Albert Svetina - Erno je bil do zdaj, pa smo 30 let v demokraciji, edini visoki predstavnik tedanjega komunističnega režima, ki je opisal povojno plenjenje komunistov po Ljubljani. V spominih pod naslovom Od osvobodilnega boja do banditizma (Ljubljana, 2004) je opisal, kako so komunisti po vojni, ko so z revolucionarnim nasiljem zavzeli Ljubljano, planili po stanovanjih in hišah premožnejših Ljubljančanov, te jih z lažnivimi klevetami in državnim terorizmom izselili iz njihovih domovanj, »preselili« v ječo, izgnali iz domovine, kakšnega pa tudi umorili.
Mačkov pomočnik
Berimo Svetinove spomine, so eni najboljših, ker dajejo prvovrstne informacije.
»Ob prihodu v Ljubljano sem ostal Mačkov pomočnik, nisem pa bil več partijski sekretar, ker takrat partijske dejavnosti ni bilo. Ta je začasno prenehala. Vsa Ozna je bila takrat zelo zaposlena. Bilo je kakor na mravljišču. Gost promet, ki je potekal po mestu, je nastal prav zaradi oznovskih aktivnosti. Vsepovsod so bile množične aretacije, vse je bilo na nogah podnevi in ponoči in vsenaokrog je bilo polno oznovcev,« je zapisal Svetina.
»Maček je zahteval popolno predanost. Njegove ukaze je bilo treba izpolniti natančno in brez ugovora. S preskrbo Ozne sem po prihodu v Ljubljano začel tako, da sem začel krasti. Šlo je počasi. Z ekipo oznovcev, ki so mi jo zaupali, smo kradli po trgovinah. Imel sem tri tovorne avtomobile, spremljevalce in svojega šoferja. Ker sem se po Ljubljani potikal že med vajeniško dobo, sem vedel, kam in h komu je treba iti.«
Rop pri Souvanu
»Na mestnem trgu je bila tekstilna trgovina Souvan. Souvani so bili nemškega rodu, veliko trgovino pa sta vodila dva brata. Vzel sem svojega spremljevalca in šoferja in smo odšli. Ko smo vstopili v trgovino, sem vprašal, ali imajo kaj blaga, ker bi ga kupili za partizane. Eden od bratov je prinesel in pokazal nekaj od tega, kar so imeli. Ko pa sem dejal, da bi potrebovali še več, je prinesel še drugo blago. Pri tem sem pozorno opazoval, kam je odhajal, in sem šel za njim. Videl sem dolgo polico, s katere je jemal blago in ga odnašal. Imel je veliko blaga.«
»Najprej ga je skrival pred Italijani, potem pa še pred Nemci. Bal se je, da mu ga ne bi odnesli, ker je upal, da ga bo po vojni dobro prodal. Naročil sem vse blago, kar ga je bilo v skladišču. Poslal sem po tri tovornjake. Z njimi so prišli partizani in vse blago znosili nanje. Ko je bilo delo končano, sem jim rekel samo: »Pojdite!« Medtem ko sta lastnika pisala račune, sem se med spremljevalcem in šoferjem izmuznil do avta in zbežal.«
Okradel po partizansko
»Tako sem delal na več krajih. Iz trgovin na Poljanski cesti, na Starem trgu, Mestnem trgu, na Šempetrski in Miklošičevi cesti smo pripeljali raznovrstne stvari. Pri Sv. Petru sem nabral nogavice in čevlje. Bil sem tudi pri Vidmarci v Savljah, od koder smo prav tako pripeljali veliko stvari. Obšel sem večino trgovin in jih po partizansko okradel. To je trajalo okrog štirinajst dni. Vse, kar smo dobili, smo zvozili v Slavijo.
Ko so se oznovci in visoki partijski funkcionarji po nekaj dneh vselili v razna stanovanja in vile, smo odhajali še k mizarjem v Vižmarje, kjer smo pobirali pohištvo. Vse, kar smo nakradli, se je potem zastonj delilo. Prostori v Slaviji so bili popolnoma založeni; na levi in na desni od vhoda so bila skladišča. Prihajali so predvsem Mačkovi sorodniki. Veliko jih je bilo: dvajset in več. Prihajali so, izbirali in odnašali. Zraven so bile Pepca Kardelj, Zdenka Kidrič in Vida Tomšič. Vse najboljše so pobrali.«
Kovček z zlatom
»Ko sem nekoč prišel pred vhod Slavije, sem srečal dežurnega, nekega poročnika, ki sem ga poznal še iz Bele krajine. Bil je najbolj zanesljiv Mačkov človek. Spuščal je ljudi v stavbo ali poklical koga od Ozne, če so ga iskali. Takrat mi je dejal, da se je nekdo oglasil in pustil listek. Na njem je pisalo, da bo tisti, ki bo prišel s tem listkom, na napisanem naslovu dobil neki kovček. Bilo je nekje na Prešernovi ulici. Vzel sem dva spremljevalca in smo šli ponj. Našli smo velik kovček, v njem pa samo zlato in srebro, verižice, ure, prstane itd. Kako naj bi drugače, Mačku sem ga nesel. Maček je samo oči odpiral, ko je to videl. Nato je začel pomerjati ure, pa se ni mogel odločiti za nobeno. V življenju ni videl toliko dragocenosti. Vse, kar je bilo najboljše, je hotel zase. Enako je bilo že prej v partizanih. Najboljše je šlo zanj: orožje, uniforme, hrana in vse drugo. Iz kovčka, ki sem mu ga prinesel v Slavijo, mi je dal zlato štoparico, s katero sem si pozneje reševal življenje.«
Družina Leona Bahovca
Zaplembe stanovanj
»V moji pristojnosti so bila tudi vsa stanovanja. Ozna jih je najprej zaplenila tistim, ki so zbežali ali so bili v taboriščih in zaporih. Ključi vseh teh stanovanj so bili pri meni v Slaviji. Za ljudi, ki so bili v Ozni ali pa na visokih partijskih položajih, je bilo treba preskrbeti stanovanja. Hodili so si jih ogledovat, po ključe so prihajali k meni, vendar so jih pogosto tudi vračali, ker so želeli najboljša stanovanja. Ker je veliko ljudi zbežalo, veliko stanovanj pa je Ozna zaplenila, je bilo na razpolago zelo veliko stanovanj. Vse je bilo prazno. Na Vrtači in za Bežigradom so bila odlična stanovanja, zelo lepe in udobne vile. V njih so bili pred tem Nemci, ki so jih ob razpadu zapustili in odšli. Ozna je vse zaplenila.«
Uporaba besede bežati (so zbežali) je še danes v široki uporabi. Gre za še eno besedo, ki jo z intelektualno zanikrnostjo mnogi izrečejo ali zapišejo. Ljudje so si reševali življenje (ali so se umaknili pred nasiljem), ne pa »bežali«. Beži ropar s kraja kaznivega dejanja.
Polakova vila
»Iz nemških taborišč pa so se medtem postopoma vračali nekateri izgnanci, ki so imeli bogata stanovanja. Veliko se jih je vrnilo. Nekaterim smo jih počasi vračali, težko pa je bilo tam, kjer so bili vseljeni že naši ljudje. Spominjam se primera družine Polak iz Rožne doline. Iz taborišča v Dachauu so se vrnile mati in dve hčerki. Oče je umrl v taborišču, sin pa je bil pri nas telegrafist. Ker se ob vrnitvi niso mogle vseliti v svojo vilo, so takoj prišle pred Slavijo in me iskale. Slišale so namreč, da so ključi pri meni in da ima Ozna v vili še neko pohištvo. Vilo sem dal zapreti, ker se je govorilo, da bo štab 4. armade prišel v Ljubljano in mi je Maček naročil, naj priskrbim stanovanje za oficirje in štab. Polakovo vilo sem hotel zato dodeliti generalu Drapšinu, poveljniku 4. armade, vendar ta ni hotel v Rožno dolino, ampak si je želel stanovanje v središču mesta. V vili ob Šumiju je nato izposloval veliko in res lepo stanovanje, štabne oficirje pa sem namestil po raznih stanovanjih, kjer so bili prej Nemci. Polakovim sem zato dodelil drugo stanovanje, dokler nismo pohištva, ki smo ga pripravili za Drapšina, odpeljali. Ker smo jim vilo vrnili, me je ta židovska družina pozneje večkrat povabila na kavo.«
Ivan Maček Matija
Vila za Mačka
»Po nekaj dneh bivanja v Slaviji se je hotel preseliti tudi Maček. Poklical me je in mi rekel: 'Ti dobro poznaš Ljubljano, priskrbi zame eno dobro vilo!' In tako sem začel iskati najprej na Vrtači, kjer sem kot vajenec delal ograje, nato pa za Bežigradom. Ogledoval sem eno pa drugo in tretjo; pregledala sva jih kar nekaj, pa mu niti ena ni bila všeč. Za Bežigradom, v neposredni bližini stadiona, je bila nasproti vojašnice zares lepa vila. Imela je vrt z majhnim bazenom, naokrog so rastle smreke, zraven je bila še garaža. V pritličju je imela kuhinjo, predsobo in tri sobe s kopalnico, v prvem nadstropju pa še dve sobi s kopalnico. Ko sem mu jo pokazal, je rekel: 'Pa kaj misliš, tukaj, zraven kasarne? Pridejo in bombardirajo in jih dobim prvi na glavo.' Ker je tako odločno odklonil, da bi se vselil vanjo, sem se po dveh dneh opogumil in mu rekel: 'Matija, če se zares ne boš vselil in če dovoliš, bi se preselil jaz, saj nimam stanovanja.' Takrat smo namreč v Slaviji že urejali pisarne. Mirno mi je odvrnil: 'Pojdi tja!' In tako sem se vselil v tisto vilo.«
Stanovanje za Broza
»Maček je bil še naprej v Slaviji, potem pa si je uredil veliko stanovanje pri operi. Zaradi graditve Cankarjevega doma se je pozneje preselil v vilo na Snežniški, ki mu jo je plačala takratna skupščina.
Maček, ki se je, bolj kot pogovarjal, zadiral name, me je zadolžil tudi za različne druge stvari, od sodelovanja pri organizaciji obiskov do priskrbovanja stanovanj raznim gostom. Ljubljano sem poznal in se za pomoč znal obračati na ljudi. Tako je bilo tudi ob obisku Josipa Broza Tita konec maja 1945. Ko je bilo treba za Tita pripraviti bivališče, mi je Maček ukazal: 'Ti poznaš Ljubljano, poišči vilo za Tita!' Pri Vidmarju v Savljah, kjer je bila ob stari tudi moderna vila, se mi je zdelo dokaj primerno za Tita, treba jo je bilo samo še izprazniti. Po mojem prvem poročilu in dogovoru z Vidmarjevo ženo sva šla z Mačkom pogledat vilo. Bilo mi je dokaj nerodno tako zaradi Vidmarjeve žene, ki sem jo poznal, saj sem pri njih več let delal in se z njo dobro razumel, kakor tudi zaradi grobega in neuglajenega Mačka. Žensko, ki je OF veliko pomagala, je gledal z velikim nezaupanjem in nastopaštvom. Bil je zelo nekulturen, a smo se kljub temu dogovorili.«
Brozovi dolgi prsti
»Po koncu Titovega obiska v Ljubljani in odhodu njegovega spremstva iz Vidmarjeve vile so zmanjkale vse hišne dragocenosti. Vidmarjevi so jih namreč skupaj z denarjem hranili v posebnem sefu za neko sliko. Vila je bila po odhodu popolnoma izropana. Pred Vidmarjevimi mi je bilo poslej zelo nerodno. Videl sem, da je Vidmarjeva žena krajo takoj ugotovila, vendar mi ni o tem nič rekla. Med vojno je dala več tovornjakov najboljših oblek za partizane.«
