V teh dneh po več kot dveh desetletjih prebiram pretresljivo knjigo Otok brez milosti, ki jo je napisal nekdanji politični zapornik Dimitrij Žilevski. Zdaj, po drugem branju, mi je še toliko bolj žal, da človeka, do katerega gojim zvrhano mero spoštovanja, nisem nikoli srečal. Žal mi je, da ga po izidu knjige leta 1995 nisem poiskal in se mu priklonil. Zdaj ga ni več med nami, zato ga ne morem vprašati, ali se mu je kdo za muke, ki jih je pretrpel, kadarkoli in kakorkoli opravičil.
Bojim se, da vem, kakšen bi bil njegov odgovor. Ne Tito, ne Kardelj, ne njuni partijski nasledniki besede oprosti niso imeli v svojem besednem zakladu. Imeli pa so smrt, trpljenje in zaničevanje drugače mislečih. Še manj so imeli sočutja do sočloveka, še najmanj do svojih partijskih tovarišev, ki so si upali kaj na glas povedati, pokritizirati.
To so bili in so ljudje brez empatije. So le ljudje, ki so šli in gredo kot tanki prek trupel. Če bi bil moj oče ali dedek Tito, Kardelj, Maček, Kidrič, Dolanc, Ranković in kdo od njihovih partijskih tovarišev in naslednikov, ki jih je tudi v samostojni in demokratični Sloveniji veliko, bi se za njihove grehe, njihove svinjarije, ki so jih povzročili žrtvam, zelo opravičil. Vsaj to.
Ko sem dobil priložnost z oddajami, kolumnami, ki sem jih mimogrede 20 let pisal tudi za tednik Demokracija, kjer nisem več zaželen, sem jo z odprtimi rokami sprejel.
K sreči med barabini ni mojega očeta, ni mojih starih staršev, pa imam navkljub temu kdaj veliko željo, da se Dimitriju in drugim žrtvam opravičim. Opravičim, ker sem tudi sam kot otrok verjel, da so omenjeni zločinci in diktatorji heroji, najbolj pošteni, najboljši in zaupanja vredni ljudje. Da je sistem, ki so nam ga vsilili, najboljši in najbolj pošten. Tako so nas učili v šolah. K sreči sem kmalu spoznal, da to niti najmanj ne drži.
Ko sem dobil priložnost z oddajami, kolumnami, ki sem jih mimogrede 20 let pisal tudi za tednik Demokracija, kjer nisem več zaželen, sem jo z odprtimi rokami sprejel. Z največjim ponosom in veseljem sem v oddajah gostil Andreja Aplenca, Mihaela Cenca, ki sta zaradi naštetih pokvarjencev trpela na Golem otoku, ali pa Milka Cočeva, Davida Tasiča in mnoge druge politične zapornike. Zato sem toliko bolj vesel oddaj Pričevalci, ki jih na nacionalni televiziji ustvarja Jože Možina.
Na RTV, na Kanalu A ali POP TV za take oddaje nimajo na voljo programskega časa. Njim ga zapolnjujejo cenene turške, mehiške in druge nanizanke ter razni resničnostni šovi. V zadnjem času nam mnogi iz dneva v dan sporočajo, da je vse na RTV slabo, da je treba ukiniti naročnino. Všečno! Tudi jaz z marsikatero oddajo na RTV nisem zadovoljen, a še vedno bolj kot z mnogimi drugimi komercialnimi mediji, ki zame ne delajo drugega kot poneumljajo vse in vsakogar, kdor si vzame vsaj pet minut in jih spremlja.
Ne moti me, če imajo o RTV slabo mnenje novinarji ali ugledni posamezniki. To me celo veseli. Kajti le tako, če bodo njihove kritike padle na plodna tla, bo RTV boljša in kakovostnejša. Mogoče bo celo nižja naročnina. Moti, zelo moti pa me, če ne samo o RTV, ampak tudi o drugih medijih, tudi o Reporterju, slabo govorijo politiki.
Sploh če je zadaj čutiti vse manj skriti interes neki medij podrediti, narediti enopartijskega ali ga uničiti. Njihove kritike že leta jemljem z veliko rezerve. Rajši, kot da bi se jim uklonil in delal tako, kot oni želijo, grem. Pa četudi iz dobro plačane službe. Raje se skozi življenje prebijam z manj denarja in s čisto vestjo, kot da bi bil hlapec tega ali onega politika. Rajši jem travo.
Nekoč so politiki delali drugače. Kako, je zapisano v knjigi Otok brez milosti. Tudi v mnogih drugih knjigah. Danes še ne delajo tako. A če se jim bomo tisti, ki še razmišljamo s svojo glavo, pustili, se jim uklonili, se tistim, ki se ne bodo, v prihodnosti ne bo dogajalo bistveno drugače.
Zase vem, da me ne bodo upognili. Vem, da se tudi mnogi drugi, mnogo bolj pomembni kot jaz, ne bodo. Vem, da je mnogim, ki se preživljajo (bolj životarijo) s samostojnim novinarskim delom, bistveno težje kot meni. Vem, da je tistim, ki morajo gledati, da njihov medij ne pade pregloboko v rdeče številke, še težje. Njim v podporo lahko mirno in brez slabe vesti zapišem, kdo pa so vendarle politiki, da nam bodo diktirali, kaj lahko pišemo in komentiramo in česa ne, s kom lahko naredimo intervju in s kom ne, s kom lahko gremo ali ne na kavo.
Pred leti sem šel z največjim veseljem na sestanek na sedež SDS, ki ga je organiziral Janez Janša. Poleg mene je povabil še ducat recimo desnosredinskih novinarjev (zanimivo je po nekaj letih spremljati njihovo usodo). Sestanek je potekal v času, ko je snoval svojo televizijo in svoje medije. Vesel sem, da njegovim medijem, kolikor slišim, dobro gre oziroma služijo namenu. O čem bo tekla beseda pred sestankom, nisem vedel.
A nič zato, četudi bi me recimo Miro Cerar vabil brez dnevnega reda, bi šel. Zagotovo pa mi ne onadva in ne katerikoli drug politik ne bo govoril, o čem smem pisati ali s kom lahko imam intervju. Malo »morgen«.