Nasmejana, dobre volje, polna energije kljub zapletom, ki jih je imela doma in tistim »v službi«. V zadnjem času se je zelo izpostavila, »navila je ušesa« predsedniku stranke SDS Janezu Janši zaradi hujskanja ljudi pred celjskim sodiščem in poslancu Andreju Hoiviku, ki je v državnem zboru delal reklamo za Janševo knjigo. Nekaj dni zatem so vsi poslanci SDS »oblekli« hrbtno stran računalnikov z naslovnico te knjige. Kako doživlja svoj položaj in svoje poslanstvo, kako prenaša pritiske in stiske, kaj si želi ob prihajajočem letu. Zase in za nas. Urška mi je všeč. Ima »jajca«.

Ko vas takole opazujem v državnem zboru, se mi zdi, da Janeza Janšo vlečete za ušesa kot malega šolarja.

Ne vem, če je ravno tako, a ljudje, ki mi pridejo povedat svoje mnenje, pravijo, da mu jaz povem tisto, kar mu nihče ni jasno povedal v vsem obdobju samostojnosti naše države. Ne vem, če je to res ali ne, mogoče je to samo bolj vidno, ker sem pač prva ženska predsednica državnega zbora, pa morda zato, ker sem nekoliko nekonvencionalna in morda moje besede pridejo bolj do izraza.

No, ne verjamem, da Janši ni kdo že povedal kakšnih stvari dovolj jasno. Jaz sem pač taka, da ne hodim kot mačka okrog vrele kaše, povem tako, kot mislim, da stvari so. Povem pa seveda svoje mnenje, in tako kot čutim takrat, ko govorim kot predsednica,  ali če govorim kot poslanka v odborih ali na plenarni seji v državnem zboru. Izhajam iz mojih vrednot, načel in iz mojega pogleda na svet, tako da sem dokaj iskrena.

Dokaj ostro ste označili tudi njegove govore pred celjskim sodiščem.

Ti njegovi govori me resno skrbijo. Vem, da je zanj to igra, vem, predpriprava na volilno kampanjo. Težko pa bi verjela, da nekdo, ki ima za sabo toliko let politične kariere in verjetno tudi nekaj znanja, ne bi vedel, da lahko na tak način, ko zbrano množico spodbuja k skandiranju, k obtoževanju in omalovaževanju sodišč, ne bi vedel, da se igra z ognjem. Ali se res ne zaveda, da se to lahko stopnjuje in da žrtve tega ne bodo samo njegovi politični nasprotniki, temveč bo na koncu žrtev tudi on sam?

Primož Lavre

Morda nima dovolj znanja o režimih, ki so prišli na oblast s tem, da so mobilizirali množice, z njimi  manipulirali in širili sovraštvo do drugačnih, ali pa ima zelo dobro znanje o tem in je to pravzaprav njegov cilj. To me izjemno skrbi. Nobena težava ni izražanje nezadovoljstva, tudi nezadovoljstva nad delom sodišča, ampak vseeno je treba razlikovati protestiranje proti izvršni oblasti, konec koncev tudi proti zakonodajni in sodni oblasti. To je velika razlika.

Kakšna razlika?

Sodna oblast se od drugih dveh vej oblasti razlikuje po tem, da je njun korektiv, je strogo zavezana načelom pravne države, ima s pravnimi sredstvi učinkovite vzvode notranje kontrole, zato nikakor ne sme postati talec ulice.

Pa še nekaj. V primeru protestov pred celjskim sodiščem gre dejansko za protestiranje proti sodni oblasti zaradi točno določene zadeve ali zadev posameznika. Tu torej ne gre za to, da bi bili ljudje na splošno nezadovoljni s sodstvom, ker prihaja do zlorab ali res dolgotrajnih postopkov ali česarkoli, kar bi bilo sistemsko izrazito slabo, kar bi morda povzročilo, da bi ljudje šli spontano na ulico.

Tu gre za sodne zadeve prav določene osebe, ki z namenom manipuliranja z množico in pripravo na volitve podpihuje in širi sovraštvo, prvenstveno do sodstva, pa tudi do svojih političnih ali drugih nasprotnikov. Zagotovo ne širi ljubezni ne do bližnjega ne do vseh drugih.

V kaj bi se to lahko stopnjevalo? Rekli ste, da bi lahko bile žrtve.

Verbalno nasilje smo že videli, tudi nekaj fizičnega. Sicer se po mojem vedenju ni končalo z resnimi poškodbami, ampak hitro se lahko prestopi ta meja. Vsi konflikti v zgodovini so se začeli z verbalnim nasiljem, ki so prerasli v fizično nasilje in kaos.

Primož Lavre

Skrbi me tudi zato, ker se zaradi želje po oblasti in biti pomemben izkorišča realne stiske ljudi. Ne vem, ali Janša misli, da bo z manipulacijo množic pred sodiščem dosegel, da bodo sodniki odločili v njegovo korist. Odločili bodo v skladu z ustavo, zakonom in svojim notranjim občutkom za pravičnost.

Če malo obnoviva vajino zgodbo z Janšo, pravzaprav vas je on »ustvaril«, zaradi konflikta z njim ste odstopili kot sodnica, spoznali Roberta Goloba, se mu pridružili pri ustanavljanju stranke in zdaj ste predsednica državnega zbora.

Res zanimivo, če bi me pustili pri miru, če ne bi posegali v mojo zasebnost, v moja zasebna sporočila in tega ne bi javno objavljali, bi verjetno jaz ne bila tukaj, kjer sem zdaj, tako da morajo tisti, ki so to počeli, to vzeti za šolo. Očitno vseeno ni tako varno manipulirati z ljudmi ali jih jeziti in kršiti njihovih pravic, kot je pravica do zasebnosti, tajnosti pisem, pravica do svoboda govora in tako naprej, kajti tu pa tam se najde kdo, ki jim lahko kasneje dela sive lase. (smeh)

Od kod vam ta samozavest, da jasno in glasno poveste svoje mnenje, da se postavljate nasproti močnim političnim veljakom, pa ste bili do nastopa politične funkcije skoraj brez izkušenj v politiki in s politiki.

To me marsikdo vpraša, tudi moji domači. Tako sem bila vzgojena. Ne samo s strani staršev, učiteljev, profesorjev, ampak predvsem knjig, ker sem izjemno veliko brala že kot otrok in sem določene stvari tako že zgodaj ponotranjila in jih imam vgrajene. Samozavest pa so mi verjetno prinesle tudi izkušnje, ki sem jih imela v življenju, za sabo imam dosti težkih izkušenj in iz njih rasteš. Ni osebnostne rasti brez bolečine. Zato se ne bojim ljudi, ki izkazujejo avtoritarne težnje, kot jih prvak SDS.

Na karikaturi v tejle vaši pisarni v parlamentu ste narisani z metlo v roki, pometate državni zbor in seveda prejle omenjenega prvaka z njim. Pred kratkim ste pošteno okrcali tudi Andreja Hoivika in njegovo reklamiranje »šefove« knjige.

To so pač njihove provokacije. Lahko bi jih pustila pri miru in se ne ukvarjala z njimi, a če pustim to, potem lahko pustim še naslednjo, hujšo provokacijo, pa še hujšo in hujšo, in kaj sem potem naredila? Nič.

Primož Lavre

Zato sem se odzvala na provokacijo, s poslancem Hoivikom pa sva že imela primer, ko je obtoževal določene ljudi na ministrstvu za kulturo, da izvajajo mobing nad drugimi, in sem ga opozorila, da se take stvari prijavi policiji, če jih ne bo prijavil on, jih bom jaz, kar sem potem tudi storila. Poslanec Hoivik se je po mojem mnenju hudo prestrašil, ko je videl, da ne bom dovolila blatenja ljudi, ki jih pri razpravah v parlamentu sploh ni, ne kot morebitnih storilcev kaznivih dejanj ne kot morebitnih žrtev teh dejanj.

Potem so še raznorazne provokacije teh »prvoborcev«, od Žana Mahniča, Zvone Černača, Jožeta Tanka, Anje Bah Žibert, v zadnjem času tudi Andreja Poglajna, mogoče so oni tudi karakterno taki, da radi to počnejo ali pa imajo take naloge.

Dve leti in pol ste predsednica državnega zbora, to je ena najpomembnejših funkcij v državi. Kolikor vem, pripravljate kar dve noveli zakonov, skušate narediti več kot prejšnji predsedniki.

Zelo se angažiram, morda še bolj, kot so se moji predhodniki, na zakonodajnem področju, tako da tudi sama vlagam predloge zakonov. Vložila sem novelo zakona o parlamentarni preiskavi, zdaj je vložena novela zakona o ustavnem sodišču, v načrtu imam še nekaj zakonodajnih predlogov.

Opozarjam na stvari na drugih družbenih področjih, ki bi se morale urejati in kako bi se moralo to storiti. Tako sem v tem času organizirala že štiri posvete, in sicer za boljšo prihodnost otrok, živali, starejših, pred kratkim smo imeli posvet otrocih v sodnih postopkih. Na posvetih opozarjamo na težave, ki se pojavljajo v praksi, na učinkovito uveljavljanje pravic teh oseb v naši družbi in njihovo zaščito, ker gre za ranljive skupine.

Tudi mednarodno sem kar precej aktivna, tukaj bi se sicer težko primerjala s predhodniki, ker nisem toliko poučena o njihovih poteh, se pa zelo trudim odpirati naš državni zbor drugim parlamentom, pa ne samo v Evropi, ampak tudi drugod po svetu, in sicer po Aziji in Afriki.

Spomenka Hribar mi je v intervjuju za Reporter Magazin omenila, da ste bili edini, ki ste sprejeli na posvet mirovnike, pisali so tudi predsedniku vlade, predsednici države, in se ni nihče od njiju ni niti odzval niti zahvalil za pobude. Samo vi ste jih dvakrat povabili na pogovor.

Res je, in še se bomo srečali, ker te ljudi zelo spoštujem. Zaradi njihovih velikih izkušenj, političnih in diplomatskih. Predstavili so mi svoje poglede, prisluhnila sem jim, ker se zavedam, da je treba poznati tudi drugačna mnenja in stališča o okoliščinah, ki so pripeljale do konflikta tako v Ukrajini kot na Bližnjem vzhodu. Nekatere poglede si delim z njimi. Predvsem to, da bi morala Slovenija spoštovati ustavo in resnično voditi aktivno mirovno politiko.

Meni ime Spomenka Hribar nekaj pove, povezujem jo z visoko stopnjo integritete, bila je ena ključnih oseb pri procesu osamosvajanja naše države, povezujem jo z znanjem, izkušnjami in poznavanjem različnih okoliščin tako v zgodovini kot v sedanjem času. Zelo jo spoštujem.

Primož Lavre

K meni so prišli tudi nekdanji veleposlaniki. Rekla sem jim, ker imate toliko izkušenj in toliko znanja,  povejte mi, kaj mislite, kako bi morali ravnati glede konfliktnih situacij v svetu. Načeloma nikoli ne zavračam ljudi, ki trkajo na moja vrata in me želijo seznaniti z določenim svetovnonazorskim pogledom na dogajanje po svetu, ali ki prihajajo iz humanitarnih, invalidskih organizacij, organizacij za varstvo otrokovih pravic, zaščito živali, starejših in tako naprej.

Pred novim letom smo, kaj si želite za Slovenijo, da doseže v prihodnjem letu?

Predvsem bi si želela, da se Slovenija ne bi toliko ukvarjala s preteklostjo. Sama imam rada zgodovino, vendar ne tako, da bi želela živeti v njej. Spet bom omenila gospoda Janšo, ki je zadnjič pred sodiščem omenjal, da prihaja slovenska pomlad, kot se je zgodila konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Pa sem si mislila, pojdite že naprej, zdaj imamo čisto drugačno situacijo, kakšna slovenska pomlad.

Verjetno mu je strašno godilo, da so šli ljudje v času osamosvajanja zanj na Roško ulico in si prizadevali za njegovo osvoboditev, zato verjetno pogreša te občutke. Ampak zdaj nismo več v tistem času. Zdaj smo v Evropski uniji, v zvezi Nato, imamo konflikt na severu, na jugu, vojne vsepovsod po svetu, migrantsko krizo, zdravstveno reformo, energetske težave, ukvarjati se moramo s tem, kako bomo rešili planet. Težave danes so povsem druge kot tiste is konca 20. stoletja.

Ko se pogovarjam z afriškimi predsedniki parlamentov, so obupani, v nekaterih državah že leta ni dežja, temperature so se povišale, kmetijstvo ni več uspešno, ljudje ne morejo preživeti, seveda potem silijo v Evropo, kjer so še znosne temperature. Tukaj pa imamo poplave, plazove, požare. S tem se je treba ukvarjati, ne pa s preteklostjo.

Primož Lavre

Preteklost je treba sprejeti. Več ukvarjanja s prihodnostjo bo pa spet mogoče prineslo tisti zanos, ki smo ga čutili ob osamosvojitvi. Želim si, da bi se ljudje zavedali, da smo v nekaj letih zelo spremenili naš planet. Naši otroci bodo namreč živeli v svetu, ki bo drugačen od tistega, ki smo ga poznali mi. Minilo je skoraj 80 let od druge svetovne vojne, mi pa še vedno govorimo o spravi.

Je sploh komu v interesu, da se zgodi sprava? Ali ni politikom ljubše, da smo razdeljeni? Kajti razdeljeni smo šibkejši.

Druga svetovna vojna se je zgodila, bila je, kakršna je bila, niso bili vsi na strani zmagovalcev. Domobranci pri nas so prisegli Hitlerju. S tem se je treba pomiriti, ne pa spraviti. Tudi Nemčija gre naprej, ne ponavlja ves čas dejstev o nacistih. Zato nehajmo s tem in se ukvarjajmo s prihodnostjo, ko bo prišla, bo tako butnila v nas, da nas bo lahko zelo bolelo.

Zato bi si želela, da ljudje berejo več dobrih knjig, gledajo več dobrih dokumentarnih oddaj, da se več pogovarjajo, argumentirano izmenjujejo stališča; želela bi si, da se ljudje bolj poslušajo, da se ljudje kdaj pa kdaj ukvarjajo tudi s samimi sabo, ko je potrebno. Želela bi si, da začnemo graditi boljši svet, pa malo več sočutja in solidarnosti, ne samo ob naravnih nesrečah. Več čutenja drug z drugim. No, to bi bilo že kar lepo.  

No, saj bi bilo dobro že, če bi se več ukvarjali s sedanjostjo, s tem trenutkom.

Predvsem pa da se tudi ne bi ukvarjali s pravnimi težavami nekoga, ki je polnoleten, poslovno sposoben in se ne more sprijazniti s tem, da nismo več leta 1990. Naj sodišče reši njegovo zadevo. Ljudje imajo dosti svojih vsakdanjih težav, s katerimi bi se bilo dobro ukvarjati.

Pred nekaj leti sem za revijo Jana delala raziskavo o tem, koliko se moški do žensk v parlamentu še vedno vedejo šovinistično, pokroviteljsko, poniževalno. Vse ženske so imele kakšno slabo izkušnjo. Je situacija že kaj boljša?

Če so moški pokroviteljski, si pametna ženska reče v redu in njihovo pokroviteljstvo obrne sebi v korist. Če so žaljivi, je pa problem. In znajo biti žaljivi. Vendar se moški, ki so žaljivi, ob močni ženski hitro pomanjšajo, zato morajo ženske samo pokazati, da so močne in da se jih ne bojijo. Sama se ob vseh žaljivkah, ki sem jih deležna, kdaj vprašam, kako to, da sem še na nogah. Zavestno se s takšnimi opazkami in ljudmi ne ukvarjam preveč.

Obkrožam se z ljudmi, ki mi dajejo pozitivno energijo, ki mi pomagajo. Počaščena sem, ko mi drugi govorijo, da sem utrla ženskam pot, čeprav sama nimam tega občutka. Sem, kakršna sem. Sem se pa v življenju dosti borila in se bom borila še naprej, ni me strah česa izgubiti, razen zdravja. Verjamem v svoje vrednote in načela, in če s tem utiram pot drugim ženskam, sem zelo vesela.

Katere pa so vaše vrednote in načela?

Največji možen obseg svobode za vsakogar, torej svoboda, ki ne škodi nikomur, osebna svoboda, zunanja in notranja. Potem občutek, da si v tej svoji svobodi tudi varen in te ni strah. To sta dve največji vrednoti, ki sem ju tudi poudarila, ko smo začeli z volilno kampanjo v Gibanju svoboda. Rekla sem, želim si svobodo in varnost za vse.

Primož Lavre

Pomembno mi je tudi spoštovanje pravne države ter globoko in dosledno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker se zavedam, da gre za pravice, ki niso padle z neba, ampak smo si jih ljudje v zgodovini priborili. In sočutje in odprtost, vključevanje drugačnosti, najprej sprejemanje samega sebe in potem drugih, da so takšni, kot so. Želim, da je vsak pomirjen sam s sabo, svoboden in v tej svoji svobodi tudi varen, da sprejema to, da so ljudje okrog njega takšni, kot so, kot si želijo biti.

Kako gre vam sprejemanje same sebe.

Sem se kar sprejela. Ko sprejmeš, da si tak, kot si, čisto v redu, potem odpadejo tudi razne težave, ki pridejo s perfekcionizmom ali pa z željo ugajati drugemu ali z občutki krivde. To sem predelala.

Koliko se ukvarjate sami s sabo.

Zadnje čase imam res zelo malo časa zase. Rajši, kot da se ukvarjam sama s sabo, s kakšnimi meditacijami, preberem dobro knjigo, rada imam zgodovinske in biografske knjige. Rada imam potovanja, ko potujem in spoznavam drugačen svet, se povežem sama s sabo.

Koliko se ukvarjate s pisanjem? Nastaja kakšna nova knjiga?

Čas je zelo buren, zato mi ne ostane kaj dosti časa za pisanje. Prosti čas namenim družini, imam le dva šoloobvezna otroka, ki potrebujeta tudi mojo pomoč. Tretjo knjigo imam že spisano v glavi. A treba se bo usesti. In pisati. In sedeti. Pa že tako preveč sedim.

Ko omenjate preveč sedenja, koliko in kakšno rekreacijo si privoščite? Poleg jahanja konj.

Uh, še ježo konj zadnje čase zanemarjam, ker mi vzame čisto preveč časa. Vzame mi pol dneva, čiščenje kobile, ki se rada povalja v blatu, priprava, ježa, pospravljanje po ježi …  Za postavo se moram bolj zahvaliti očetu in mami in njunim dobrim genom. Pred vsakim novim letom se odločim, da bo drugače, pa potem ni.

Koliko pazite na prehrano?

Bolj slabo. (nasmeh) Rada imam preprosto hrano, protokolarne oziroma t. i. »visoke hrane« ne maram preveč.

Kakšno je vaše družinsko življenje?

Fanta sta stara 12 let, potrebujeta me in skušam se čim več ukvarjati z njima. Vikendi so naši, dosti mi pomaga nekdanji mož in pa moja mama. Učimo se kar naprej. Šola je postala zares zahtevna. Mislim, da trpajo v učence vse preveč nepotrebnih informacij. Naj se rajši naučijo razmišljati, živeti, imeti pravi odnos do sveta okrog sebe.

Rekli ste, da bodo naši otroci živeli v čisto drugačnem svetu. Kakšnem?

Okolje bo drugačno, podnebne spremembe bodo velike, energijo bo treba pridobivati iz obnovljivih virov, kar bo spet za sabo potegnilo določene posledice, kjer se bodo, predvidevam, določeni deli sveta narodnostno, etnično, rasno lahko bolj mešali zaradi migracijskih pritiskov. Ali bo ta svet vzdržen, ne vem. Želela bi si, da bo.

Primož Lavre

Morda bi znalo prihajati do primitivnih bojev za preživetje. Ker ne bo dovolj zemlje, energije, vode. Potem bo verjetno prišlo do spremembe družbenopolitičnega sistema, ki bo ustrezal potrebam tistega časa in bo, upam, pomenil napredek. Ne glede na krize je namreč zgodovina naše civilizacije vendarle zgodovina napredka, ne samo v tehnološkem, ampak tudi socialnem smislu.

Kako pa sinova odvračate od ekranov? Prepričana sem, da lezeta vanje, vi pa jih vlečete stran.

Imate prav. Če jima vzamem ekrane, je to najhujša kazen. Če jih nočeta odložiti, je kazen, da bosta naslednji dan ali dva brez njih.

Koliko pa ste zasvojeni vi?

Moram reči, da ne tako zelo, tudi ne spremljam ves čas socialnih omrežij, ne gledam kar naprej elektronskih sporočil, ker je veliko drugega dela. Dejansko mi je služba, ki jo opravljam, všeč, ker je toliko osebnih interakcij z različnimi ljudmi, ne samo s poslankami in poslanci, z veleposlaniki, predstavniki civilne družbe … Všeč mi je, da je veliko osebnega stika. In rajši se pogovarjam osebno kot po elektronskih medijh. Rada imam pristne človeške stike. Mislim, da se s takšno komunikacijo razvija sočutje. Človek postaja boljši.  

Kaj želite sebi v novem letu?

Mir. Da bi lahko več delala pri vsebinskih projektih, na katerih že delam in bi rada delala, to si želim, ne da se moram ukvarjati z neotesanimi ljudmi, neutemeljenimi obtožbami in incidenti v državnem zboru. Pa saj je opozicija, ki je predlagala mojo razrešitev, zdaj vame izstrelila že vse naboje. Tako da upam, da bom v letu 2025 imela pred vsem tem predvsem mir in da bom lahko delala naprej pri projektih, ki so meni pomembni.

V tem mandatu bi rada, da se izpelje sistemska pomoč družinam z otroki s posebnimi potrebami, izboljšanje protikorupcijske zakonodaje, želim si, da končno zaživi novela zakona o parlamentarni preiskavi, na kar nas je opozarjala Evropska komisija, rada bi, da bi se uveljavila učinkovita zakonodaja na področju odvzema premoženja nezakonitega izvora.

Primož Lavre

Poleg pravne države in socialnih zadev me zanimajo tudi kulturne zadeve, zato sem vesela, da smo se v Auschwitzu končno dogovorili, da bomo Slovenci odprli svoj paviljon z drugimi narodi bivše SFRJ, ter da se bodo končno preselile rimske izkopanine na Ptuju v grajsko kaščo in ne bodo več propadale nekje v vinski kleti, saj gre za našo kulturno dediščino. No, s takimi zadevami bi se jaz želela ukvarjati, ker je to tisto, kar me najbolj polni.

Kakšna novoletna zaobljuba?

Da ostanem takšna, kot sem. Da bi zdržala še naprej vse, kar se bo še zgrnilo name. Pa ne samo zaradi sebe, ampak tudi zaradi drugih žensk, ki mi pravijo, naj zdržim, ker v tem morda vidijo delček sebe. Morda se ženskam, ki bodo prišle za mano in bodo odločne in močne, ne bo treba soočati z vsem tem, s čimer se spopadam jaz.

Od vpitja Ruparjevih podpornikov, da sem za na zaprti oddelek psihiatrije, do tega, da mi provokativno puščajo Janševe knjige in mi želijo zvonjenja (saj vemo, kdaj v krščanskih cerkvah človeku zvoni), do tega, da prvak opozicije piše tvite o tem, kakšno drogo sem vzela, obrekovanja zaradi mojega videza, oblek, čevljev ipd.

Imate kakšno življenjsko geslo, ki vas nosi iz boja v boj, do končne zmage?

Potrpežljivost premaga vse, to je napis nad grajskim vhodom sevniškega gradu, kamor sem hodila kot otrok. Baron Inocenc Moscon ga je dal vklesati, ko je čakal na razplet sodne sage s salzburško nadškofijo o lastništvu gradu. In moram reči, da ta pregovor kar deluje. Treba je imeti živce. In z leti se človek utrjuje.

Zato si želim imeti čim več potrpežljivosti in moči, da prenesem vse napade dostojno in dostojanstveno. Saj me prizadenejo, a ne za dolgo. Imam kar precej stvari v življenju, ki mi dajejo energijo in s katerimi se je bolj vredno ukvarjati.