Cerarja do sedaj v profesionalni politki ni bilo. Pa vendarle je moral do sedaj ta 50-letni profesor Pravne fakultete v Ljubljani nekaj početi, da je plačeval račune. Torej, bil je strokovnjak. Menda celo odličen strokovnjak. Pa je temu res tako?
Kako je s tem, si lahko pogledamo v javno dostopno bazo Sicris, ki na osnovi objektivne metodologije ARRS ocenjuje znanstveno-raziskovalno delo vseh aktivnih raziskovalcev. Torej tudi Cerarja. Ta ocenjuje njihovo znanstveno in strokovno delo, odmevnost in pa tudi delo z uporabniki njihovega znanja.
Objektivni podatki iz baze Sicris pokažejo, da se Miro Cerar zelo slabo odreže. Ima sicer veliko objav, vendar pa niti ene v zares odmevni publikaciji. Torej veliko piše, vendar pa je kakovost napisanega vprašljiva oziroma vsaj ni na nivoju, ki bi mu omogočala dostop do revij, ki jih pravna znanost priznava kot kakovostne in pomembne. Mimogrede, objave v takih revijah so se za mlajše generacije pravnikov vzpostavile kot minimum, če želijo sploh delovati v univerzitetnem okolju. Če bi bil Miro Cerar nekaj mlajši, nikoli ne bi dosegel akademskega naziva, s katerim se ponaša in ki mu daje kredibilnost.
Zato tudi ne presneča, da pravna znanost Mira Cerarja ne pripozna kot pomembnega pravnika, torej takega, ki bi ga bilo potrebno in smotrno citirati. Malce cinično lahko pripomnim, da zaradi pomanjkanja objav v dobrih revijah sicer ni kaj dosti citirati, vendar pa tudi tista malenkost očitno ni bila prepoznana kot dovolj pomembna. In pozor, gre za rednega profesorja na Pravni fakulteti! To pove kaj tudi o pravni znanosti v Sloveniji. Toda Miro Cerar je podpovprečen celo v tem podpovprečnem okolju. Glede na bazo Sicris se ne uvršča niti med prvih petdeset raziskovalcev na področju prava v Sloveniji! Mimogrede, na tej lestvici ravno tako ne najdemo medijsko protežiranega Rajka Pirnata, Lojze Ude pa je čisto pri repu tega seznama. Mateja Avblja ali Jerneja Letnar Černiča, ki sta kljub mladosti zelo blizu vrha, dominantni mediji redno spregledajo.
Najbolj presnetljiva ugotovitev pride ob zaključku. Miro Cerar, katerega baza protikorupcijske komisije Supervizor razkriva kot velikega zaslužkarja na račun javnih financ, kar tudi sam prostodušno priznava, ni v zadnjih petih letih skoraj nič od teh sredstev pripeljal na Pravno fakulteto. Tako pravi baza Sicris. Ne vem sicer, kako njegova pogodba ureja konkurenčno prepoved, vsekakor pa je izjemno neetično, da je v času vsesplošnega varčevanja bogate svetovalne pogodbe z javnim sektorjem raje speljal na lastno podjetje kot k svojemu delodajalcu.
Torej pod črto: Miro Cerar, ki nima nobenih pomembnih vodstvenih izkušenj, se tudi v akademski sferi ni uspel zares uveljaviti. Njegovi kolegi ga ne priznavajo kot strokovnjaka, katerega zapisana beseda je tako pomembna, da bi jo bilo vredno citirati. Bogate svetovalne pogodbe pa je neetično raje kot k svojemu delodajalcu speljal v lastni žep.
Si želimo takega predsednika vlade?