Čeprav je bil pravilnik o posebnih obveznostih zaposlenih v uradu predsednika republike dr. Danila Türka interne narave, zaradi česar po navedbah svetovalca predsednika za stike z javnostjo Boštjana Lajovica ni bilo potrebe po objavi v Uradnem listu, dostop do njega še zdaleč ni enostaven. Ker nas seveda še vedno zanima, na kakšen način je bila z internim pravilnikom dana možnost plačila nakupa protokolarnih oblačil, smo urad predsednika prosili, da nam omogočijo vpogled. Obenem smo jih prosili za vpogled v račune, ki so bili izdani ob nakupu protokolarnih oblačil. Kot je že znano, je bil na podlagi internega pravilnika povsem v nasprotju z zakonom o javni upravi kot tudi zakonom o delavcih v državnih organih, šestim uslužbenkam urada plačan nakup oblačil v višini 5084 evrov; na privilegiran nakup je opozorilo Računsko sodišče RS v revizijskem poročilu s pridržkom.
Povsem upravičeno smo pričakovali, da nam bo vpogled v pravilnik omogočen po elektronski pošti. Kot je zapisano v 10. členu zakona o dostopnosti informacij javnega značaja, je vsak organ dolžan dajati v svetovni splet informacije javnega značaja, med katere sodijo predpisi, torej tudi pravilnik, za katerega smo prosili. To se seveda ni zgodilo, saj so nam 7. oktobra v odgovorih na naša vprašanja med drugim le pojasnili, kot smo že zapisali, da je »sam pravilnik interne narave in ni bilo potrebe po njegovi objavi v Uradnem listu.« Tako smo na urad predsednika republike 18. oktobra znova poslali elektronsko sporočilo, v katerem smo jih še enkrat prosili, naj nam omogočijo vpogled v pravilnik in račune, ki so bili izdani za nakup protokolarnih oblačil, a smo nato 25. oktobra prejeli dopis generalnega sekretarja mag. Uroša Kreka, v katerem je sicer zapisal, da so našo zahtevo dolžni obravnavati po zakonu o informacijah javnega značaja, a so nas tudi obvestili, da je naša zahteva nepopolna. Ob tem so se sklicevali na zakon o dostopnosti informacij javnega značaja, kjer je med drugim navedeno, da mora zahteva vsebovati firmo ali ime pravne osebe, na katero naslavljamo zahtevo, navedbo o morebitnem zastopniku ali pooblaščencu prosilca in še naslov prosilca.
Opozorili so nas, da moramo zahtevo dopolniti v treh dneh, sicer jo bodo zavrnili. To pomeni, da smo morali tokrat že tretjič prositi za dostop do pravilnika, ki bi tako ali tako moral biti, če bi živeli v urejeni državi, objavljen na spletu, dostopen vsem državljanom, ki se želijo z njim seznaniti. Tako ravnanje je povsem neobičajno in nas spominja na čas, ko so bili nekateri pravilniki in zakoni povsem nedostopni širši javnosti, in to samo zato, ker se je partijski eliti zdelo prav, da jih označi kot uradno skrivnost.