Z nekdanjim politikom in gospodarstvenikom Janezom Zemljaričem, ki je prejšnji teden umrl na svoj 94. rojstni dan, sem se petkrat srečal v sodni dvorani, ko me je kazensko tožil zaradi člankov o njegovi vpletenost v udbovske umore. Okrožno sodišče v Ljubljani me je februarja 2018 oprostilo, sodbo pa je nato potrdilo še višje sodišče.
V času od 1974 do 1978 je bil Zemljarič načelnik Službe državne varnosti (SDV) oziroma Udbe in namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve, zato se pojavlja v številnih udbovskih dokumentih, ki so še dostopni v Arhivu RS. Velika večina udbovskega gradiva je bila namreč ob koncu komunističnega režima uničenega.
Januarja 2014 sem v Reporterju napisal članek z naslovom Kliči Zemljariča za umor, v katerem sem objavil dokument nekdanje SDV, ki ga je v Arhivu RS našel raziskoval Roman Leljak. Najprej je Zemljarič leta 1974 podpisal načrt za boj proti hrvaški emigraciji, v njem je bil na seznamu sovražnih oseb naveden tudi nekdanji hrvaški domobranski častnik Nikica Martinović, tajnik organizacije Pliberški častni vod, ki je skrbela za vsakoletne komemoracije za padlimi in pobitimi hrvaškimi vojaki v bojih z jugoslovansko (partizansko) vojsko ob koncu druge svetovne vojne.
Toda še bolj pomemben je dokument, ki ga je 4. februarja 1975 »tovarišu namestniku republiškega sekretarja Janezu Zemljariču« poslal Milan Pavlin, ki je v SDV vodil oddelek za emigracijo. V njem med drugim piše, da bi se sodelavca Hanzija »izkoristilo še za neko konkretno akcijo« in v nadaljevanju: »Na katerega ekstremista se bo Hanzija namerilo, zavisi še od konkretnega dogovora.« Pod dokument je bil podpisan tudi Zemljarič, ki je ob tem pripisal: »Na vpogled še Ivo. Se pa strinjam s predlogi.«
Gre za vodjo centra SDV Maribor Iva Mrevljeta, ki je bil prejemnik enega od dveh izvodov, drugega pa je dobil »sodelavec Hanzi« s pravim imenom Milan Dorič, ki so mu ob tem izročili dva okvirja za brzostrelko in dva lažna potna lista (enega zanj, drugega z njegovo ženo s hčerko). Dva tedna pozneje, 17. februarja 1975, je bil pred vrati svoje cvetličarne v Celovcu s streli pokončan Nikica Martinović, ki ga je SDV že nekaj let spremljala v okviru akcije Pliberški vod.
Zemljariča sem pred objavo članka seznanil z dokumenti, odgovoril je, da se »nikoli nismo ukvarjali z ustaši in s temi stvarmi.« Po objavi članka pa sva ga s fotografom Primožem Lavretom obiskala na sedežu njegovega podjetja Eti-Par v stavbi WTC na Dunajski cesti v Ljubljani, da bi podrobneje razložil ozadje, vendar ni bil pripravljen na pogovor. Namesto tega je v demantiju zavrnil svojo vpletenost v udbovske umore. Pozneje je v intervjuju za Mladino izjavil, da so Martinovića umorili drugi trije ljudje in umor pripisal emigrantski skupini Hrvaško revolucionarno bratstvo.
Poleg tega je vložil tudi kazensko tožbo zoper mene in fotografa Lavreta. Zoper slednjega jo je pozneje umaknil, z mano pa se je soočil najprej jeseni 2014 na predobravnalnem naroku, nato pa še na štirih obravnavah od decembra 2017 do februarja 2018. Kazensko je preganjal tudi Leljaka in tožbo prav tako izgubil, celo dvakrat, prvič v Sevnici, drugič v Ljubljani.
V tožbi mi je očital, da ni nikogar ubil ali naročil umora ter da so bili moji članki napisani na podcenjevalen, zaničljiv in posmehljiv način. Pri tem se je tako razburil, da je v sodni dvorani vpil in tolkel po mizi. Zemljarič svojega podpisa pod navedenimi dokumenti ni nikoli zanikal, na sojenju proti Leljaku ga je celo potrdil, na mojem procesu pa se je sprenevedal, da sploh ni bil načelnik SDV, ampak zgolj namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve.
Zemljarič pred sodiščem tiho, v sodni dvorani pa jezen in glasen
Okrožni sodnik Tomaž Bromše, ki je poleg Zemljariča zaslišal tudi Leljaka, me je 1. februarja 2018 oprostil vseh obtožb. Pol leta pozneje pa je sodbo potrdilo še višje sodišče v sestavi višje sodnice Aljane Ravnik kot predsednice senata ter Milane Jazbec Lamut in Alenke Gregorc Puc kot članici senata, ki so soglašale, da sem kot novinar imel utemeljeni razlog verjeti v resničnost dokumentov, ki mi jih je zaupal Leljak, poleg tega sta obe listini avtentični, saj izhajata iz Arhiva RS.
