Slovenska demokracija po 30 letih deluje bedneje kot ob svojem porajanju pred 30 leti. Nekateri ne znajo biti v opoziciji, se ne zavedajo njene nujnosti in potrebnosti, tudi veličine, ampak jo dojemajo kot brezkompromisni razredni boj, v katerem ni poraženca. Le mrliči.
Takih razmer ni ustvarila Meščeva Levica, ampak Kučanovi v najširšem smislu besede. Mož ne samo da ne more preboleti osebne izgube oblasti, boli ga, da je na oblasti nekdo, ki se niti ne bi smel roditi, še manj pa ogroziti privilegijev njegovih silovikov. Zanj je politika diskreditacija in fizična likvidacija konkurentov, ki jih dojema zgolj kot sovražnike, fašiste. Izbire različnih konceptov prihodnosti ni! Le predpisan pogled na preteklost. Boljšega življenja, razvoja in napredka ni v njegovem obzorju. Med tema skrajnostma je vsa izbira volivcev 24. aprila.
Največja žrtev teh razmer je SD, ki jo je Kučan z odstranitvijo Igorja Lukšiča in njegovega kroga intelektualno obglavil. Podrejati se mora njegovim novim obrazom političnih bebcev, ki so karikature demokratične politike. Izbirajo in določajo jih cinični in oblastni gerontokrati. Na čelo SD so postavili damo, čisto transmisijo. Njena ekipa kot svoj intelektualni višek šteje klanjanje pred Kidričevim spomenikom.
Na čelo SD so postavili damo, čisto transmisijo. Njena ekipa kot svoj intelektualni višek šteje klanjanje pred Kidričevim spomenikom.
Podlost pri odnosu do cepilnih ukrepov, očitanje krivde za število umrlih, oporekanje pravici Ukrajincev do lastne države in suverenosti, posredno pristajanje na Putinovo obnovljeno teorijo Brežnjeva o omejeni suverenosti Rusiji sosednih držav, teptanje svobodoljubnosti – so težko dosegljivo dno.
»Preteklost ali prihodnost? Gospodarski in družbeni napredek ali stopicanje na mestu? Sovraštvo ali strpnost? Totalitarizem ali demokracija? Kučan ali Janša?«, to so še vedno edine dileme Slovencev. To niso volitve, to je referendum!
Stane Granda
