V Sloveniji so mnenja o gradnji nove jedrske elektrarne močno razdeljena, pomembno je, da so ljudje pravilno informirani o pozitivnih plateh jedrske energije ter o njeni obči koristi, pa tudi o pasteh, na katere je pri tovrstnih elektrarnah treba paziti.

Zelo mladi ste se podali v politiko. S čim vas je tako pritegnila, da ste postali aktivni?

Prepričan sem, da številne težave današnje družbe izvirajo iz politične pasivnosti ljudi, ki jo sistem načrtno spodbuja. Kot član zunajparlamentarne stranke sem to lahko večkrat izkusil, saj se ravno pri našem delovanju vidi, kako odtujena in vase zagledana je parlamentarna politika. Skoraj da ni pobude, ki bi jo predložil nekdo zunanji, ki je ne bi arogantno zavrnili. Prepričan sem, da je ljudem potrebno ponuditi alternativo in predvsem vztrajati. Politika je tek na dolge proge, resne sprememba pa se ne dogajajo čez noč.

V ljubljanskem mestnem svetu ste bili že večkrat kritični do oblasti Zorana Jankovića, nazadnje sta izjavili, da županu omogočata vladanje Svoboda in Socialni demokrati. Menite, da se bo ta podpora kaj zmanjšala po nedavni županovi izraženi podpori srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću?

Janković ima številne zaveznike, ki imajo to navado, da v trenutkih, kot je ta, enostavno poniknejo. Teh ljudi od podpore Jankoviću nista odvrnili ne afera Stožice in ne pričevanja o spolnem predatorstvu v aferi farmacevtka. Zakaj bi jih po vsem tem zmotilo eno pismo podpore Aleksandru Vučiću?

No, pa vseeno: kakšen epilog napovedujete ljubljanskim protestom proti županovi podpori Vučiću?

Njihova usoda je po mojem mnenju vezana na proteste v Srbiji. Če se bodo tamkajšnji protesti izkazali za uspešne, če se bo oblast pred njimi začela uklanjati, takrat bodo tudi Ljubljančani dobili kanček upanja, da je mogoče zamajati stolček tudi najbolj trdovratnim avtokratom.

Kljub temu da ste po izobrazbi ekonomist, vas zelo zanima jedrska energija. Z njo se veliko ukvarjate, kaj vam sploh pomeni jedrska energija, da ste njen zagovornik?

Jedrsko energijo vidim kot nekaj, kar človeštvu daje realno možnost za boj proti podnebnim spremembam. Nobena druga energetska tehnologija se še ni izkazala tako uspešna pri nadomeščanju fosilnih goriv kot jedrska energija.

Jedrska energija vseeno ni področje, ki bi podrobno zanimalo veliko ljudi, zato sem to vprašala.

Rojen sem bil leta 1996 in pripadam generaciji, ki je odraščala z opozorili pred uničenjem, ki ga prinašajo podnebne spremembe. Med temeljnimi pozivi zelenih gibanj, ki so zahtevala spremembe, je bila tudi zahteva po zapiranju jedrskih elektrarn, ki se mi je takrat kot otroku zdela popolnoma smiselna, saj so jedrsko energijo na televiziji skoraj vedno prikazovali kot še eno izmed nevarnih industrij. Zelenemu gibanju v Nemčiji se je želja po zapiranju jedrskih elektrarn kmalu uresničila, saj se je vlada Angele Merkel po jedrski nesreči v Fukušimi odločila predčasno zapreti vse jedrske elektrarne.

V nekaterih državah, na primer v Franciji, je jedrska energija izjemno priljubljena, kje drugje, recimo v Nemčiji, ki jo omenjate, pa so jo skoraj povsem opustili. Zakaj prihaja med državami do teh razlik?

Razliko med odnosom Francije in Nemčije do jedrske energije je potrebno razumeti skozi zgodovinski kontekst in izkušnjo prebivalcev obeh držav. Francija je z jedrsko tehnologijo, ki jo je sprva uporabljala le v vojaške namene, želela znova vzpostaviti svojo nekdanjo veljavo na mednarodnem prizorišču. Francozi so svoje jedrsko orožje in jedrsko napajane ladje in podmornice razvili neodvisno od drugih velesil. 

Ko so v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja zaradi embarga arabskih držav cene nafte izjemno narasle, so se Francozi za rešitev znova obrnili k jedrski tehnologiji. Z gradnjo več kot 50 jedrskih elektrarn v 20 letih so dosegli skoraj popolno neodvisnost od fosilnih goriv pri proizvodnji elektrike. Nemci so nekoč tudi sami imeli lastno floto jedrskih elektrarn, ki so bile ene najzanesljivejših in najmočnejših na svetu.

Primož Lavre

Pod črto lahko rečemo, da je vse odvisno od politike. Ta se lahko odloči, da bo jedrsko energijo podpirala in varovala njen ugled v javnosti, ali pa jo populistično demonizirala. Gibanje je po černobilski nesreči dobilo izjemen zagon, stranka Zelenih pa je v 90. letih tudi prvič prišla v vlado. Nemški politiki so zaradi različnih interesov, med drugim tudi želji po sodelovanju z Rusijo in uvozom njenega zemeljskega plina, začeli agresivno demonizirati lastne jedrske elektrarne. 

Ravno na nemškem primeru smo lahko hitro videli, kakšne so posledice sovražnega odnosa do jedrske energije. Nemci so začeli z gradnjo novega plinovoda do Ruske federacije. Celo zgradili so novo termoelektrarno in začeli širiti odprte kope premoga, ki so ponekod postali tako veliki, da so za potrebe širjenja rudnikov odstranjevali prej nameščene vetrne turbine. Nemčija je namesto opuščanja fosilnih goriv njihovo porabo začela povečevati. 

To je tako pri meni kot pri velikem številu mojih vrstnikov prineslo korenit obrat v pogledih na jedrsko energijo. Priznati si je treba, da smo z demonizacijo jedrske energije storili veliko napako. Če ti je dejansko mar za prihodnost našega planeta, enostavno ne moreš biti nasprotnik jedrske energije. Kako je možno, da številni podnebni aktivisti tega niso zmožni dojeti?

Verjetno so tudi dogodki, kot sta bila Fukušima in Černobil negativno dolgoročno vplivali na javno percepcijo jedrske energije.

Ja, jedrska energija je žrtev izrazito slabega predstavljanja v javnosti, ki temelji predvsem na omembah preteklih jedrskih nesreč v Fukušimi in Černobilu in na opozorilih pred ponovitvijo nesreč v prihodnosti. Černobilska nesreča se je zgodila leta 1986, to je bilo 7 let po nesreči na Otoku treh milj in ravno v času, ko je bila jedrska dimenzija hladne vojne na absolutnem vrhuncu s prek 70.000 jedrskimi bojnimi glavami, ki so bile v aktivni pripravljenosti.

Kombinacija različnih faktorjev je tako prispevala k hitrem širjenju strahu pred jedrsko energijo. Dodaten faktor pa je bila tudi razširjena kontaminacija po jedrski nesreči v Černobilu, saj je radioaktivni oblak zajel velik del Evrope. Javnost v tistem trenutku ni bila dobro obveščena o tem, kakšne vplive imajo različne oblike radioaktivnosti, zato je prevladovala velika panika. Ko na zadeve pogledamo širše in primerjamo statistike, vidimo da je jedrska energija kljub trem večjim jedrskim nesrečam še vedno med najvarnejšimi energetskimi viri. 

Porušitev jezu Banqiao in drugih 61 okoliških jezov na Kitajskem je leta 1975 ubilo 240.000 ljudi. Na letni ravni kurjenje premoga povzroči med 800.000 in 1.000.000 prezgodnjih smrti. Strah pred premogovnimi in hidroelektrarnami ni niti približno tako močan kot tisti pred jedrsko energijo kljub njuni izjemni smrtonosnosti.

Kako danes zagotavljati varnost jedrskih elektrarn, še posebej po tako hudih nesrečah, kot sta bili Černobil in Fukušima?

Vsaka jedrska nesreča v zgodovini je doprinesla k večji varnosti vseh preostalih jedrskih elektrarn, saj so se jedrski strokovnjaki iz nesreč veliko naučili in postopoma dvignili varnostne standarde drugod. Jedrska nesreča v Černobilu je imela manjši vpliv na mednarodno skupnost, saj je šlo za RKBM-reaktor, unikaten v  Sovjetski zvezi. Prav tako je njihov jedrski program deloval izredno netransparentno in pod političnimi pritiski komunistične partije, ki je od operaterjev zahtevala nevarne manevre, kar je med drugim pripomoglo k nesreči. 

Fukušimska nesreča pa je imela veliko večji vpliv na druge jedrske elektrarne, saj je šlo za precej razširjeno tehnologijo. Zid, ki bi moral elektrarno zaščititi pred cunamijem, je bil projektiran nekaj metrov prenizko. Voda se je zaradi tega razlila preko zidu in poplavila elektrarno.

Hkrati je zaradi moči potresa elektrarna izgubila zunanje napajanje, reaktorji so za ohlajanje preklopili na rezervne generatorje. Eden izmed reaktorjev je imel rezervne generatorje v kleti, ki jih je zalila voda. Brez vira energije, s katerim bi lahko napajali črpalke, se je jedrsko gorivo nehalo hladiti, kmalu je sledilo pregrevanje in taljenje reaktorske sredice. 

V Krškem je po Fukušimi potekal obsežen program nadgradnje varnosti, ki je med drugim vključeval tudi gradnjo povsem ločene stavbe z rezervnimi generatorji. Podobnih nadgradenj so se lotili povsod, kjer je bilo ocenjeno, da rezervni viri energije za hlajenje reaktorske sredice niso dovolj varno nameščeni.

Nove jedrske elektrarne pa so nauke nesreče v Fukušimi direktno vključile v svoje reaktorske zasnove. Namesto hlajenja z generatorji novi modeli jedrskih elektrarn vključujejo pasivne hladilne sisteme, ki ne potrebujejo zunanjega vira napajanja, ali pa lovilce sredice, ki preprečujejo uhajanje radioaktivnega materiala zunaj sten elektrarne. 

Primož Lavre

Prav vsak vir pridobivanja energije s seboj prinaša neko mero negativnih posledic. Za gradnjo hidroelektrarn je potrebno potopiti velike površine, za vetrne elektrarne se pogosto krči in degradira gozdove, tudi sončne elektrarne zasedajo ogromne površine. Večina zelenih tehnologij ima velike potrebe po prostoru in materialu, rudniki litija in drugih redkih kovin požirajo ogromne površine.

Po drugi strani pa termoelektrarne na plin in premog v ozračje sproščajo ogromne količine ogljikovega dioksida, termoelektrarne na premog pa povzročajo tudi druge zdravju škodljive emisije drobnih delcev. Jedrska energija zahteva dolgoročno zavezanost prebivalcev k njeni uporabi. Umeščanje jedrskega objekta v prostor in njegova gradnja sta dolgotrajna procesa, ki zahtevata tudi po več desetletij. 

Prednost jedrske energije je njena velika učinkovitost in relativno majhen vpliv na naravo. Ena gorivna tabletka urana, ki je velikosti tablete lekadola, ima isto količino energije kot tona premoga. Drugače od kurjenja premoga pa pri delovanju jedrskih elektrarn ne nastajajo izpusti ogljikovega dioksida.

Zakaj je torej jedrska energija tako kontroverzna kljub njeni ogljični sledi?

Radiacija je splošno precej nerazumljen pojav. Ker je ne vidimo in nimamo naravnih čutil za njeno zaznavanje, je strah pred njo še toliko bolj močan. Igranje na naša čustva je strategija, ki jo pogosto uporabljajo politiki, mediji in pa filmski ustvarjalci, ki so s skupnimi močmi v preteklih desetletjih uspešno sejali strah pred jedrsko energijo. V ljudski zavesti se je oblikovala slika jedrske energije kot malomarne industrije, ki na skrivaj nekje v naravi odlaga sode zelene radioaktivne tekočine. Jedrsko energijo smo se kot grozljivo navadili prikazovati celo v osnovnošolskih učbenikih. 

Realnost ne bi mogla biti bolj drugačna. Jedrske elektrarne imajo zelo striktne varnostne protokole, med viri sevanja in okolico je več metrov betona, izrabljeno jedrsko gorivo pa je zaprto v železobetonskih sodih in je varno spravljeno v skladiščih, kjer ne škoduje nikomur. To je vse seveda veliko bolj dolgočasno od alarmističnega prikazovanja jedrskih elektrarn. To dolgočasno realnost je potrebno javnosti prikazati na zanimiv način. V tem je ključ do boljšega razumevanja jedrske energije.

Ampak glede na to, da v Evropi rastejo obnovljivi viri energije, je zanimivo, da je jedrska energija na našem kontinentu še vedno potrebna?

Samo z obnovljivimi viri ne moremo napajati razvite družbe. Sončne celice energijo proizvajajo samo čez dan, vetrna energija pa je še veliko bolj nepredvidljiva. Energija iz teh virov enostavno ni na voljo ves čas, ko jo ljudje potrebujemo. Jedrska energija je zato še vedno največji posamičen vir nizkoogljične električne energije v EU. 

Jedrske elektrarne omrežju zagotavljajo stabilnost in skrbijo, da lahko energijo, ki je potrebna za delovanje tovarn, bolnišnic, za ogrevanje naših domov itd. dobimo vedno, ko jo potrebujemo, neodvisno od vremena. Evropsko jedrsko floto je zato nujno potrebno najmanj obnavljati in toliko širiti, da bo ohranila svoj delež v energetski mešanici, saj bomo s tem preprečili destabilizacijo omrežja.

Evropska energetska politika, ki spodbuja obnovljive vire, je napačna?

V času podnebnih sprememb, ko se vremenski ekstremi zaostrujejo, si enostavno ne moremo privoščiti, da bi razvito civilizacijo napajali izključno z viri, ki so odvisni od vremena. Delovanje elektroenergetskega sistema izključno z obnovljivimi viri ni tehnično izvedljivo. Francija je že konec 80. let dokazala, da je z jedrsko energijo mogoče temeljito znižati izpuste iz elektroenergetike in ustvariti energetski sistem, ki je neodvisen od premoga in plina. Danes še nismo videli industrijsko razvite države, ki bi samo z obnovljivimi viri vetra in sonca dosegla tak uspeh pri razogljičenju, kot ga je dosegla Francija že pred desetletji z jedrsko energijo.

Se vam zdi, da mediji pogosto napačno predstavljajo koristi jedrske energije?

Mediji jedrsko energijo obravnavajo kot tabu temo. Zares objektivni prispevki so izjema in ne pravilo. Po desetletjih demonizacije in senzacionalističnega poročanja je zdaj težko obrniti nov list in začeti znova ter jedrsko energijo na realen način prikazati tako, kot v resnici je. Pri tem bi se morali predvsem naslanjati na jedrsko stroko, ki ima desetletja izkušenj z delovanjem naše jedrske elektrarne v Krškem. 

Remonti goriva v Krškem so na primer izjemno kompleksni in zanimivi, saj vključujejo več kot 1000 jedrskih strokovnjakov. Jedrska elektrarna v Krškem je sicer tudi na sploh polna aktivnosti, elektrarna je skoraj nepretrgano nadgrajevana, dodajajo se novi varnostni mehanizmi in izboljšave. V televizijskih poročilih tega nikoli ne vidimo. Edino, o čemer se poroča, so negativne zadeve.

Kako bi lahko znanstveniki in energetiki bolje komunicirali s širšo javnostjo, da bi odpravili strahove in napačne predstave o jedrski energiji?

Znanstvenikom je sploh potrebno omogočiti prostor za komuniciranje z javnostjo o tej temi. Sploh jedrske strokovnjake se redko vabi h komentiranju zadev. V javnem diskurzu namesto pravih strokovnjakov pogosteje vidimo lažne strokovnjake, ki se prezentirajo kot poznavalci »jedrske energije«, v resnici pa gre za dolgoletne aktiviste, ki že desetletja zahtevajo izklop jedrske elektrarne Krško iz omrežja. Zato popolnoma razumem skepso, ki jo čutijo številni jedrski strokovnjaki do javnega nastopanja, saj se njihova strokovna mnenja pogosto sooča z mnenji šarlatanov, ki jih mediji preko lažnega uravnoteženja v resnici izenačujejo s pravimi znanstveniki. 

Vzpostaviti bi morali takšno javno razpravo, v kateri se jedrske strokovnjake sprašuje o tehničnih in varnostnih vidikih jedrske energije, ekonomiste o ekonomskih vidikih jedrskih elektrarn, energetike o energetiki in podobno. Namesto tega pa imamo javni diskurz, kjer vsi komentiramo vsepovprek. Okoljevarstveniki javnosti razlagajo ekonomiko jedrskih elektrarn, geografi razlagajo tehnične vidike jedrskih elektrarn, politologi pa nam razlagajo o tem, kako predrugačiti energetsko oskrbo.

Govorite o konkretnih primerih?

V našem medijskem prostoru se kot lažna strokovnjaka za jedrsko energijo predstavljata predvsem Zoran Kus in Dušan Plut. Oba sta geografa, ki veliko pišeta o jedrski energiji, a se pri tem sploh ne naslanjata na raziskave jedrskih strokovnjakov. Namesto relevantnih virov iz tega področja pogosto citirata kar eden drugega. Gre za jasen primer psevdoznanosti. Novinarji pa jima skoraj nikoli ne nastavijo ogledala. 

Primož Lavre

V Sloveniji smo na tak način v energetski debati popolnoma zašli. Ustvarili smo izrazito toksično okolje, kjer je strokovnost prezirana, edino, kar na koncu prevlada, pa so argumenti moči in glasnost posameznih skupin nad drugimi. Si lahko predstavljate, da smo prišli že tako daleč, da se strokovnjaki sploh več ne odzivajo na dezinformacije v medijih?

To si lahko predstavljam, saj probleme vidim tudi na drugih področjih, ne samo v jedrski energiji. Kako pa bi morali v praksi reševati problem radioaktivnih odpadkov? Ali že obstajajo metode za njihovo zmanjšanje ali reciklažo ter ponovno uporabo?

Za začetek bi bilo smiselno prenehati izrabljeno jedrsko gorivo označevati kot problematičen odpadek. Gre za še eno pretkano dezinformacijo dolgoletnih nasprotnikov jedrske energije. Izrabljene gorivne elemente znamo reciklirati, edini razlog, zakaj tega ne počnemo tako množično, je nizka cena svežega urana na trgu. Ko bo naravnega urana nekoč začelo primanjkovati, bo recikliranje izrabljenega jedrskega goriva postalo standard.

Kako blizu smo komercialni fuziji, ali bi v prihodnosti lahko nadomestila fisijo?

Današnje jedrske elektrarne delujejo na principu jedrske fisije, torej cepitve jeder. Jedrski reaktor je v bistv  parni stroji, kjer je vir toplote kontrolirana jedrska cepitev. Predlagane zasnove fuzijskih reaktorjev pa so nekajkrat bolj kompleksne. S fuzijskimi eksperimenti v resnici poskušamo umetno rekreirati ekstremne razmere, ki jih v naravi najdemo samo v notranjosti zvezd. Za to je potrebna posebna oprema, kup redkih materialov, v ozadju procesov pa je tudi izjemno zapleten inženiring. Tehnologija jedrske fuzije je v tem trenutku še v povojih. Do njene komercialne rabe nas loči še kar precej desetletij.

Ali mislite, da bomo komercialno rabo jedrske fuzije mi, naša generacij dočakali?

Ne. Dvomim, da bom jaz še med živimi, ko bo ta tehnologija postala zares dostopna.

Kako energetska neodvisnost vpliva na geopolitične odnose?

Države, kot so Rusija, Azerbajdžan in Savdska Arabija svoje velike zaloge nafte in zemeljskega plina uporabljajo kot orodje za doseganje svojih geostrateških ciljev. Visoki dohodki od prodaje fosilnih energentov polnijo njihove državne proračune in bogatijo tamkajšnjo elito in avtokrate. Zmanjševanje energetske neodvisnosti od fosilnih virov pomeni večjo varnost pred pritiski držav izvoznic in tudi varnost pred ozemeljskimi in drugimi težnjami avtokratov.

Bi z novo jedsko elektrarno Slovenija postala energetsko neodvisna?

Če zgradimo novo jedrsko elektrarno najmanjšega reaktorskega modela, ki se trenutno trži, to je ameriški AP1000, bo ta zagotavljal prek 50-odstotkov vse električne energije, ki jo v tem trenutku Slovenija potrebuje. Večje reaktorske zasnove, denimo francoski EPR, bi delež jedrske energije v naši energetski mešanici približala 100-odstotkom. Gradnja nove jedrske elektrarne bi nam omogočila, da dokončno izključimo vse termoelektrarne na premog in popolnoma prenehamo z uporabo tega energenta. 

Nova jedrska elektrarna bi prav tako stabilizirala cene energije in spodbudila elektrifikacijo prevoza in ogrevanja, ki sta med ključnimi viri ogljikovega dioksida v državi. Postopoma bi se z elektriko, ki jo zagotavljajo jedrske in hidroelektrarne, kot tudi v neki meri drugi obnovljivi viri, lahko oddaljili od vseh fosilnih virov in dosegli cilj t. i. neto ničelnih izpustov. Za res temeljito razogljičenje Slovenije je jedrska energija nujna. Vsi drugi energetski scenariji vključujejo kombinacije z zemeljskim plinom in višje cene energije za končnega uporabnika, ki zaradi tega ne bo želel preiti na ogrevanje in prevoz z elektriko.

Jedrska energija bo ključna za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv.

Skoraj vsi razviti predeli sveta, ki so dosegli neodvisnost od fosilnih goriv pri proizvodnji elektrike, so to dosegli s kombinacijo jedrske energije in obnovljivih virov, zlasti hidroenergije. Med najuspešnejše države na tem področju zagotovo sodita Švedska in Francija, izjemno visok delež jedrske energije pa ima tudi kanadska provinca Ontario. 

Obsežen program gradnje jedrskih elektrarn je v vseh treh državah omogočil drastično in hitro zniževanje porabe fosilnih goriv. Pri državah, ki jedrsko energijo opuščajo, pa zaznavamo ravno obraten trend. Jedrske elektrarne so v Nemčiji, Avstriji in Belgiji po zaprtju nadomestile premogovne in plinske termoelektrarne.

Še nekaj, jedrske energetske projekte pogosto zaznamujejo konkretne zamude in preseganje predvidenega proračuna, k tem težavam pa svoje prispevajo še zapleteni gradbeni procesi, stroge regulacije in morebitni povsem nepredvideni zapleti; odličen primer takšne zmede je projekt Hinkley Point C v Veliki Britaniji, ki se sooča z velikimi zamudami in prekoračitvami stroškov. Glede na to, kako se takšnih in drugačnih projektov lotevamo v Sloveniji, obstaja resen strah, da bo gradnja nove jedrska elektrarne postala samo še ena luknja brez dna, problemi pa se bodo na koncu reševali na sodišču?

Hinkley Point C je res primer slabe prakse, iz katere se lahko tudi marsikaj naučimo. Gre za dve jedrski elektrarni, ki ju v Veliki Britaniji gradi in financira tuji investitor. Projekt je tako eden redkih projektov, ki ga izvajajo kot nekakšno zasebno jedrsko elektrarno. Britanska vlada ni želela pri njem prispevati ničesar, investitorju so zgolj ponudili dogovor o fiksni odkupni ceni za energijo, ko bo elektrarna delovala. Največji strošek Hinkley Point C so zato obresti na posojila.

Primož Lavre

Kljub problemom pri Hinkley Point C pa britanska vlada ni obupala nad jedrsko energijo. Ravno obratno, pred kratkim so napovedali širitev jedrskih kapacitet. V načrtovanju imajo tudi gradnjo še enega dvojčka jedrskih reaktorjev EPR na lokaciji Sizewell C. Britanska vlada je v ta projekt veliko bolj vključena, kot je bila v Hinkley Point C, in je pripravljena zagotoviti tudi državne finance za izvedbo projekta. 

Za Slovenijo je ključnega pomena izbira izvajalca in reaktorskega modela. Izvajalec mora imeti zgodovino uspešno dokončanih projektov natančno določene reaktorske zasnove. Ne smemo si privoščiti eksperimentiranja, kot je praksa v nekaterih drugih evropskih državah.

Finska je država, ki je zelo demokratična in zelo uspešna v boju proti korupciji, ampak tudi tam so jedrski energetski projekti polni zamud in višjih stroškov, na primer reaktor Olkiluoto 3 (OL3) se je soočil s 14 leti zamude, čeprav je bila prva ocena projekta 3 milijarde evrov, je končni strošek presegel orjaških 11 milijard evrov. In, da bo jasno, ta finski primer odraža širši trend v jedrski energiji, zato naj še enkrat opozorim, da bi v Sloveniji lahko prišlo do še večjih težav?

Zamude pri gradnji jedrskih elektrarn niso zares povezane z demokratičnostjo posamezne države niti ne s koruptivnimi tveganji. Če bi to bil osrednji problem jedrskih projektov, jih ne bi po svetu najhitreje gradili dve avtoritarni državi, ki sta znani po koruptivnosti svojih političnih elit – Rusija in Kitajska. Jedrska elektrarna Olkiluoto 3 je tako kot Flamanville v Franciji in Hinkley Point C v Veliki Britaniji jedrski reaktor francoske zasnove – EPR. 

Gre za izjemno kompleksno reaktorsko zasnovo, ki jo je izredno težko zgraditi. Največja ovira je sama velikost komponent, saj gre za največje jedrske reaktorje v zgodovini človeštva. Reaktorska posoda in številni drugi deli so enormni, tovarn, ki so zmožne takšne komponente izdelati hitro in brez napak, pa je le peščica.

Druga ovira je kompleksnost sistemov, EPR-reaktorji imajo namreč celo vrsto varnostnih mehanizmov. Tretja težava pa so individualne prilagoditve. Noben jedrski projekt z zasnovo EPR ni enak drugemu saj se moči posameznih elektrarn rahlo razlikujejo ena od druge. Finski Olkiluoto 3 ima 1660 MW električne moči, kitajski Taishan 1 ima 1750 MW, francoski Flamanville 3 pa 1650 MW. Konstantno spreminjanje zasnove je škodljivo z vidika standardizacije procesov, ki se morajo neprestano prilagajati, s tem pa prihaja do pogostejših napak, zamud projektov in posledično višjih cen.

Januarja letos ste vložili kazensko ovadbo zoper ministra Bojana Kumra. Obtožujete ga več kaznivih dejanj. Imate trdne dokaze za obtožbe?

Kumra sem kazensko ovadil zaradi prirejanja analize, ki jo je pred propadlim referendumom o novi jedrski elektrarni izdeloval ELES. S pridobivanjem podatkov iz različnih virov sem pridobil tudi dokaze, da je ministrstvo analizo poskušalo skriti pred javnostjo, saj ni kazala želenih rezultatov. ELES je analizo nato pod političnimi pritiski spremenil, kar ni bilo ustrezno zavedeno. 

Kumrovo ravnanje meče senco dvoma na celotno energetsko politiko te države. Če niso zmožni naročiti ene same analize, ne da bi pri tem izvajali političnih pritiskov, kako jim lahko zaupamo upravljanje več kot 50 milijard evrov, kolikor naj bi stal zeleni prehod?

Je še kaj, kar bi o gradnji nove jedrske elektrarne v Sloveniji radi povedali slovenski javnosti?

V javni debati pred referendumom se je veliko govorilo o tem, kakšne koristi si lahko z gradnjo nove nuklearke obetajo številna domača podjetja. Zavedati se moramo, da imajo številna energetska podjetja tudi velik finančni interes v tem, da do gradnje nove jedrske elektrarne ne pride. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki ga vodi nekdanji vodja prodaje v Genu-I Bojan Kumer, dela vse, kar je njegovi moči, da bi se odločitev o gradnji nove jedrske elektrarne čim bolj zamaknilo v prihodnost.

Pravijo nam, da lahko čakamo in se odločimo počasi. Naj namesto praznih floskul o odgovornem odločanju raje odgovorijo na vprašanje, koliko nas bo v tem času, ko bomo čakali z odločitvijo o novi jedrski elektrarni, stal uvoz elektrike?