljivo, saj 97 odstotkov prebivalstva podpira vstop v EU. Čeprav je začela dejanska pogajanja šele leta 2022, je do decembra lani uspela odpreti že 7 poglavij. Denimo, Srbiji v tem obdobju ni uspelo ne odpreti in ne zapreti niti enega poglavja. Druga najuspešnejša kandidatka je Črna gora. A tudi tu naletimo na problem oblasti. V času pogajalskega procesa, od leta 2012 do danes - je Črna gora odprla skupno 33 poglavij, od katerih je začasno zaprla šest. Toda, vse glavni uspehi so bili doseženi do leta 2019, ko je črnogorsko vlado vodil še Milo Đukanović, večkratni premier in dvakratni predsednik Črne gore. Đukanović je sledil pristopni politiki k zvezi NATO in Evropski uniji, zaradi česar je Črna gora že leta 2017 postala članica zveze NATO. Novi premier Milojko Spajić je sicer ambiciozno napovedal cilj, da bo Črna gora postala članica EU že leta 2028, a od leta 2019 do danes so uspeli zapreti samo 3 nova poglavja. Črnogorska vlada ima namreč problem s koalicijskimi pro srbskimi strankami, katerim se prav nič ne mudi v EU.

Glavi problem Zahodnega Balkana sta Bosna in Hercegovina, ki ne more napredovati na evropski poti zaradi notranjih težav, ki jih povzroča predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, sicer velik prijatelj ruskega predsednika Putina in zaveznik srbskega predsednika Vučića. Državne institucije ne delujejo prav uspešno. BIH je zato šele na začetku pogajalske poti, saj ji je EU prižgala zelo luč za začetek pogajanj šele lani. Največja žrtev teh pogajanj je zagotovo Severna Makedonija. To je edina država kandidatka, ki lahko upravičeno obtoži EU za neupravičene blokade. EU je dopustila, da so jo najprej blokirali Grki, zdaj pa še Bolgari. To je privedlo tudi do padca pro evropske vlade, sedanja pa vsak dialog z EU jemlje za izsiljevanje.

Vse to kaže, da so med balkanskimi kandidatkami takšne razlike, da bi paketni sprejem v EU, kot ga predlaga Borut Pahor, pomenil, da bi EU tako nagradila tiste, ki pravzaprav nočejo vanjo ter utrdila moč nedemokratičnih sil. A ne le to. Unija bi sprejela medse nepripravljene države s polno protievropskih interesov. V sedanjem trenutku pa EU tega res ne potrebuje! Zato menim, da ima komisarka Kosova prav, da terja individualni pristop. Morda pa je prav ta Pahorjev pogled razlog za to, da v Bruslju niso bili navdušeni nad tem, da bi bil pogajalec med Beogradom in Prištino. Vsega se namreč ne more pološčiti, da se navzven blešči, navznoter pa se v resnici krha.