Ustavni sodniki naj bi zadevo od Margučeve glede na dnevni red obravnavali danes, poznavalci pa se držijo za glavo, da je primer sploh prišel na ustavno sodišče. Ne boste verjeli, o čem bo sploh razprava: višja sodnica z upravnega sodišča se ne strinja z odločitvijo senata Pravne fakultete v Ljubljani, ki je 22. septembra 2016 njeno doktorsko disertacijo zavrnil iz vsebinskih razlogov. Kaj je 61- letna višja sodnica obravnavala v disertaciji in zakaj je na Pravni fakulteti niso sprejeli, ni razvidno.
Margučeva se je zoper zavrnitev pritožila na senat Univerze v Ljubljani, ki pa je njeno pritožbo zavrgel. Na Univerzi so se za zavrženje odločili, ker po njihovem pritožba ni bila dovoljena, saj je veljalo, da morajo študentje po starem programu zaključiti izobraževanje najkasneje do 30. septembra 2016, Margučeva pa se je pritožila po tem datumu. Kot so utemeljili, posameznik »starega« študija po predpisih ni mogel zaključiti po 30. septembru 2016. V Sloveniji se je bilo že vse od leta 2010 možno vpisati samo na novi tristopenjski (bolonjski) sistem študija, ki enotno velja po Evropi.
A Margučeva je zoper odločitev Univerze vložila tožbo na upravnem sodišču. Torej na tistem, kjer je sama vodja oddelka za varstvo ustavnih pravic! S tem je očitno spravila kolege na sodišču v stisko, saj je, kot kaže, niso hoteli zavrniti in so iskali možnosti za izhod v sili. Sodniki v senatu (Andrej Orel, Lea Chiabai in Melita Ambrož) so sicer povsem logično ugotovili, da (negativna) ocena doktorske disertacije ne more biti predmet sodne presoje, saj gre za strokovno zadevo. A so kljub temu marca 2018 s sodbo sklep od Univerze odpravili in vrnili primer v ponovno odločanje na Univerzo. Le zakaj? Po njihovem imajo študenti vseeno pravico do pravnih sredstev na sodiščih zoper negativno oceno disertacije. Tudi, če je bila ta vložena po 30. septembru 2016.
A Margučeva je zoper odločitev Univerze vložila tožbo na upravnem sodišču. Torej na tistem, kjer je sama vodja oddelka za varstvo ustavnih pravic!
Po njihovem gre namreč za pravico do pravnega sredstva po 25. členu ustave. Ustavimo se pri opisanem umotvoru omenjene trojice sodnikov: najprej pravijo, da ocen pri študiju (vključno z oceno disertacije) ni mogoče spodbijati na sodišču, potem pa zapišejo, da je bila Margučevi kršena pravica do pritožbe zoper to oceno, saj da se je »smela« pritožiti tudi po septembru 2016!? Zmotilo jih je torej, da Univerza ni sprejela njene pritožbe, čeprav se je višja sodnica vendar neupravičeno pritoževala, kar so celo sami pripoznali.
A na Univerzi se niso dali in so zoper odločitev upravnega sodišča vložili revizijo na vrhovno sodišče. S tega sodišča so upravnemu sodišču in Margučevi odčitali pravo pravno lekcijo. Sodniki v senatu (Peter Golob, Tatjana Steinman in Nataša Smrekar) so reviziji ugodili in sodbo upravnega sodišča zavrnili. S tem je Margučeva izgubila možnost vlaganj še kakšnih pravnih sredstev pred slovenskim rednih sodstvom. Kot so poudarili na vrhovnem sodišču, nihče nima sodnega varstva zoper negativno oceno na študiju. Tega mu ne zagotavljajo ne ustava, ne zakon o splošnem upravnem postopku ne zakon o visokem šolstvu.
Pazite, kaj je v postopku na vrhovnem sodišču zatrdila višja sodnica: da ni v javnem interesu, »da bi bili podiplomski študenti opeharjeni za doktorski naziv«. Gospa je očitno prepričana, da je pridobitev doktorskega naziva njena pravica. Menila je tudi, da zavrnitev doktorske disertacije ni ocenjevanje!? Na vrhovnem sodišču so ji razložili, da je tudi to del ocenjevanja, ki ga opravi senat fakultete kot strokovni organ. »Sprejetje doktorske disertacije… ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava.« Študent nima pravice do tovrstne tožbe na sodišče ne glede na to, kdaj jo vloži (zanimivo, da je bilo to pretežko ugotoviti sodnikom na upravnem sodišču). Zdaj se vrnimo na začetek članka: kljub vsemu zapisanemu Margučeva vztraja in je primer z ustavno pritožbo pripeljala celo do ustavnega sodišča.
Sicer pa gre za zelo ambiciozno sodnico. Že nekajkrat je kandidirala za ustavno sodnico, vendar ni bila uspešna. Enako je pogorela tudi pri kandidaturi za sodnico na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. Bila pa je trikrat imenovana (skupaj šest let) za namestnico sodnika na ESČP. Ti »ad hoc« sodniki nadomeščajo slovenskega nacionalnega sodnika pred ESČP v primerih, ko ta ne more sodelovati pri sojenju v konkretni zadevi.
Margučeva je med drugim znana po zadevi Saša Baričevič, ki so ga februarja 2010 pokončali njegovi lastni trije bulmastifi. Ti psi bi morali biti usmrčeni že več let prej, potem ko so sredi Ljubljane leta 2006 napadli in skoraj pokončali mimoidočega Stanislava Megliča. Veterinarski inšpektor je izdal tri odločbe za usmrtitev, vendar je senat upravnega sodišča, ki mu je predsedovala Darinka Dekleva Marguč, odločbo o usmrtitvi odpravil in odredil vrnitev psov lastniku- zdravniku Baričeviču. Kot se je izkazalo, so pri tem sodniki celo napačno uporabili pravo, po zakonu bi namreč morali potrditi usmrtitev psov. Tedanji predsednik upravnega sodišča Janez Breznik je samo dejal, da pač včasih pride do zmotne uporabe prava (!), pri čemer po njegovem pri odločanju sodnikov ni šlo za elemente korupcije.
Poznavalci so prepričani, da so ambicije pri tej sodnici daleč večje kot je njeno dejansko razumevanje prava. Če ne bi bila del »prave sodniške nomenklature« ne bi prišla niti do sedanjega statusa višje sodnice na upravnem sodišču, so prepričani.
