Vsak dan je bilo slišati kričanje in zmerjanje paznic in paznikov, da smo gadja zalega, nevredna življenja. Strah za življenje in izjava ob pogojnem izpustu na prostost, da ne bomo nikoli nikomur pripovedovale, kaj se je v taborišču dogajalo, je bil tako močan, da nekatere še danes molčijo o tem delu svojega življenja. /…/ Znova in znova smo se spraševale, zakaj nas je doletelo nesmiselno trpljenje, saj smo le hrepenele po demokratični domovini in nikoli nismo zatajile, da smo verne...
Zato vam na srce polagam: ne pozabite tistih deklet, žena in mater, ki so v tihi bolečini žalovale za svojimi dragimi, ki so svoja življenja darovali na oltar domovine, in vrnimo ženi njeno dostojanstvo, kot je pozval vse vladarje sveta sveti papež Janez Pavel II. v svoji zgodovinski poslanici ženam (Dostojanstvo žene, 1988). Posebno spoštovanje si zaslužijo vse ženske, ki so trpele v komunističnih taboriščih, spomnimo pa se tudi drugih žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov.
