"Z vsako afero slovenski visokošolski prostor izgublja svoj ugled tako pri študentih kot pri njihovih starših oziroma v širši slovenski in mednarodni javnosti," je za STA opozorila Lorberjeva, sicer tudi prorektorica za razvoj kakovosti na Univerzi v Mariboru, ki je prepričana, da problem zanje tiči tudi v družbi, ki se ni pripravljena soočiti s problemi in sprejeti konkretne ukrepe za sistemske rešitve.
Tako je med drugim izpostavila, da je bila slovenska visokošolska zakonodaja oblikovana v 90. letih prejšnjega stoletja in ne ustreza več potrebam organiziranosti sodobnih univerz. Znano je, da se več kot tri leta pripravlja ustrezna zakonodaja oz. nov zakon o visokem šolstvu, ki je bil v preteklosti večkrat spremenjen.
Nazadnje je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič dejala, da na ministrstvu pospešeno pripravljajo predlog še ene novele zakona, ki bo uredil financiranje visokega šolstva in prehod na institucionalno akreditacijo študijskih programov. Novela bo za javno razpravo nared predvidoma že ta mesec. Novega visokošolskega zakona, ki naj bi prinesel obsežnejše in bolj sistemske spremembe, pa se bodo po ministričinih besedah lotili kasneje, a še v tem letu.
Univerze bi po mnenju Lorberjeve morale postati integrirane institucije, z jasno definirano pristojnostjo in odgovornostjo vodenja. Tudi nagrajevanje visokošolskih učiteljev sicer ni sistemsko ustrezno urejeno, je opozorila. "Prav tako ni mogoče brez zagotovljenega stabilnega financiranja načrtovati projekcije kadrovskega razvoja in plačnega sistema," je še dodala.
Ob tem sicer ugotavlja, da niso vsi visokošolski učitelji enako obremenjeni. Med njimi so izvrstni pedagogi in odlični raziskovalci, ki vidijo v študentih svoje partnerje in jih znajo pri svojem delu aktivno, na primeren način vključevati. "Žal pa je veliko kolegov, ki razumejo poslanstvo visokošolskega učitelja kot službo z normiranim delovnim časom in pedagoško obvezo," je dejala.
Ob zadnjih razpravah o plačilih visokošolskih profesorjev vprašanje kakovosti vsebin in dela s študenti namreč v javni debati ostaja ob strani. V procesu vrednotenja kakovosti dela visokošolskih učiteljev po navedbah Lorberjeve sicer aktivno sodelujejo študenti skozi ankete, stroka v okviru habilitacijskih postopkov, dekan kot strokovni vodja, potekajo tudi evalvacijski in akreditacijski nacionalni in mednarodni postopki, izrekajo se tudi komisije za kakovost in podobno. Lorberjeva je sicer prepričana, da so slovenske univerze "kvalitetne mednarodne visokošolske institucije, univerzitetne listine so enakovredne in cenjene tudi v mednarodnem prostoru".
Ob tem je dodala, da bodo prav gotovo v naslednjih letih prizadevanja usmerjena v spodbujanje večje kakovosti učenja in poučevanja, ki bo osredotočeno na študente. "Tesnejša bo tudi povezava med poučevanjem, učenjem in raziskavami na vseh stopnjah študija," meni.
Ob vseh anomalijah v visokošolski sferi bi torej morala ukrepati ustanoviteljica slovenskih javnih univerz, to je vlada, je jasna Lorberjeva, nekoč tudi državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje, zadolžena za višje in visoko šolstvo.