»Obnova pročelja cerkve je stala okoli 140 tisoč evrov. Močno nas je razočaral odnos države do takšnega sakralnega in kulturnega spomenika.

Na razpisu nam je zmanjkala ena sama točka,« pravi p. Ambrož. Osrednje praznovanje župnijskega praznika bo v nedeljo, 4. oktobra. Slovesno mašo ob petih popoldne bo vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Ker bi s tem sklenili Frančiškovo leto, so k praznovanju povabili tudi vernike iz drugih frančiškanskih župnij.

»Človek toliko velja, kot velja pred Bogom in nič več«. Drži?

Drži. Pa ne le zato, ker ste navedli sv. Frančiška Asiškega. Ljudi velikokrat sodimo po zunanjosti, obremenjeni smo s preteklostjo, s predsodki, s tem, kar o njih povedo drugi. Sv. Frančišek je v vsakomur videl brata in sestro. Bog je zanj ljubezen, z njo ustvarja vse, kar biva. Ni bil kak romantični naivnež, nikakor, zavedal se je teže groze in zla, povzročenega tudi po nas ljudeh, a je želel odkrivati lepoto, ki jo je Bog položil v vsakega človeka, ko ga je ustvaril. Vidimo jo, ko opazujemo dojenčka oziroma otroka.

Bliža se vrh spominjanja in obhajanja 800. obletnice smrti vašega župnijskega zavetnika. Zakaj ste vi, p. Ambrož, šli za sv. Frančiškom?

Srečeval sem ga že od otroštva, saj sem živel na Viču, tamkajšnjo župnijo sv. Antona Padovanskega pa vodijo frančiškani. Kot ministrant sem bil tesno povezan z njenim življenjem in še posebej s frančiškani, njihovim zgledom redovnega življenja. Ob njih sem odkrival Frančiškovega duha radikalne preprostosti, miru in ljubezni do vsega stvarstva.

V času odraščanja, ko je bilo treba sprejemati življenjske odločitve, sem se še bolje poglobil v njegovo duhovno dediščino. Prevzame me z mnogimi epizodami svojega življenja, ki nosijo globoko sporočilo za današnji čas.

Bi katero izpostavili?

Najprej mi pride na misel razlastitev. Ko se sv. Frančišek sleče do nagega, je to seveda videti noro, ko so ga ljudje opazovali. Tudi v prenesenem pomenu je noro, če se človek vsemu odpove, ker s tem postane ranljiv in lahko povsem odvisen od drugih. Pojavi se temeljno vprašanje: kje je naša varnost?

Pred seboj imamo podoba otroka, ki najde bivanjsko gotovost v objemu svoje matere in svojega očeta. Ničesar otrok ne prinese na svet kot samega sebe. In prav v tem telesnem pa tudi čustvenem stiku s starši otrok čuti varnost in mir. Podobno je naše življenje vse do smrti pot, na kateri zorimo za tisti trenutek, za katerega kristjani pravimo, da nas Bog pokliče k sebi.

Primož Lavre

Vsakdo se ima na svoj način priložnost učiti spuščati se iz rok in predajati v Božje roke. Smrt na koncu je izročitev, lahko si še tako želimo v svojih rokah zadržati bogastvo, materialne dobrine, prijatelje, sorodnike ... pa nas smrt primora, da vse to damo iz rok. Kot rečeno, tega se učimo vse življenje – spuščati iz rok, odkrivati, kako nam je vse podarjeno.

Frančišek je imel viharno mladost. Vi ne?

Tudi če kdo za seboj nima viharne mladosti in dramatičnih prelomnic, ima sanje. Kot mladenič je Frančišek hrepenel po viteški slavi, kako se bo iz vojn vrnil kot junak, sanjal je o lepih kraljičnah ... Vsak mladostnik ima sanje, v katerih si želi neko potrditev, jaz sem jo dobil v krogu družine, alternativ mi ni bilo treba iskati v taki ali drugačni družbi. Imel sem lepo otroštvo, ko sem odraščal, sem imel, Bogu hvala, okoli sebe ljudi, ki so me potrjevali v tem, kar je dobro, in tako vplivali na moje sanje.

Poznate brata frančiškana, ki je preživel bolj burno mladost?

Burno? Dejal bi, da je bil marsikdo iskalec. Nekateri so spoznali, da je bila pot, za katero so se sprva odločili – ali pa jih je nanjo kdo potisnil, lahko jih je do odločitve pripeljalo življenje –, napačna. Bog jih je poklical, naj krenejo po drugi poti, poti vere in posvečenega življenja.

Od leta 2022 vodite župnijo v Šiški in župnijo Bežigrad. Zakaj se župniji pastoralno povezujeta?

Duhovnikov nas je manj, zato župniji upravljamo skupaj. Čas in demografske spremembe zahtevajo nove organizacijske prijeme. Radi bi, da bi se župljani Šiške in Bežigrada še bolj povezali in se v kakšnih dejavnosti dopolnjevali. Ne gre za ukrep, narejen čez noč, koraki so postopni, dobro je, da se zamenjajo tudi kakšne generacije.

Ali je predvidena združitev župnij?

Za zdaj ne. Bila so sicer razmišljanja v tej smeri, vendar smo ocenili, da združitev ni potrebna.

So verniki združitvi nasprotovali?

Nekateri so se tega bali; združitev bi dojeli kot ukinitev, zaradi česar bi življenje v župniji zamrlo. To se seveda lahko zgodi, a trenutno ni nobene potrebe po kakršnemkoli ukinjanju. Ljudje so tisti, ki dajo župniji življenje.

Dokler bodo župnijo resnično želeli, jo bodo imeli.

Točno tako. Za Bežigradom in v Šiški je dovolj tistih, ki čutijo župnijo; veliko časa in energije ji namenijo.

Kaj kažejo pastoralne statistike?

Z natančnimi številkami bi v tem trenutku težko postregel. Kot drugje v Sloveniji tudi pri nas že precej let velja, da je več pogrebov kot krstov. V zadnjem času je vse več odraslih mladih, ki bi radi bolje spoznali krščanstvo. Nekateri so samo krščeni, pa si želijo pridobiti še druge zakramente, drugi niso niti krščeni.

Znotraj naše dekanije imamo katehumenat na Žalah, pa tudi v Dravljah, na Kosezah Viču, Tromostovju in ne nazadnje v stolni župniji. Veliko župnij omogoča uvajanje v krščanstvo. Nekateri tudi pri nas obiskujejo srečanja za odrasle in katehumene.

Primož Lavre

Tudi sicer opažate kakšne spremembe pri mladih? Raziskave v zadnjih letih kažejo na premik k bolj konservativnim vrednotam in močnejši verski identiteti – zlasti pri fantih.

Vprašanje je, ali se ta premik odraža pri njihovem obiskovanju bogoslužij. Raje bi opozoril na nekaj drugega. Pri generacijah mladih se vse bolj opaža vpliv ekranov. Težje se na kaj osredotočijo in pri tem vztrajajo.

Mlad človek se že po naravi hitro za kaj navduši, a kot opažam, v zadnjih letih entuziazem še hitreje ugasne. Ko se začno ukvarjati z eno stvarjo, takoj vidijo deset drugih. Družbena omrežja navajajo možgane na hipne nagrade. Ko nekaj postane zahtevno, je preprosto preklopiti na kako novo, zanimivejšo stvar.

Prav je, da spodbujamo njihovo navdušenje, a jim obenem treba dati možnost učenja vztrajnosti in odgovornosti. Stvarem oziroma ljudem se je treba zavezati – biti pri stvari, tudi ko se nekomu ne da ali ne ljubi.

Kaj glede tega lahko postorite duhovniki? Učitelji spodbujajo starše, naj naredijo več, češ da jih v nekaj urah na dan ne morejo nadomestiti.

Mi pa smo z njimi kakšno uro na teden. Naporno in frustrirajoče je, če družina ne podpira vzgoje otroka v odgovorno osebo. Glede srečanj, ki jih imamo z otroki, z mladimi in drugimi skupinami, je bistveno, koliko časa lahko z njimi preživimo. Velja pregovor: besede mičejo, zgledi vlečejo. Mladi potrebujejo vzornike. Tisti, ki so veliko na raznih družbenih omrežjih, si oblikujejo neko podobo o življenju, v vsakdanjem realnem življenju pa so zgledi drugačni. Kateri se bolje obnesejo, že kaže življenje samo.

Če nas je duhovnikov premalo in vse manj, se mladim težje posvečamo. Vse starejši smo in težje jih razumemo. Veseli smo mlajših duhovnikov, ki znajo mlade nagovoriti drugače, imajo več časa, da se jim posvetijo, prilagodijo njihovemu ritmu.

Koliko podmladka imate frančiškani?

Trenutno sta dva v postulatu, to je povsem na začetku frančiškanske poti, trije so na Trsatu nad Reko začeli enoletni noviciat, pet jih študira na teološki fakulteti, eden pa je ravnokar izrekel slovesne (večne) zaobljube in s tem postal polnopravni član frančiškanskega reda. To je br. Bernardin, ki se bo uvajal v delo v župniji pri nas v Šiški in za Bežigradom.

Letos ste imeli v župniji 40 birmancev. Je to precej?

Lepa skupina je to. In vsakega mladega, ki se odloči za Jezusa, smo res veseli in čutimo odgovornost, da ga spremljamo na njegovi poti vere. Birma je vsaki dve leti – osmi in deveti razred. Številčno generacije že v prvem razredu zelo nihajo. Ponekod jih je pet, deset ali petnajst. Ko učence pri verouku kdaj povprašam, mi povedo, da glede na generacije število otrok v razredih močneje niha tudi v šolah.

Drugo leto bo minilo sto let od ustanovitve župnije in posvetitve cerkve sv. Frančiška. Kako poteka obnova njene fasade?

Kot del izbranih Plečnikovih del v Ljubljani je Plečnikova cerkev od leta 2021 pod Unescovo zaščito. V marsičem izstopa, kar precej ljudi jo obišče. Sto let od njene posvetitve je gotovo lepa priložnost, da opravimo kakšno večje obnovitveno delo. Fasada na pročelju je bila resnično potrebna temeljite obnove, glede na finančne možnosti pa načrtujemo obnovo celotne fasade cerkve, tudi severne strani, ki gleda na vrt. Dobro bi bilo očistiti zvonik, je že kar vidno počrnel.

Koliko je stala obnova pročelja?

Okoli 140 tisoč evrov. Močno nas je razočaral odnos države do takšnega sakralnega in kulturnega spomenika. Na razpisu nam je zmanjkala ena sama točka. Čeprav je uvrščen na seznam Unescove naravne in kulturne dediščine, nismo dobili niti evra.

Če se prav spominjam, na takratnem razpisu ministrstva za kulturo pri obnovi nepremične kulturne dediščine ni uspela nobena prijava obnove cerkve.

Pojasnili so nam, da so dali prednost obnovitvenim delom, s katerimi bi preprečili propadanje objektov. Strešna kritina in cerkveno ostrešje na podružnični cerkvi sv. Jerneja v spodnji Šiški (stara cerkev) sta bila potrebna celovite zamenjave in ministrstvo nam je namenilo 20.700 evrov. Zaradi neobnovljene fasade župnijska cerkev seveda ne bo propadla, vseeno pa bi pričakoval, da bi z nekaj denarja država vendarle morala podpreti naše načrte. Niti ne toliko zaradi obletnice posvetitve cerkve kot zaradi zanemarjenega videza.

Primož Lavre

Bo pod novo vlado kmalu kaj drugače?

Bomo videli, za zdaj še ni kakšnega razpisa. Mediji poročajo, da so v proračunu (tudi ministrstva za kulturo) zazijale velike finančne luknje. Pri objektih, kot je Plečnikova cerkev sv. Frančiška, je treba vedno kaj popravljati. Upajmo, da je s streho vse v redu, sicer pa je nujno stalno vzdrževanje orgel, ozvočenja, kar veliki so stroški ogrevanja ...

Kolikšni?

Lani je bilo okoli 17 tisoč evrov stroškov za ogrevanje, kajti cerkev je res velika. Ker so v letošnjem letu cene energentov drastično poskočile, pridejo v kakšnem mrzlem zimskem mesecu stroški ogrevanja tudi do tri tisoč evrov. Toliko za občutek, kam gre denar, ki ga darujejo ljudje, ko pridejo v nedeljo k maši. Ko sva že pri mestu. Čakamo, kako se bo mestna občina odzvala na naš predlog ureditve prometa pred cerkvijo.

Predlagamo, da se vozišče pred cerkvenim pročeljem privzdigne na raven pločnika, podobno kot pri evangeličanski cerkvi na Gosposvetski cesti v Ljubljani, kar bi upočasnilo promet in dalo prednost pešcem. Avtomobili, ki zdaj parkirajo neposredno pred cerkvijo, močno kazijo pogled na to arhitekturno mojstrovino. Predlog je pripravil naš župljan, ki je krajinski arhitekt.

Bi s tem dobili Plečnikov trg?

Kdor bi stopil iz cerkve, bi se res znašel kot na trgu. Cerkev namesto na velikem odprtem trgu, kot je predvideval Plečnikov urbanistični načrt (monumentalen odprt dostop in neoviran pogled s Celovške ceste na glavno pročelje cerkve), stoji utesnjena sredi stanovanjske soseske.

Omenili ste obnovo strehe in ostrešja Jernejeve oziroma stare cerkve. So potrebna še kakšna druga dela?

Radi bi nanovo prebarvali bakreno streho na zvoniku. Okolica cerkve je na skrbi mestne občine.

Kako je prišlo do tega, da zdaj v cerkvi potekajo grkokatoliška bogoslužja?

S škofije so prosili, če bi cerkvico, v kateri ni bilo rednih bogoslužij, odstopili grkokatoličanom za redne maše v bizantinskem obredu ob nedeljah in sredah. Vodi jih Ivan Skalivski, po rodu iz zahodne Ukrajine. Od konca leta 2024 je oče Ivan župnik grkokatoliške župnije nadangela Mihaela v Ljubljani. Trenutno prebiva v župnišču cerkve sv. Mihaela na Barju. Je tudi škofov vikar za Ukrajince v Sloveniji in Jernejeva cerkev je postala pomembno stičišče ukrajinske begunske skupnosti v Ljubljani.

Nedaleč od te cerkvice Binkoštna cerkev Center Ljubljana gradi novo cerkev. Se s temi sosedi poznate?

Ne, do zdaj nismo imeli stikov.

Primož Lavre

Kristjani so. Lahko bi jih vzpostavili – v imenu Frančiškove odprtosti za druge in bratstva.

Dobra ideja.

Papež Leon XIV. je bil prejšnji mesec v Assisiju v baziliki Marije Angelske na srečanju frančiškanske mladine. Ste v Frančiškovem letu že poromali na njegov grob?

Letos še ne, kot slišim, pa je romarjev res veliko. Eden od naših patrov, p. Mari, je poromal tudi v imenu vseh ostalih. Saj je zaradi rednih obveznosti treba primerno uskladiti naše odsotnosti.

Leto 2026 je papež razglasil za posebno leto sv. Frančiška, v katerem je mogoče dobiti popolni odpustek. Leon XIV., tako kot njegovi predhodniki, čuti veliko odgovornost, ki jo ima ne le v Cerkvi, ampak tudi v mednarodni skupnosti, da spodbuja iskanje poti za pravičen in trajen mir. Mir je tudi Božji dar.

Kot sem dejal, ga mora človek najprej najti v sebi. Mir je pravzaprav sreča. V svetopisemskem jeziku v hebrejščini pozdrav shalom pomeni srečo, radost, blaginjo in ustvarjalnost. Tega si vsi želimo, veselja do življenja, ustvarjalnosti in navdušenja. Veseli smo, da se papež tako močno zavzema za mir.

Kristjani molimo za mir, za ljudi, ki trpijo zaradi vojn in spopadov. Sv. Frančišek je svetnik miru, njegov pozdrav je »Mir in dobro«. Z dobrohotnim in spoštljivim pristopom do drugega, z željo, da bi bil srečen in da bi mu bilo dobro, smo na dobri poti, da se zgradi kakšen most, kjer na prvi pogled zeva nepremostljiv prepad – v različnem razumevanju sveta, vrednotah, generacijah, ideoloških in političnih razlikah.

Kako vi občutite polarizacijo v slovenski družbi in državi?

V pastorali se izogibamo političnega opredeljevanja. Pastoralno delo izhaja iz evangelija oziroma veselega sporočila – smrt je premagana, Jezus živi. Politika oziroma politična prepričanja so največkrat zelo ozko usmerjena. Drugo je, ko človek dopusti, da ima naše življenje perspektivo večnosti; v tem obzorju se izkristalizira tisto bistveno, za kar se je vredno truditi na tem svetu. Politika kaj hitro manipulira z rečmi, za katere ima svoje interese ozek krog ljudi.

V njej je lahko veliko laži, Jezus pa je resnica. Naše življenje, če sledimo Jezusu, je utemeljeno na resnici, ki nam daje trdnost in gotovost. Ta občutek dobimo, naj se vrnem k začetku pogovora, kadar živimo iz globokega spoznanja, da smo dragoceni in ljubljeni, na pa nekoristni, zavrženi in pozabljeni – tudi ko naš um opeša in postanemo nemočni, ohranimo dostojanstvo. To temeljno spoznanje in občutje nam daje vera v Boga – v Jezusa Kristusa.

V kratkem se začenja študijsko leto. Frančiškov študentski dom (FŠD) čez cesto, njegov direktor ste, je poln?

Je, kot vsako leto je vseh 25 sob oziroma 65 postelj zasedenih. Vemo, v Ljubljani primanjkuje sob za študentke in študente. Naš dom je namenjen tistim, ki bi radi študirali v spodbudnem okolju, zaznamovanem s krščanskimi vrednotami, kjer je pomembno druženje. Sami prevzemajo nase kar precej odgovornosti za hišo, njeno okolico, pa tudi za samo dinamiko bivanja v njej.

Primož Lavre

Vi ste jim jo naložili?

Ne, že od samega začetka prav pred 30 leti, ko je bil tu župnik p. Pavle Jakop, je bivanje v domu zastavljeno tako, da imajo študentke in študenti ministrstva – posamezniki so odgovorni za različna področja. Jaz imam seveda glavno skrb, da stvari potekajo tako, kot smo se dogovorili. Vsak teden imamo redna srečanja, a v osnovi so stanovalci zelo samostojni. Kot je ob otvoritvi dejal p.Pavle: »Želim, da tej ustanovi vdihnete dušo in srce vi sami.«

Kdor bi želel bivati v FŠD, potrebuje izjavo župnika.

Študenti, tudi bruci, bodo lahko prebirali obsežno delo vaših sobratov dr. Mirana Špeliča in dr. Jana Dominika Bogataja Frančiškovi in Klarini viri. V kratkem naj bi izšlo pri Celjski Mohorjevi družbi.

Ne bi jim naprtil teh 1500 strani. Vsekakor so s tem mladim, pa tudi drugim, ki jim je blizu duhovnost sv. Frančiška, bolj dostopna najstarejša zgodovinska pričevanja o sv. Frančišku in prvih bratih, spisi in biografije sv. Klare Asiške ter ključna besedila za Frančiškov svetni red.

Zadrživa se ob koncu tu v cerkvi sv. Frančiška. Jože Plečnik je oltar pomaknil v prostor avditorija, namenjenega vernikom. Prezbiterij, prostor za duhovnike, je ločen od oltarne stene tako, da je oltar bolj proti sredini cerkve. Kako ga vi dojemate?

Kot duhovnik se hitro privadim na vsak ambient. Plečnik je prvotno načrtoval postavitev glavnega oltarja s piramidalno streho povsem na sredo cerkve. S tem je želel nakazati vračanje h Kristusu kot središču naše vere in liturgije. Gre za izjemno sporočilo arhitekture tu v Šiški. Žal ta rešitev ni dobila podpore.

Odmik oltarja od stene vseeno razprostira obhodni prostor (deambulatorij); dovolj širok in neoviran hodnik za procesije omogoča obhod celotne cerkve. Spominja na nekatere srednjeveške romarske cerkve, pot ob stebrih je lahko meditativna ...

Marsikdo lažje razmišlja, ko hodi.

Točno! Stebri simbolizirajo trdnost in oporo. Ko hodim ob njih, pomislim na tiste, ki so mi bili v življenju v oporo in so me spodbujali. Ne nazadnje, obhodni prostor je praktičen za družine z majhnimi otroki – lahko se vozijo okoli v otroških vozičkih med mašo in nikogar ne motijo.

Kako boste izpeljali župnijsko praznovanje v nedeljo, 4. oktobra?

Slovesno mašo bo ob petih popoldne vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Ker bi s tem sklenili Frančiškovo leto, smo k skupnemu praznovanju povabili tudi vernike iz drugih frančiškanskih župnij. Iz sosednjih ljubljanskih župnij bodo sodelovali pevci, ministranti in narodne noše. Cerkev je dovolj velika. Še pred mašo bo tradicionalen blagoslov živali na samostanskem vrtu, po njej pa bo še prijateljsko druženje v Frančiškovi dvorani.

Primož Lavre

Sproti bomo pripravljali dogodke, ki krepijo vero. Župljani radi poromajo in se podružijo. Imamo kar precej veliko dvorano z vgrajenim odrom, v kateri, na primer, enkrat na mesec prirejamo odmevne nedeljske večere in nanje povabimo goste. Teme so različne, dotikajo se verskih in kulturnih vsebin, pa tudi našega vsakdanjega življenja.

Nedavno smo gostili strokovnjakinjo za bančne prevare iz NLB. Še naprej bomo organizirali različne kulturne prireditve, predvsem orgelske koncerte in koncerte zborovskega petja. Cerkev je čudovit ambient za duhovno doživetje ob sakralni glasbi. Ko se zvečer v polmraku prižgejo barvne svetilke, je neopisljivo krasno.

Poskusite vseeno ubesediti svoje občutke.

Ambient človeka naravno usmeri k poslušanju lastnega diha, molitvi ali meditaciji. Velikokrat pravim: naša cerkev je res kot oaza miru sredi mestnega vrveža. Ni potrebno ne vem kakšno dogajanje, dovolj je, da človek sam stopi vanjo. V času korone smo cerkev odklenili, in čeprav nismo smeli maševati, je dobro služila svojemu namenu.

Drugo leto bo, kot rečeno, sto let od posvetitve cerkve in ustanovitve župnije. Kaj pripravljate?

Naj omenim le kratek predstavitveni film o župniji in sami cerkvi ter brošuro za turiste.

Razmišljamo še o misijonu, s katerim bi zajeli širši krog ljudi, ki živijo sicer v naši bližini, pa nimajo izkušnje vere ali pa cerkev obiščejo poredkoma – da jih povabimo in vključimo v naše praznovanje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter