Recimo, berem na naslovni strani Dnevnika velik članek z naslovom »Predsedniški kandidat SDS obiskal NKBM«. Človek bi pomislil, da se je s sedmimi limuzinami v Maribor, rodno mesto spet pripeljal glasnik drugo razrednosti, trenutno aktualni predsednik države in predsedniški kandidat Danilo Türk. Človek je namreč v zadnjih mesecih na davkoplačevalski proračun prepotoval skorajda celo Slovenijo in vsaj vsako drugo vas in to seveda že kot del predvolilne kampanje in propagande. Človek ima tako neznosno prednost pred vsemi drugimi kandidati, ki še bodo. In tudi pred Milanom Zverom, ki je že uradni kandidat SDS za predsednika republike. V naslovu zmoti samo SDS, ki ni pomota, ampak namen!
In potem berem »preiskovalno« novinarstvo Vesne Vukovič in člana skupine meter in dvajset novinarske avtonomije Primoža Cirmana. Sporočata nam, da je šel v Maribor Milan Zver in to celo k novemu šefu mariborske banke Alešu Haucu. Že ta informacija zveni kot kriminalka. Kaj je Zver tam počenjal? Stvari so hudo sumljive, lahko razberemo iz teksta. Kaj ima predsedniški kandidat za delati v mariborski, ali nasploh kakršnikoli banki? Razen, če pod sužnjelastniškimi pogoji ne najema kakšnega posojila tako kot vsak drug državljan.
No, preiskovalna novinarka in novinar sta ugotovila, da je Zver šel k Haucu, kar je res. Dobila sta izjave, da po denar za mladinsko šahovsko prvenstvo, kar je pa že sporno in sumljivo. Hauc je namreč samo dva tedna po nastopu bančne funkcije sprejel politika, se čudita preiskovalna novinarka in novinar. In to s politikom, ki vsaj formalno ne bi smel imeti vzvodov za vplivanje na odločitve NKBM, dodata poudarjeno. Kakšne vzvode ima Zver nista napisala. Sta pozabila.
Pravilno zapišeta, da je Zver velik šahovski navdušenec. A kaj, ko bo to šahovsko prvenstvo prav v tednu volilne kampanje za predsednika države in bo to človeku, kandidatu Zveru omogočilo enormno količino medijske pozornosti in propagande. In to zapišeta dva novinarja časopisa, ki človeku in politiku tipa Zver ne bi dala normalne količine medijske pozornosti tudi, če bi bil prejemnik Nobelove nagrade za mir, ali pa za literaturo recimo. To, da ima drugi kandidat, to je Türk, že od najave kandidature dalje petkrat enormno količino medijske propagande prav v tem Dnevniku, seveda nikogar ne moti. So pač prvo in drugorazredni kandidati.
Končno sta preiskovalna novinarka in novinar dobila izjavo vira, ki ne želi biti imenovan in ki pravi, da bi se lahko dodatna Hauceva NKBM finančna sredstva nezakonito prelila v Zverovo predvolilno kampanjo. In zakaj sem na začetku napisal, da so – ali pa smo – novinarji večkrat butasti? Če vsa predvidevanja preiskovalne novinarke in novinarja Dnevnika držijo vodo, potem bi bilo pametno, če bi zločinca kandidata Zvera dobila pri zločinu in ne pri lastnih zamislih o tem, da bi do zločina lahko prišlo.
Morala bi počakati do volilne kampanje, vzeti pot pod noge, preiskovati, prisluškovati, beležiti, snemati, dobivati vire, ki želijo biti imenovani (ker so verodostojni) itn. In potem bi Milan Zver bil mrtva politična riba, četudi bi ga izvolili za predsednika države.
A slovensko podpovprečno novinarstvo, ki žal prevladuje, se zadovoljuje s temami tipa »mogoče bi se lahko zgodilo«, ker bi se pač lahko. V resnici gre za tranzicijsko levičarsko novinarsko zvrst »diskvalifikacija in likvidacija«, ki ne potrebuje faktov, ampak se zadovoljuje z ne-dogodki.
Hudo, ne!