Ustavno sodišče je obravnavalo več pobud, ki so zatrjevale neustavnost prvega stavka drugega odstavka 86. člena zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja.
Ob tem so navedli, da zakon v delu, ki se nanaša na javno financiranje dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja, ni neskladen z ustavo. Omenjeni del javnoveljavnega programa država sicer trenutno financira 85-odstotno.
Po navedbah sodišča človekova pravica do brezplačnega obiskovanja obveznega osnovnošolskega izobraževanja obsega samo stoodstotno javno financiranje tistega dela programa, ki je za učence osnovnih šol obvezen in ga morajo opraviti. Zato ta človekova pravica učencev v zasebni osnovni šoli obsega le javno financiranje tistega dela programa, ki ustreza vsebinam obveznega dela programa javne osnovne šole, menijo ustavni sodniki.
54. člen ustave torej ne zagotavlja pravice do javnega financiranja jutranjega varstva in podaljšanega bivanja v zasebni osnovni šoli s pridobljenim javno veljavnim programom.
Je pa ustavno sodišče zavrnilo pobude v delu, ki se nanašajo na javno financiranje tistega dela programa zasebnih šol, ki ustreza vsebinam obveznega dela programa javne osnovne šole, saj da je o tem odločilo že leta 2014 in ugotovilo, da je v neskladju z ustavo.
Ob tem so ustavni sodniki opozorili, da zakonodajalec te ustavne odločbe ni izvršil in so državni zbor okrcali, da s to neodzivnostjo krši načela pravne države.
Pobudniki so sicer zatrjevali, da je ustavno sodišče že v odločbi iz leta 2014 odločilo, da mora država 100-odstotno financirati tako obvezni kot razširjeni del javnoveljavnega programa ter da mora zato ustavno sodišče le še določiti način izvršitve takratne odločbe. A ustavni sodniki se s tem niso strinjali. Pravica do brezplačnosti osnovnošolskega izobraževanja se lahko nanaša le na tisti del programa, ki ga morajo učenci obiskovati za izpolnitev ustavne obveznosti osnovnošolskega izobraževanja, so zapisali.
Tudi "okoliščina, da v izreku odločbe ni besede 'obvezen'", po zapisu ustavnih sodnikov samo po sebi ne pomeni, da je bilo predmet presoje iz omenjene odločbe javno financiranje celotnega osnovnošolskega programa zasebne šole, ki je pridobil javno veljavnost. "V primeru ustavnosodne presoje predpisa izrek in obrazložitev odločbe namreč pomenita celoto," so zapisali.
Prav tako ustavni sodniki niso sledili pobudam in določili načina izvršitve odločbe iz leta 2014. V obrazložitvi takšne odločitve ugotavljajo, da dejstvo, da DZ v enem letu od izdaje ni izvršil odločbe, sicer pomeni kršitev načela pravne države, a dodajajo, da nespoštovanje odločbe ustavnega sodišča sama zase še ni razlog za določitev načina njene izvršitve.
Pojasnili so tudi, zakaj trenutne določbe zakona, ki določa 85-odstotno financiranje javnoveljavnega programa (tako obveznega kot razširjenega dela) v zasebnih osnovnih šolah, ne morejo razveljaviti. Z razveljavitvijo bi prišlo do še večjega posega v ustavno pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega osnovnošolskega izobraževanja, so zapisali.
Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi za in enim proti. Proti je bil ustavni sodnik Marijan Pavčnik, ki je podal tudi odklonilno ločeno mnenje, medtem ko ustavna sodnika Klemen Jaklič (ta je bil izločen) in Marko Šorli pri sprejemanju odločbe nista sodelovala.
Pavčnik je v odklonilnem ločenem mnenju med drugim zapisal, da iz zapisa v ustavi, ki določa, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev, "nikakor ne izhaja, da je enoviti program osnovnošolskega izobraževanja dovoljeno deliti v obvezni in razširjeni program". "Program je enovit in ga je kot takega treba stoodstotno financirati," je prepričan.
Kot je pojasnil, beseda "obvezno" iz ustavnega določila pokriva osnovnošolski program, ki je kot celota obvezen, ne pa le delov programa, kakor jih didaktično razčlenjuje zakonsko besedilo. Prvina obveznega programa je tudi razširjeni program, ki zajema podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznih izbirnih predmetov, je navedel.
"To, da je, gledano ustavno, izobraževanje obvezno, ne izključuje, da so nekatere vsebine prostovoljne. S tem je omogočeno, da se otrok skladno razvija," je zapisal. Dodal je, da bi bilo pritlehno in "v grobem nasprotju s človekovim dostojanstvom", če bi iz obveznosti javnega financiranja izključevali dopolnilni pouk. Iz javnega financiranja je po njegovem mnenju mogoče izključiti le dodatne vsebine, ki so odvisne od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev osnovnošolskega izobraževanja.
