Za mano potop! Kako je Marjan Šarec naredil isto usodno napako kot Janez Janša pred sedmimi leti

Januarja 2013 je protikorupcijska komisija objavila usodno poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, ki je odneslo drugo Janševo vlado. Najprej jo zapustila Državljanska lista Gregorja Viranta, sledili sta SLS in Desus. Janezu Janši sta zvesti ostali le SDS in NSI.

Kmalu za tem so poslanci za novo premierko izvolili Alenko Bratušek, nato je bila izvoljena še njena vlada. Mnogi Janševi koalicijski partnerji so opozarjali, da bi koalicija lahko nadaljevala svoje delo, če bi se Janša sam umaknil in položaj predsednika vlade prepustil nekomu drugemu iz svoje stranke.

Videti je, da se je zgodovina ponovila, vendar v obratni smeri. Vlada Marjana Šarca je bila vseskozi manjšinska, njeno trdnost je zagotavljala podpora Levice, nato pa SNS Zmaga Jelinčiča. Ker je bilo pet strank v vladi, so bili odnosi med njimi vseskozi napeti, toda piko na i je pomenil odstop finančnega ministra Andreja Bertonclja ob že zamrznjenemu odstopu ministra za zdravje Aleša Šabedra.

Premier Marjan Šarec je odstopil z računico, da bodo sledile predčasne volitve, a se mu ta ni izšla. Prvak SMC Zdravko Počivalšek je takoj povedal, da predčasne volitve niso v interesu njegove stranke, Alenka Bratušek pa je pozvala k oblikovanju nove koalicije (brez SDS) pod drugim vodstvom. Šarec je idejo takoj zavrnil, prav tako Levica, SDS pa je začela oblikovati svojo koalicijo in jo na koncu tudi sestavila. Za mandatarja je bil izvoljen Janša, kmalu bo potrjena tudi njegova vlada.

Na razpravi pred glasovanjem o novem mandatarju je poslanka SMC Janja Sluga dejala, da bi prejšnja koalicija lahko nadaljevala svoje delo, če bi bil Šarec pripravljen svoj položaj prepustiti nekomu drugemu. Vse stranke razen premierjeve LMŠ so bile pripravljene sodelovati v takšni koaliciji, vanjo bi lahko pritegnili tudi NSI, ki se je o koaliciji pogovarjala tako z SDS kot z SAB.

Seveda bi bilo vprašanje, kdo bi vodil takšno koalicijo: ali naslednji v vrsti Dejan Židan ali Zdravko Počivalšek ali celo Matej Tonin, ki je zelo promoviral latvijski model, kjer vlado vodi predsednik ene od manjših strank v koaliciji. Zelo verjetno bi SD za mandatarja raje podprla Počivalška, kot pa da bi se na ta položaj zavihtel Janša, najbrž tudi NSI temu ne bi nasprotovala, SAB in Desus pa sploh ne oziroma bi podprli tudi Židana.

Zelo verjetno bi SD za mandatarja raje podprla Počivalška, kot pa da bi se na ta položaj zavihtel Janša, najbrž tudi NSI temu ne bi nasprotovala, SAB in Desus pa sploh ne oziroma bi podprli tudi Židana.

Jeziček na tehtnici je bila namreč SMC, ki je naposled tudi omogočila tretjo Janševo vlado. Brez SMC v tudi NSI in Desus ne bi vstopili v Janševo koalicijo. Čeprav je imela oziroma še vedno ima SMC zelo nizko javno podporo (v primeru predčasnih volitev naj ne bi prestopila parlamentarnega praga), se Šarec očitno ni zavedal, da je njena največja vrednost deset poslanskih mandatov, ki jih lahko v boju za oblast unovči v kateri koli koaliciji.

Namesto tega je SMC ponujal neresno in celo poniževalno ponudbo o skupni listi na predčasnih volitvah, ki bi jo namesto na enakopravnih temeljih in realni moči oblikoval na podlagi rezultatov na javnomnenjskih anketah. Na teh pogovorih sam osebno sploh ni sodeloval, a je vse javno komentiral, zato so v SMC dobili občutek, da gre za še eno ponudbo s figo v žepu.

Spomnimo, kako je podobno neiskreno ponujal skupno listo pred evropskimi volitvami SMC in SAB, od katere pa je nato hitro odstopil in obe stranki pustil na cedilu. Po bitki smo vsi generali, a vendar od predsednika vlade pričakujemo, da se zaveda realnih političnih razmerij. Šarec je od vsega začetka vedel, da SMC »zanaša« v desno in da je Počivalšek ljubljenec desnosredinskih strank, saj se je z njimi takoj po volitvah 2018 pogovarjal o vladni koaliciji, celo z Janšo se je na to temo večkrat srečal.

Dober »general« oziroma predsednik vlade bi moral vedeti, da mora pod svoje okrilje najprej spraviti SMC, če želi do konca obdržati svojo vladno koalicijo. Zato bi moral stranki ponuditi združitev, njenemu takratnemu predsedniku Miru Cerarju pa imenovanje za evropskega komisarja. Če bi stranki nastopili s skupno listo na evropskih volitvah, bi bila bržkone tudi izvoljena veliko bolj kvalitetna poslanska ekipa.

In medtem ko je SMC »zanašalo« v desno, je Šarca in njegovo LMŠ preveč odneslo v levo ter je jokal za Levico, ko je zapustila »razširjeno« koalicijo, in nato skupaj z njo rokohitrsko »skuhal« zakon o ukinitvi dodatnega zdravstvenega zavarovanja, brez soglasja ministrov za finance in za zdravje, ki sta ga prav zaradi tega zapustila. Tako ni ostal samo brez zakona, ampak tudi brez vlade.

Če bi se po vsem fiasku z Levico spet obrnil k NSI, namesto da je gojil stare kamniške zamere s Toninom, bi se morda vse skupaj drugače končalo. Še posebej, ker so se SMC, SAB in Desus dogovarjale z NSI v želji, da bi jo pridobile v koalicijo. A ker je Šarec vztrajno zavračal dogovore s Toninom, je ob odstopu ostal tudi brez svojih koalicijskih partnerjev.

SMC in Desus sta tako padla v Janšev objem, kateremu roko sodelovanja ponuja tudi SAB, Šarec pa se vrača v parlament, kjer bo za vodilno opozicijsko vlogo tekmoval skupaj z Židanom in Mescem. Ne bo presenečenje, če se bo na koncu z Bratuškovo boril za vstop v parlament. V rokah je imel najboljše karte, a je vse zaigral. S svojim odstopom je namreč omogočil vrnitev na oblast politiku, zoper katerega se je združila njegova koalicija.