Ura resnice prihaja, z Janšo ali brez njega

Obupni poskusi z blatenjem in podtikanji odstraniti vlado Janeza Janše so odkrit napad na samostojno in demokratično Slovenijo, a v napačni domnevi, da Janševa odstranitev odpira vrata ponovni »trajni« vzpostavitvi postkomunistične oblasti. Zaslepljenost in iskanje novega mandatarja celo »na tržnici« kažeta na brezbrižnost do države in demokratičnih načel. Janša označiti celo za tistega, ki diskreditira Milana Kučana, je groteskno in žaljivo, saj vemo, kdo je dal koga zapreti in ga leta do brezsramnosti blatil z lažmi, prevarami in orkestrirano gonjo, kot to zna le postkomunistična srenja.

A v resnici sploh ne gre za Janšo, pač pa za nepripravljenost nekdanjih komunistov, da bi sprejeli demokratična pravila in evropske standarde, čeprav se, kadar gre za njihove položaje, nanje sklicujejo. Namesto da bi se opravičili Slovencem za vse, kar so nam storili, nas še naprej izžemajo in zasipajo z novimi prevarami, ker nočejo odstopiti od korit, ki so jih z revolucijo zasedli. Zdaj nameravajo pobrati še zadnje zaloge, ki jih ima država; v to vpregajo najbolj izpostavljene demokratične ustanove, celo sodstvo, politiko, novinarstvo, državo in državljane pa delajo za talce svojih propagandno-političnih manevrov, spletk in prevar; od »neke nove socialne stranke« (Štrajn, Pirjevec in tovariši) do političnih telovadb, v katerih boj za oblast poteka mimo evropskih demokratičnih navad in v nasprotju z nacionalnimi interesi.

Gre za obrat oziroma postavljanje na glavo demokratično poslovanje in za napoved revolucionarnih dogajanj. In spet se pojavljajo novi »Kocbeki«, ki hranijo svoj ego s kratkoročnimi uslugami, v zgodovino pa bodo šli kot negativci, ki so nam povzročili nove žrtve in odrekanja. A postkomunisti znajo ribariti le v kalnem, urejevati državniške zadeve pa je že druga reč. A zdaj gre za to.

Ta reformna vlada lahko pade, a jutri bo nov dan, zdaj niso časi revolucionarnih sprememb, pač pa Evrope in njenih pravil. Reform Janeza Šušteršiča ni moč izpeljati po evropskih standardih, obenem pa pustiti privilegirancem ropati gospodarstvo in banke. A očitno je hazarderjem vseeno, če vse propade – tako kot je bilo med vojno in po njej vseeno njihovim revolucionarni predhodnikom in sorodnikom, ali uničijo in pomorijo narod–, samo da bi vladali. Zdaj smo, upajmo, v drugih časih in okoliščinah. Zamenjava Janeza Janše kot kamuflaže za velike apetite ropanja, četudi ob tem država propade, ne bo dovolj, kajti čakajo nas resni posli, treba se bo posloviti od revolucionarnih metod in državo spraviti v red.

Ne gre za Janeza Janšo, ki je tako nekdanjim komunistom, ki ga nikoli niso marali, kot tudi mnogim drugim, ki so v teh letih tako ali drugače služili kot njihovi oprode, trn v peti, ker je s svojim delovanjem vztrajno jemal privilegije in vzpostavljal demokratična načela. Ko gre za državo, njeno samostojnost in preglednost, postkomunistični propagandi stroj skuša z vsemi silami svojo nedemokratičnost in netransparentnost naprtiti Janši, da bi oni narod še naprej zahrbtno in zločinsko izžemali, ker jim je ta vlada jemala iz rok vzvode za tako početje, Janša pa jim je to še javno povedal. Namesto da bi to priznali in odstopili, nas trpinčijo in do skrajnosti izžemajo narod in državo.

A ura resnice prihaja, z Janšo ali brez njega. Nobena vlada ne bo več mogla opustiti smeri, ki je zastavljena in kaže v Evropo. Zaradi izdajalcev, goljufov in brezvestnežev bomo na pot krenili z zamudami in plačali višjo ceno, mladi generaciji pa za leta podaljšali umiranje na obroke, v katero so nas pahnili brezvestneži, ki bi se morali narodu opravičiti in odstopiti. A s pritlehnostjo ne bomo prišli daleč, zato Slovenci in državljani dvignite svoje glave in začnite razmišljati z njimi, potem se Vaše odrešenje približuje, kot je dejal J. E. Krek.