Novi papež si je izbral pomenljivo ime Leon XIV. Očitno ne želi zgolj nadaljevati zapuščine svojega predhodnika Frančiška, ljudskega papeža, temveč želi slediti tudi reformističnemu duhu Leona XIII., enega najbolj socialno čutečih in pravičniških papežev v zadnjih 150 letih. 

Vse to dokazuje, da 133 kardinalov, zbranih na konklavah, ni po naključju že v manj kot 24 urah prišlo do soglasja o svojem novem vrhovnem poglavarju. Rimokatoliška cerkev, takšni so prvi vtisi, je dobila pravega človeka, ki ga svet v teh nemirnih časih krvavo potrebuje.

Ura je bila osem minut čez šesto popoldne, v četrtek, 8. maja, ko se je iz majhnega dimnika Sikstinske kapele pošteno pokadilo – bil je končno bel dim. Potem so zadoneli zvonovi v Vatikanu in vsem Rimu. V četrtem poskusu se je glasovanje kardinalov srečno izteklo, ravno na 80. obletnico konca II. svetovne vojne v Evropi je vesoljna Rimskokatoliška cerkev dobila 267. papeža. 

Mir, ki je bil v tednu spomina na konec največje morije v zgodovini moderne evropske civilizacije tolikokrat omenjen, je v svojem desetminutnem nagovoru navdušeni množici – ugotavljajo, da se je zbralo prek 40.000 ljudi, skoraj toliko kot na prvi, uvodni dan konklav – večkrat omenil tudi novi papež Leon XIV. 

Mir in ljubezen, graditev mostov, so bile besede iz ust 69-letnega misijonarja, ki je večji del poklicne kariere preživel v Peruju, kardinalsko pokrivalo pa je nosil komaj dve leti. Njegove besede ne bi mogle narediti boljšega vtisa in pustiti večjega upanja.

Profimedia

Kardinal, na katerega niso računali

Volitve 267. papeža niso bile v ničemer izstopajoče, pravzaprav so bile med krajšimi. Pogled v preteklost pove, da so bile rekordno kratke konklave leta 1503, ko so papeža Julija II. izvolili v vsega nekaj urah. Očitno se jim je res mudilo, novi papež je kardinalskemu zboru obljubljal stabilnost, večjo politično moč in več ozemelj. 

Julij II. je bil bojeviti papež, ki je vodil vojaške operacije proti posameznim italijanskim mestnim državam, zato so ugibali, da si je ime verjetno izbral kar po rimskem vojskovodji in cesarju Juliju Cezarju.

Ko gre za vrhovnega poglavarja Rimskokatoliške cerkve, papeža ali svetega očeta, kot mu včasih pravimo, ne gre pozabiti, da je Pontifex maximus, vrhovni svečenik, tudi absolutni vladar, monarh. Vatikan je ena najstarejših absolutističnih monarhij na svetu, vendar ni utemeljena na dednem, ampak volilnem načelu. Papeža izvolijo iz svojih vrst kardinali na volitvah, ki se imenujejo konklave, na njih pa glede na veljavna pravila lahko sodelujejo kardinali, mlajši od 80 let.

Izjemno zanimanje za konklave minuli teden je presenetilo tudi dobre poznavalce vatikanske kurije. Skoraj 50.000 ljudi na Trgu sv. Petra, ki so se zbrali že na prvi dan volitev novega papeža, je bil dokaz, kako zelo priljubljen je bil pokojni »ljudski papež« Frančišek, kot so mu rekli. 

Veliko ljudi je k spremljanju konklav pritegnila tudi popularnost filmov in televizijskih serij, ki zadnja leta opisujejo skrbno varovane skrivnosti za debelimi vatikanskimi zidovi. Seveda gre za mešanico fikcije in resničnosti, vendar pa sta literarna in filmska produkcija vseeno napredovali in precej dvignili nivo, ki ni več na ravni pogrošnih romanov Dana Browna.

Preden se je v četrtek pozno popoldne iz dimnika pokadil bel dim – mimogrede, prvič so ga uporabili leta 1914, se je pred tem trikrat prikazal prizor, ob katerem so tisoči razočarani zavzdihnili: črn dim. Toda bilo bi preveč neobičajno, če bi se konklave zaključile že prvi dan ali pa vsaj po dveh krogih glasovanj.

Na kardinala s francoskim priimkom (Prevost), rojenega v Čikagu, pred začetkom konklav nihče zares ni računal. Glavni favoriti so bili najpogosteje 70-letni italijanski kardinal Pietro Parolin, dosedanji vatikanski državni tajnik, njegov rojak Pierbattista Pizzaballa (60), ki službuje na Bližnjem vzhodu, filipinski kardinal Luis Antonio Tagle (67) ter starejša kardinala iz Afrike, Peter Turkson (76) iz Gane in Robert Sarah (79) iz Gvineje.

Kaj se je dogajalo znotraj zaklenjenih vrat Sikstinske kapele, vedo samo tisti, ki so biii tam. Konklave od leta 1492 dalje vedno potekajo v tej kapeli, prvi papež, ki je bil tam izvoljen, pa je bil razvpiti španski kardinal Rodrigo Borgia oziroma Aleksander VI., ki ni bil ravno znan po krepostih, še manj po celibatu, saj je imel otroke. 

Ime je kapela dobila po papežu Sikstu IV., ki jo je dal zgraditi v drugi polovici 15. stoletja, danes pa je najznamenitejša kapela v Apostolski palači v Vatikanu in turistična atrakcija, saj jo krasijo freske največjih renesančnih slikarskih mojstrov (Botticelli, Perugino, Ghirlandaio, Rosselli, Michelangelo). Prav Poslednja sodba, ki je delo mojstra Michelangela, je eno izmed svetovnih čudes, izjemen umetniški dosežek človeške civilizacije.

Profimedia

Volitve zadnjih treh papežev pred Leonom XIV., Janeza Pavla II. (1978), Benedikta XVI. (2005) in Frančiška (2013), niso bile v ničemer v pomoč. Janeza Pavla II. so denimo izvolili šele v osmem krogu glasovanja, Benedikta v treh, Frančiška pa v štirih. Nemogoče je bilo torej predvideti, v katero smer bodo šli kardinali pri izbiri prihodnjega papeža. 

Vsekakor se lahko trkajo po prsih tisti, ki trdijo, da kardinal, ki gre na konklave s prepričanjem, da bo postal papež, pride iz Sikstinske kapele kot kardinal, tisti, ki niti v sanjah ne razmišlja o papeškem pokrivalu, uro, potem ko se pokadi bel dim iz dimnika, nasmejan stopi na balkon in od tam pozdravi mesto in svet (urbi et orbi).

Nostradamus ni imel prav

Zanimanje za konklave je bilo tokrat še večje kot v preteklosti. K temu nista pripomogli le vse večja dostopnost do medijev in uporaba družbenih omrežij, ampak tudi dejstvo, da je bil pokojni papež Frančišek ne glede na naraščajočo antipatijo do Zahoda in Evrope s strani globalnega juga nesporna moralna avtoriteta in pozitivna osebnost v čedalje bolj razdeljenem svetu.

Na prejšnji volitvah papeža je prevladal kompromis; pri kardinalu Bergogliu, jezuitu, ki si je izbral ime po svetniku Frančišku Asiškemu, je šlo tudi za simbolično odpiranje cerkve daleč preko meja Evrope, saj je bil to prvi neevropski papež v zadnjih 1300 letih.

Kako natanko poteka soočanje mnenj na konklavih, kako kardinali predstavljajo svoja stališča in kako se postopno oži izbor kandidatov, je zavito v tančico skrivnosti. Že besedna zveza cum clave (lat. s ključem oziroma pod ključem) pove, da kardinale z volilno pravico zaklenejo v prostor (Sikstinsko kapelo), v katerem začnejo in končajo postopek volitev. Dokler ne izvolijo novega papeža, ne smejo nikamor.

Sistem konklav, kakršnega poznamo še danes, se je razvil po letu 1274 po zaslugi papeža Gregorja X., saj so kardinali po smrti papeža Klementa IV. v Viterbu kar tri leta (!) volili novega papeža, v tem času pa je bil Sveti sedež brez božjega namestnika na zemlji. Meščani Viterba so bili tako besni na kardinale, ki se tri leta niso mogli dogovoriti o svojem izbrancu, da so jih zaprli v papeški dvorec v Viterbu in jih zaklenili. Ker še vedno ni bilo nič, so jim ukinili vse privilegije in podrli streho palače, tako da so bili kardinali izpostavljeni vremenskim neprilikam. Šele takrat jih je obsijala Božja milost (po domače: srečala jih je pamet), da so končno izvolili papeža.

Pred zunanjim svetom se kardinale zaklene zato, da imajo mir in da lahko brez motenj in vplivov razmislijo o tem, kdo je najbolj primeren naslednji papež. To seveda pomeni, da mobilne telefone pustijo zunaj, njihova komunikacija z zunanjim svetom je onemogočena.

Smisel takšne izolacije, ki ji danes ni para v modernem svetu, je to, da ni ničesar, kar bi kardinalom motilo pozornost, jemalo koncentracijo oziroma jih oviralo pri eni in edini nalogi, tj. odgovornosti za prihodnost vesoljne Rimskokatoliške cerkve. Od tega, koga bodo izbrali za novega papeža, je odvisno veliko, morda celo vse.

Zaradi tega so se v preteklosti pojavile teorije zarot, prerokbe in napovedi, med katerimi je najbolj zlovešča Nostradamusova, češ da bo zadnji papež temnopolt, takrat pa bo izbruhnila tudi 3. svetovna vojna. Ker tista v Ukrajini, ki jo je začela Rusija, traja že več kot tri leta, je bila zdaj pozornost usmerjena v najnovejši pakistansko-indijski konflikt. Izvolitev Leona XIV. je dokaz, da se tudi Nostradamus lahko kdaj zmoti, kajne?

Profimedia

Kdo sploh hoče biti papež?

Po stari modrosti, ki naj bi veljala za konklave, tisti, ki v Sikstinsko kapelo vstopa s prepričanjem, da bo ven prišel kot papež, na koncu ostane kardinal, tisti, ki nima niti najmanjše želje po belem oblačilu, pa bo stopil na balkon in vernike na Trgu Sv. Petra nagovoril kot novi papež. 

Ta logika sicer ni povsem prava, in jo v novejši zgodovini demantira vsaj Frančiškov predhodnik Benedikt XVI., ki je šel na konklave kot izjemno vplivni vatikanski kardinal Ratzinger, za katerega ni bilo nobeno presenečenje, da je postal papež.

Po drugi strani pa je tudi res, da pred 12 leti, ko so po odstopu Benedikta izbirali njegovega naslednika, kardinal Jorge Mario Bergoglio iz Buenos Airesa niti slučajno ni veljal za favorita. Podobno kot v primeru Leona XIV. prejšnji teden ga večina članov kardinalskega zbora, ki je sodeloval na konklavu, sploh ni poznala, nekateri niti še niso slišali zanj.

Menda ključ skrivnosti, kako kardinali pridejo do »pravega človeka«, ni le v tem, da si resnični kandidat niti slučajno ne želi postati papež, ko pa to postane, se v trenutku zave silnega bremena in ga sprejme z veliko ponižnostjo. Precejšen in nerazložljiv del procesa je tudi v metafiziki, torej v posredovanju neke višje sile, ki kardinalski zbor postopoma pripelje do odločitve o prihodnjem papežu. 

Pravijo tudi, da si noben normalen človek (teoretično je lahko kandidat za papeža vsak katolik, vendar bi ga morali za udeležbo na konklavih predhodno posvetiti v škofa) ne želi postati papež, kajti ta položaj je verjetno najzahtevnejši na tem planetu. Zahteva moralno neoporečnost, skorajda čistost, izjemno empatijo in sposobnost uvida v človeško dušo. Kaj so torej kardinali začutili ob iskanju naslednika Frančiška?

Naporno stoletje za papeže

Zdi se, da predvsem potrebo po miru, spravi in zbližanju različnih nasprotij, o čemer je govoril novi papež že v svojem pozdravnem govoru minuli četrtek. Njegov pontifikat zagotovo ne bo lahek, v bistvu bo vsaj tako naporen kot Frančiškov, kajti svet je danes še bolj razdeljen kot včeraj. 

Toda to ni nič novega. Tudi v 20. stoletju so bili papeži pred hudimi preizkušnjami. Denimo Pij XII., ki je marca 1939, skoraj natanko pol leta pred izbruhom II. svetovne vojne, nasledil izjemno priljubljenega Pija XI. Ta papež se je moral soočiti s tremi totalitarizmi in II. svetovno vojno, čemur je sledila hladna vojna (železna zavesa), ki je od Svetega sedeža nasilno odtrgala milijone vernikov v Srednji in Vzhodni Evropi. 

Pij XII. je zdržal skoraj 20 let, kar je relativno dolg pontifikat, ki je bil glede na burne politične dogodke v Evropi in svetu tudi eden najtežjih v novejši zgodovini papeške države. Na koncu je bil tudi ta papež eden bolj priljubljenih, kar se je pokazalo zlasti ob njegovem pogrebu leta 1958.

Dobrodušno okrogli Janez XIII. je kot papež živel le pet let. Bil je tudi prvi Pontifex maximus, ki so ga lahko televizijski gledalci videli v barvah. Za njim je prišel vitalnejši Pavel VI., čigar pontifikat je trajal 15 let, zasedel pa ga je pri rosnih 65 letih, saj je bil za papeža dejansko mlad. 

Pavel VI. je bil tudi prvi papež, ki je začel z obiski eksotičnih dežel, kjer je nagovarjal vernike. Nekateri bi rekli, da je obvladal komuniciranje z mediji in javnostjo. Vsekakor je bil eden bolj aktivnih in tudi »politično pragmatičnih« papežev. 

Profimedia

Za nas je pomemben, ker je v času njegovega pontifikata Vatikan normaliziral odnose s Titovo Jugoslavijo, ki so bili prekinjeni skoraj dvajset let, vse od leta 1952, ko je pijana sodrga v Novem mestu z bencinom polila ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka in ga zažgala. Kasnejši nadškof je bil hudo opečen, a je preživel, incident pa je bil nezaslišan, saj je za atentatom bila slovenska komunistična oblast ali pa vsaj lokalna novomeška partija in Udba. Škofa Vovka je kasneje zasliševal znani udbovec Zdenko Roter. Na farsičnem sojenju je bil storilec obsojen na 10 dni zapora.

O zažigu škofa Vovka so tedaj poročali vsi svetovni mediji, kar je Titovi Jugoslaviji hudo škodovalo, zato je maršal naročil svojemu zunanjemu ministru Edvardu Kardelju, naj zgladi spor z Vatikanom. Toda fanatični Kardelj je za novomeški incident obtožil kar cerkev samo in škofa, češ da delujeta proti ljudski oblasti in da ljudstvo tega ne bo trpelo. 

Jugoslavija je konec leta 1952 prekinila diplomatske odnose z Vatikanom, ki so se obnovili šele leta 1971, ko sta Tito v fraku in Jovanka v elegantni črni obleki obiskala papeža Pavla VI. Tito naj bi sicer Slovencem zameril pretirano proticerkveno gonjo, in ko so leta 1958 odpirali odsek Ceste bratstva in enotnosti, ki je šel mimo Novega mesta, je med obiskom dolenjske metropole sarkastično vprašal, če je to onaj grad gdje pope pale« (tisto mesto, kjer zažigajo škofe).

Po velikem popotniku Pavlu VI., ki je obiskal vse celine, je prišel prisrčni 65-letni Albino Luciani. Ko je z balkona na Trgu sv. Petra kot papež Janez Pavel I. nagovoril množico, je deloval skromno in preprosto, skorajda sramežljivo. »Ko sem včeraj zjutraj prihajal v Sikstinsko kapelo, je dejal, da bi volil na konklavah, sem bil miren in nisem si mogel predstavljati, da se mi bo zgodilo to«. 

Luciani je bil papež natanko en mesec in dva dneva. Potem so ga našli mrtvega v postelji, in rodila se je teorija zarote, da so ga zastrupili, ker naj bi želel razčistiti škandal s prostozidarsko ložo P2 in vatikansko Banco Ambrosiano. Ali je to res, nikoli ne bomo vedeli, vsekakor pa ne bi bil prvi papež, ki ni umrl naravne smrti.

Sever in Jug

Po Janezu Pavlu I. je pontifikat nastopil mladostni, komaj 58-letni Poljak Karol Woytila ali Janez Pavel II., prvi Slovan na čelu papeške države v njeni zgodovini. Leta 1978, ko je bil izvoljen za papeža, je železna zavesa še vedno delila Evropo, čeprav se je v Sovjetski zvezi že začenjala kriza voditeljev, komunizmu pa je pohajala sapa. 

Janez Pavel II. je bil eden ključnih svetovnih voditeljev, ki se je odločno postavil proti totalitarizmu, saj je kot Poljak občutil dva zločinska sistema na svoji koži (nacizem in komunizem). Seznam njegovih potovanj po svetu je impresiven, dvakrat je obiskal tudi Slovenijo. Poljski papež je imel tudi izvrsten smisel za humor: Ko umre in pride v nebesa pred obličje Boga, ga nedolžno vpraša, če bo po njem prišel še kak slovanski papež. Bog zagrmi v odgovor: »Dokler sem jaz Bog, ne!«

arhiv Reporterja

Janez Pavel II. je bil prvi papež v zgodovini, ki je postal popularna ikona, svetovna zvezda. Boj proti komunizmu bi ga skoraj stal življenje, saj je turški državljan Mehmet Ali Agca leta 1981 streljal nanj in ga ranil, papež pa ga je kasneje obiskal v zaporu in mu odpustil greh. O tem, ali je Turek deloval sam ali pa bil orodje v rokah koga drugega, obstaja kup teorij – ena od njih pravi, da je bil v ozadju atentata sovjetski KGB – sam pa je trdil, da pripada marksistični ljudski fronti za osvoboditev Palestine.

Poskus umora je iz Janeza Pavla II. naredil še večjega borca proti vsem krivicam, zatiranjem in kršitvam pravic človeka. Celih 27 let je bil na čelu Rimskokatoliške cerkve in v njegovem času je vatikanska diplomacija ponovno pridobila ugled in predvsem vpliv. Temu papežu so mediji sledili povsod in javnost je posebej zadnja leta njegovega življenja dobesedno v živo spremljala njegove zdravstvene težave, bolečine in trpljenje. Janez Pavel II. je pred očmi sveta svetniško prenašal težo svoje bolezni in počasi odhajal s tega sveta.

Pogrebno svečanost za pokojnim papežem je vodil kardinal Ratzinger, dolgoletna desna roka Janeza Pavla II., ki je postal tudi njegov naslednik na papeškem prestolu. Nemec na čelu Vatikana je bil precejšnje nasprotje svojih predhodnikov zadnjih desetletij; velik intelektualec in gotovo eden najbolj teološko podkovanih papežev. 

Po drugi strani pa sta njegova germanska zadržanost in hladna racionalnost pustili množice vernikov precej manj navdušene kot v primeru Janeza Pavla II. Ko je Benedikta, ki je po osmih letih zaradi starosti sam odstopil, nasledil jezuit Franšček, prvi papež v zgodovini iz Latinske Amerike, je Vatikan ponovno dobil toplega pontifexa, sočutnega in človeškega. Franšiček je bil res ljudski papež, kar so dokazali tudi odzivi ljudstva ob njegovi smrti.

Frančišek ni bil prvi in edini papež izven meja Evrope, čeprav je res, da je bil zadnji neevropski papež pred Frančiškom Gregor III. iz Sirije, ki je umrl davnega leta 741. Pred njim pa je papeški prestol zasedlo še deset škofov, ki so prihajali z Bližnjega vzhoda in iz Severne Afrike.
Po poti enciklike Rerum Novarum?

Sašo Radej

Socialni papež?

Preden je postalo znano, kdo bo Frančiškov naslednik, sem si kot opombo zapisal: Ali lahko na podlagi zadnjih devetih papežev po letu 1939 sklepamo, kdo bo naslednik pokojnega Frančiška? Lahko izpostavimo nekaj možnih karakteristik: do bo relativno mlad oziroma precej mlajši od predhodnika, da bo temu primerno vitalen, da bo prav tako zelo sočuten, človeški in čustven, kar daje prednost »nesevernim« kardinalom.

Na koncu pridemo do ugotovitve, da je bil kardinalski izbor res premišljen in da že ime, ki si ga je izbral kardinal Prevost, pove, v katero smer se bo nagibal, iz kakšnega vrednostnega sistema bo izhajal. Leon XIII., ki je vladal proti koncu 19. stoletja, je bil avtor znamenite enciklike Rerum Novarum, enega najpomembnejših dokumentov Rimskokatoliške cerkve na področju njenega družbenega nauka kot tudi delovanja. 

Poseben poudarek je namreč na obrambi delavskih pravic, sindikatov, pravice do poštenega plačila, kar ni bilo vedno (in še vedno ni) samoumevno. Papež, na katerega se navezuje ime Leon XIV., je zavračal tako socializem, ker prepoveduje zasebno lastnino in ne spoštuje pravice človeka, kot tudi kapitalizem, ker temelji na izkoriščanju delavcev.

Rerum Novarum je tudi poziv k solidarnosti med družbo, odgovornosti države in skrbi za ranljive skupine, kot temu pravimo danes. Če k temu dodamo še besede, ki jih je novi papež Leon XIV. namenil ljudem, namreč o miru, ljubezni in povezovanju (gradnji mostov), potem smo prejšnji teden dobili papeža, ki je nase prevzel veliko odgovornost svetovne moralne avtoritete.

Danes, ko se rojevajo novi nacionalizmi, avtokracije in ko je celo na Zahodu vse težje ohranjati demokracijo – in to velja tudi za Združene države, domovino novega papeža – se zdi, da si je Leon XIV. na ramena naložil svinčeno breme, s katerim ne bo enostavno premikati sveta.