Vicente Bokalic Iglic je dovolj mlad, da bo imel volilno pravico. Ko je papež Frančišek julija argentinsko škofijo Santiago del Estero povzdignil v nadškofijo in za prvega nadškofa imenoval dosedanjega škofa v istem mestu Vinka Bokaliča Igliča, je bilo le še vprašanja časa, kdaj bo kardinal. Podelil mu je namreč tudi naslov primasa Argentine.

»Vinko, to gre skupaj s primasom,« ga je »tolažil« papež. Prenos primata v Santiago del Estero je gesta pozornosti do bolj revne notranjosti te druge največje južnoameriške države in do najstarejšega mesta.

Papež Frančišek Vinka Bokaliča dobro pozna, saj ga je v svojega pomožnega škofa 2010 posvetil tedanji nadškof Buenos Airesa kardinal Jorge Mario Bergoglio. Za škofovsko službo je izbral vodilo: »Poslal me je, da ubogim oznanim evangelij.«

Sašo Radej

Kot papež Frančišek ga je leta 2013 imenoval za voditelja škofije Santiago del Estero v severozahodnem delu osrednje Argentine. S tem je takrat postal sosed drugih dveh škofov slovenskega rodu: škofa Lojzeta Urbanča, ki vodi škofijo s sedežem v bližnji Catamarci, in nadškofa Andreja Stanovnika v Corrientesu.

Kot pravi kardinal Vinko Bokalič, je misijonarstvo karizma lazaristov. »Naša pot je, da ne ostajamo v zakristiji, pač pa gremo med ljudi, posebno zato, da bi oznanjali Božje kraljestvo, zlasti tistim, ki so zelo oddaljeni od Cerkve, vere. Toliko revežev je v svetu … To je prva naloga za Cerkev.«

Kardinal Bokalič je bil rojen 11. junija 1952 v Buenos Airesu slovenskima staršema Vinku (rojenemu v Mengšu) in Pavli Iglič (rojeni na Prevojah). V Argentino sta prišla leta 1949, leto pozneje kot družina kardinala Franca Rodeta, prav tako lazarista.

S petero otroki, deklico in štirimi fanti, sta živela v slovenski skupnosti oziroma naselju Slovenska vas v kraju Lanús pri Buenos Airesu. Leta 1956 so se v Slovensko vas naselili lazaristi, med njimi tudi Ladislav Lenček.

Leta 1956 je bila v Slovenski vasi ustanovljena župnija in vrsta fantov je vstopilo k lazaristom, med njimi leta 1970 tudi Vinko Bokalič. Pri šolskih sestrah v Lanúsu je končal osnovno šolo, srednjo pri lazaristih.

Novo mašo je imel leta 1978 v Slovenski vasi skupaj z bratom Jožetom, ki je bil posvečen deset mesecev pred tem v Ljubljani. Filozofijo je študiral pri jezuitih, teologijo pa je končal na katoliški univerzi v Buenos Airesu. Prva leta duhovništva je namenil pastorali mladih in bil tudi vzgojitelj bogoslovcev. Bil je župnik v več župnijah in se od leta 2008 posvečal ljudskim misijonom. Znotraj misijonske družbe lazaristov je bil nazadnje med letoma 2003 in 2009 vizitator oziroma provincial argentinske province.

Njegovo delo z mladimi, revnimi in misijonskimi skupnostmi je močno vplivalo na njegov pastoralni pristop – bil vedno usmerjen v neposreden stik z ljudmi. Kot je dejal v pogovoru za Družino, je misijonarstvo karizma lazaristov:»Prepričan sem, da je to naša pot, tudi za tistega, ki bo prišel za Frančiškom: Cerkev, ki misijonari, ki vabi, posebno tiste, ki so jo pustili, ki še niso imeli izkušnje vere. Naša pot je, da ne ostajamo v zakristiji, pač pa gremo med ljudi, posebno zato, da bi oznanjali Božje kraljestvo, zlasti tistim, ki so zelo oddaljeni od Cerkve, vere. Toliko revežev je v svetu … To je prva naloga za Cerkev.«

Med novimi kardinali velja omeniti beograjskega nadškofa Laszla Nemeta, ki je bil pred tem škof v Zrenjaninu. Ne slovenskega nadškofa v Beogradu Franca Perka in nenjegovega naslednika nadškofa Stanislava Hočevarja, ni doletela kardinalska čast, kot je Madžara, ki je leta 2022 nasledil Hočevarja.

Sašo Radej

Bo odslej Beograd kardinalsko mesto? Ljubljana to ni, menda iz zgodovinski prestižnih razlogov. Toda stvari se spreminjajo, Ljubljana predseduje svetu EU, če je to komu premalo še Varnostnemu svetu Združenih narodov. Če je Slovenija preveč sekularizirana, je »kardinalskost« še toliko bolj umestna. Novi slovenski kardinal se je iz Rima podal v svoj rodni kraj in v soboto maševal v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru, ki pripada lazaristom.