Nad tem uspehom ne gre zamahniti z roko, zdržala je od začetka do konca mandata, kar se ni zgodilo vse od prvega mandata med letoma 2004 in 2008.

Ta vzdržljivost, ki izkazuje sposobnost političnega preživetja Roberta Goloba, ne bo dovolj. O tem priča tudi usoda prve vlade Janeza Janše – mandata ni ponovila. Pogledali smo, kdo v združbi vladnih strank si (lahko) pripiše največ zaslug in političnega kapitala.

Do volitev je še dobra dva meseca in pol. Ker je levica in leva sredina z njeno politično angažirano civilno družbo vred na oblasti, ne zadošča stava na antijanšizem.

Robert Balen

Treba bo položiti račune in pokazati rezultate. V vladnih strankah stavijo na zanje preverljiva dejstva, da so vendarle izpeljali nekaj reform, ki se jih pred njimi desetletja nihče ni upal lotiti.

Bitka za interpretacijo

Volilna kampanja bo pravzaprav bitka za interpretacijo, ali je vlada »izpolnila večino zastavljenih ciljev«, kot je v zadnjem intervjuju o tem prepričan predsednik vlade Robert Golob, ali pa se je »zdaj prebudila, a prepozno«, kot je zatrjeval Janez Janša ob gotovo tudi zanj presenetljivo močnem odzivu premiera po smrti Novomeščana Aleša Šutarja.

Razlago interpretacije dosežkov otežuje obvezni Golobov dodatek, da so se v koalicijski pogodbi zavestno odločili zastaviti cilje vladanja za dva mandata.

Kdor bi rad objektiviziral uresničevanje ciljev vladnih strank, se znajde v težkem položaju, saj je Golobovi vladni združbi potekla šele prva polovica dvojnega mandata.

Takšni dvojni in udobni standardi so neodgovorni do volivcev. Mandat traja štiri leta in koalicija bi morala znati opredeliti cilje za to obdobje. Ne nazadnje, na prvi strani koalicijske pogodbe vendarle piše, da velja za čas med letoma 2022 in 2026.

Nebojsa Tejic STA

Tudi t. i. Glas ljudstva je zaključni monitoring vladnega uresničevanja predvolilnih zavez opravil za štiri leta in ne za dva mandata. Vlada je, kot so razčlenili, delno ali v celoti izpolnila 60 odstotkov predvolilnih zavez.

Velja pritegniti opozorilom, da je mobilizacijska moč civilne družbe, zbrane okoli Glasa ljudstva, stvar preteklosti. Izhajala je iz takratnih razmerij moči in konstelacij širšega angažiranja civilne družbe (»kolesariata«), teh pa že dolgo ni. So neponovljive. Preseneča, da ga imajo nekateri še naprej za vpliven dejavnik.

Tudi ob dveh izgubljenih referendumih ni odigral nobene vloge, četudi se je vsaj pri odločanju o veljavnosti zakona o pomoči pri samousmrtitvi močno angažiral desni protipol levi civilni družbi.

Svoboda: pomembnih je 46 glasov »naprednih sil«

»Po volitvah ne bo važno, ali bo Svoboda imela več kot 30 poslancev, ampak bo najpomembnejše, da bodo imele stranke leve sredine skupaj več kot 46 poslancev.« To so skrbno izbrane besede mladega generalnega sekretarja Svobode Mateja Graha (1994), izrečene po spektakelskem prestopu vodje poslancev Levice v SD.

Do koalicijskih partnerjev so morda celo nepričakovano naklonjene. Razumemo jih lahko kot odraz zavedanja, da na teh volitvah lahko »napredne sile« (tako jih imenuje predsednik vlade Robert Golob) z več gotovosti ponovijo mandat le, če Levica prestopi parlamentarni prag.

Ustanovitelj Svobode se noče in ne more zanašati na »vrabca na strehi« – Vladimirja Prebiliča. Manj zadovoljni z odnosi v koaliciji so v SD.

Ob boku novega poslanca, prebežnika iz Levice, smo slišal predsednika SD Matjaža Hana izreči pričakovanje, da bo v naslednji koaliciji drugače in da bodo partnerski odnosi bolj korektni. V tem mandatu torej niso bili (dovolj) korektni.

Ob prijaznih besedah generalnega sekretarja Svobode do tekmecev na istem političnem polu spomnimo na pogosto izraženo željo oziroma pričakovanje Janeza Janša pred volitvami 2008, da bi SDS zmagala z veliko razliko. Sploh ni zmagala, je pa Nova Slovenija izpadla iz državnega zbora.

SD in Levico je ne glede na to spodbudno izjavo tajnika Svobode lahko še naprej strah, da bi se v finišu volilnega spopada ali že prej volilni glasovi ne začeli zaradi taktičnega glasovanja in vodstva SDS množično zlivati k Svobodi.

Razdeljeno 600 milijonov evrov božičnice

Vlada je proti sebi v drugi polovici mandata obrnila dvoje pomembnih družbenih segmentov (elit), česar niti ni skušala prikriti, nasprotno. Večkrat se zdi, da na račun zdravnikov in gospodarstvenikov (njihovih združenj) želijo pridobiti volilni kapital.

bobo

Jasno, gospodarska združenja so lobistične organizacije in zagovarjajo svoje interese. Do septembra lani, ko je predsednik vlade tudi koalicijske partnerje presenetil z napovedjo božičnice, je bil ta konflikt, v ospredju katerega je bila zahteva po nižji davčni obremenitvi plač, manjše do srednje intenzitete.

Socialni dialog se je z vztrajanjem vlade pri obveznem zimskem dodatku znašel na samem robu, a je Robert Golob dobro ocenil, da predstavniki delodajalcev ne glede na pretnje tokrat vendarle ne bodo onemogočili dela ekonomsko-socialnega sveta.

Z uzakonjeno božičnico je bilo med zaposlene razdeljenih 600 milijonov evrov. Z njo se ne ukvarjamo toliko zato, ker nam je še dobro v spominu in ker je postala beseda leta, temveč zato, ker si njen iniciator vladni predsednik želi, da se pred volitvami vse stranke jasno opredelijo, ali bodo v naslednjem mandatu podpirale obvezno božičnico ali pa bodo zahtevale, naj se ukine.

S tem je še enkrat potrdil, da je obvezna pravica delavcev do 14. plače (tudi javnih uslužbencev, ki je doslej niso mogli prejeti, saj ni bila pravica) predvolilni as iz rokava.

Da božičnica učinkuje v korist Svobode, je pokazal dvig njenega ratinga, v decembru pa se je opazno dvignila še ocena dela vlade. Po besedah Janje Božič Marolt (Mediana) močnejše kampanje v smislu »državnega razsipništva«, kot jo ima Gibanje Svoboda, doslej še nismo videli.

Tudi Mesec je lahko Božiček

V uteho delodajalcem je vlada vendarle prisluhnila tudi gospodarstvu s subvencioniranjem čakanja na delo in sprejela zakon o sofinanciranju stroškov električne energije za energetsko intenzivne panoge.

Medtem ko je predsednik vlade in Svobode sam napovedal božičnico, je sokoordinator Levice Luka Mesec solistično napovedal dvig minimalne plače na tisoč evrov neto.

Sašo Švigelj

Predsednik vlade pravi, da mu je to napoved v javnosti odsvetoval, Mesec pa je pojasnil, da je presoja o višini minimalne plače v njegovi domeni. Pri tem se ni ustavil, zdaj je tudi javno jasno, da imata glede dviga minimalne plače s predsednikom vlade očitno različno stališče, je dejal Mesec.

Slabe tri mesece pred volitvami je sokoordinator Levice povlekel predsednika vlade v javno komunikacijo, v kateri on odigrava vlogo Božička.

Trije poslanci in trije ministri

Levica tudi po zaslugi pomembnega dela medijev samozavestno trži svoje dosežke v vladi. Pa vendar se je do konca mandata namesto s petimi poslanci prebila le s tremi – toliko kot imajo ministrov.

V medijih je veljala za zmagovalko koalicijskih pogajanj, uživa opazno naklonjenost predsednika vlade, nazadnje se je odrazila s premierjevim odpustkom Luki Mescu kot koordinatorju ukrepov za integracijo Romov.

Ne glede na relativne uspehe so se v Levici razrasle napetosti, ki od časa do časa domala rušilno planejo na dan. Kadrovski pretresi jemljejo verodostojnost njihovega političnega marketinga.

Že od vstopa v vlado so se v Levici zavedali, da morajo kot najmanjša in t. i. zunajsistemska stranka staviti na socialne dosežke v svojih resorjih in ne na državotvorno politiko, tj. na zunanjo in evropsko politiko, obrambo, policijo in pravosodje.

Na teh področjih je njen program še vedno preveč poseben in onemogoča vključevanje v vladanje znotraj koncepta liberalno demokratičnega reda.

Za ambicioznejše, že bolj odrasle politike, kot je denimo nekdanji vodja poslancev Matej Tašner Vatovec, je to lahko postalo preozko. Kakorkoli, stranka je skrbno izbrala resorje, jih (pre)oblikovala in se nato nameravala celo premisliti, kar je bil že prvi znak neizkušenosti.

Levica je dala močan pečat koalicijskemu sporazumu tudi na nekaterih drugih področjih zunaj svojih resorjev. Za bolj levosučne komentatorje vodi koalicija bolj liberalno kot levo politiko, za desnosučne pa je domala celotna vlada skrajno leva.

Lahko bi rekli, da so glede na težo najmanjše vladne stranke dosegli veliko, pa vendarle so ujetniki specifičnega volilnega telesa, ki od njih zahteva striktno načelnost, s katero pa v realni politiki ni mogoče priti daleč.

Dolgotrajna oskrba oskrbuje proračun

Paradna disciplina Levice naj bi bilo uvajanje dolgotrajne oskrbe. Pred slabega pol leta je morala vlada in njen predsednik projekt prestaviti v način kriznega upravljanja. Nazadnje so se številni zapleti in nejevolja akterjev – od občin do centrov za socialno delo in domov za starostnike – zvedli na uspešno izdajo prvih nižjih položnic za stanovalce domov.

Res nova sistemska novost je dolgotrajna oskrba na domu. Nanjo na ministrstvu za solidarno prihodnost malce pozabljajo, saj ZZZS ni prejela še nobenega računa za dolgotrajno oskrbo na domu.

MZEZ

V državno zdravstveno zavarovalnico (ZZZS) se je zbralo skoraj 270 milijonov evrov. Zavarovalnica je porabila dobrih 126 milijonov evrov, a le v skromnem obsegu za pravice do dolgotrajne oskrbe.

Daleč največ denarja od teh 126 milijonov evrov (108 milijonov) je bilo namenjenih ZPIZU-u za plačilo dodatka za pomoč in postrežbo. Do zdaj je bil to strošek pokojninske blagajne oziroma državnega proračuna.

Denar, ki so ga delodajalci, delojemalci in upokojenci od sredine lanskega leta od svojih prejemkov zbrali za dolgotrajno oskrbo, se je tako prelil v proračun, saj je država lahko pokojninski blagajni tokrat namenila manj denarja. Teh 126 milijonov evrov se bo moralo vrniti v blagajno dolgotrajne oskrbe.

Iskanje socialdemokratske poti

Socialni demokrati se za razliko od preteklih predvolilnih obdobij ne vzpostavljajo kot resna alternativa. Svoboda v primerjavi s stranko Mira Cerarja uživa občutno več podpore. V tretjem letu mandata je SD že ulovila SMC, jo prehitela, potem pa se je pojavil Marjan Šarec.

Facebook

V zdajšnjih razmerah Socialni demokrati ne merijo dlje kot do želje, da bi na volitvah postali tretja največja parlamentarna stranka. Opaznejšega dela novih volivcev jim tudi v Golobovi vladi ni uspelo pridobiti in sam predsednik Han priznava, da novo socialdemokratsko pot še iščejo.

Lahko se strinjamo, da je (nekdaj) tradicionalna delavska stranka v zadnjem desetletju izgubila tako identiteto kot vpliv in da je med njihovimi volivci najmanj levičarske samoidentifikacije od vseh koalicijskih strank.

A prav v to stranko je odšel prvi poslanec Levice. Z malce naivnega optimizma bi lahko rekli: če je SD zgubila tako sindikalno bazo kot intelektualce, naj bi slednje okrepil Tašner Vatovec. Bo to prispevalo k prepričljivejši socialdemokratski viziji stranke?

Kot glasba brez inštrumentov

Zunanja politika ne glede na svetovne geopolitične pretrese, ki pod vprašaj postavljajo temelje svetovnega mednarodnega reda, ne bo igrala pomembne vloge. In prav tu se je izkazala, kot so prepričani v SD, ekipa zunanje ministrice Tanje Fajon, nekdanje predsednice njihove stranke.

bobo

Vlada kot celota složno poudarja priznanje Palestine v času obračuna Izraela s Hamasom v Gazi pa tudi širše s Palestinci. S tem je povezan pravkar končani dveletni mandat nestalnega članstva Slovenije v Varnostnem svetu.

Predstavljajo ga kot zelo uspešnega, opozicija pa ob tem bolj ali manj molči, večkrat se je oglasil iz Washingtona odpoklicani veleposlanik Tone Kajzer, ki v SDS vodi odbor za zunanje zadeve.

Kajzer poudarja, da je diplomacija brez realne moči v ozadju – bodisi ekonomske bodisi vojaške – kot glasba brez inštrumentov; ne sliši se.

Očitno je po mnenju predsednika vlade Goloba veleposlanik Samuel Žbogar dobro opravil svoje delo. Zato tudi naslov zadnjega intervjuja z njim za Mladino: »Verjamem, da se naši desni populisti zlahka poistovetijo z vrednotami Benjamina Netanjahuja«.

K temu naslovu bi lahko dodali, da se očitno slovenski volivci ne morejo poistovetiti z vrednotami dolgoletnega izraelskega premierja, zato je vlada rade volje priznala Palestino.

Ko je Janez Janša kot predsednik vlade na začetku ruske agresije z evropsko delegacijo odpotoval v Kijev, je Tanja Fajon pripomnila, da bi bilo bolje, če bi odšel v Moskvo. Zakaj sama kot ministrica ni bila nikdar v ruski prestolnici, jo je spomnil predsednik SDS.

Rešitelji javnega zdravstva

Predsednik vlade in njegova ekipa novelo zakona o zdravstveni dejavnosti vidita kot orodje, s katerim so naredili konec »škodljivim dvojnim praksam, ki so desetletja šibile javni sistem«.

bobo

S temi besedami je pohitel premier Robert Golob takoj po razkritju novomeške afere z domnevnim podaljševanjem čakalnih vrst. Ustavni sodniki so nekaj dni za tem omajali načrt premiera, predstaviti se na volitvah kot rešitelji javnega zdravstva.

Ukrep skoraj popolne zakonske prepovedi dodatnega dela so prepoznali za neustavnega in vladajočo koalicijo poučili, da je imel zakonodajalec na voljo več blažjih možnosti.

Golob pravi, da bo ločitev javnega zdravstva od zasebnega mogoče doseči tudi brez tega ukrepa. Čeprav jih je dobil po prstih, raje ponavlja, da »ključne usmeritve zdravstvene reforme ostajajo v veljavi«.

Predsednik vlade vztraja, da so dobro prebrali ustavno odločbo. Če so jo, potem je gotovo seznanjen s sporočilom ustavnih sodnikov, da se je vlada v zakonu o zdravstveni dejavnosti ukvarjala s simptomi (posledicami) in ne z vzroki težav.

Treba se bo lotiti tudi sprememb, ki zadevajo sredico zdravstvenega sistema, osredotočena je pri plačniku Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

Dodatna izbira

Kot rečeno uvodoma, antijanšizem na volitvah za ponovitev mandata ne more biti dovolj. Odločila bo percepcija rezultatov vladanja in pripravljenost zaradi njih oditi na volitve.

Jure Klobčar

Če so volivci leve sredine res množično razočarani nad vladnimi strankami in nanje ni naredila dobrega vtisa »izložba poceni sladkarij«, kot so pred 45 leti Buldožerji naslovili svoj album (sicer v srbohrvaščini), se jim ni treba zateči v volilno abstinenco.

Izbirajo lahko denimo med Prebiličevimi prerodovci, Kordiševimi socialisti ali kar starimi Pirati. Dovolj za vsak levi okus.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter