Simonič je prepričan, da je nedvomno dokazano, da je mladenič na grozovit in zahrbten način poskušal vzeti življenje 21-letnemu dekletu. S pretvezo, da jo tam čakajo njegova pisma, naj bi jo 23-letnik zvečer zvabil v park, takrat pa jo napadel iz zasede in ji med drugim odsekal prst.
Po mnenju tožilstva, ni nobenega dvoma, da je Gašparič načrtoval umor dekleta, ki je zavračalo intimno zvezo z njim, da je oškodovanka kljub hudim poškodbam preživela, pa se gre zahvaliti zgolj dejstvu, da je obtoženi z napadom končal, ko sta mimo po naključju prišla fant in dekle, ki sta slišala kričanje, pa tudi hitro prvi pomoči.
Obramba je v postopku skušala dokazati, da obtoženi ni bil v najboljšem psihičnem stanju, tudi z najeto strokovno pomočjo psihiatra Mladena Vrabiča, ki je bil do Gašpariča precej prizanesljiv. Po njegovem je bil tragični dogodek posledica akutne reakcije obtoženega na stres, ki da je ni zmogel zaustaviti.
Ta naj bi bila po mnenju Vrabiča posledica nerazrešenega ljubezenskega razmerja z oškodovanko. Njune čustvene povezave naj bi namreč nihale od odobravanja s strani oškodovanke do popolnega odklanjanja, kar naj bi sicer zelo inteligentnega fanta pripeljalo v globoko čustveno stisko in do neracionalnih dejanj, ko se je kaplja prelila čez rob.
A izvedenec psihiatrične stroke Peter Pregl pri obtoženem ni zaznal psihične motnje, ki bi v času obravnavanega dogodka bistveno vplivala na njegovo sposobnost razumevanja in obvladovanja dejanj. Za še tretje mnenje je poskrbel psihiater Matej Kravos, ki je pričal za zaprtimi vrati, a naj bi bilo njegovo mnenje prav tako delno v prid obtoženega. Predvsem kar se tiče tako imenovane prilagoditvene motnje, do katere naj bi sicer prišlo šele po storjenem dejanju, a naj bi vplivala na Gašparičevo razumevanje njegovih pravic v policijskem postopku.
Njegov zagovornik Žiga Podobnik je namreč tudi danes vztrajal pri zahtevi za izločitev večjega dela materialnih dokazov iz spisa. Ti naj bi bili po njegovem pridobljeni na način, ki je po njegovem mnenju vprašljiv, saj naj ne bi bilo jasno, ali se je obtoženi zavedal svojih pravic in ali so mu te bile s strani policistov pravilno predstavljene, ko jim je pokazal, kam je skril predmete, s katerimi naj bi izvršil kaznivo dejanje. Sodni senat je njegovo zahtevo zavrnil.
Po mnenju odvetnika obtoženemu niso dokazali očitkov o grozovitem in zahrbtnem načinu kaznivega dejanja poskusa umora, pač pa bi lahko tožilstvo šlo kvečjemu v smeri kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, za kar je predvidena nižja kazen.
Vendar je bil tožilec Simonič neusmiljen. Že na predobravnavnem naroku je v primeru priznanja za obtoženega zahteval kar 17 let zapora, zdaj pa je k temu dodal še tri leta. Za poskus umora je sicer najnižja predvidena kazen 15 let, pri čemer je mogoče upoštevati tudi nekatere omilitvene pogoje in izreči nižjo kazen. Zaradi načina storitve dejanja jih tožilec kljub mladosti obtoženega ni našel in je predlagal strogo kazen.
Pooblaščenec oškodovanke se je strinjal z vsem, kar je povedal Simonič in spomnil, da dekle še vedno trpi fizične in psihične posledice dejanja, njeno pisanje sodišču v prid obtoženega pa označil kot posledico manipulacije obtoženega z njo ter strahu pred njim, ki jo bo spremljal tudi, ko bo njen napadalec nekoč odšel na svobodo.
Obtoženi se je v sklepni besedi opravičil dekletu in njeni družini v upanju, da mu bodo nekoč lahko odpustili.