Leta 1944 rojeni Korelič je v Luko Koper prišel leta 1977, ko so jo pestile finančne težave, zapustil pa jo je leta 2005, ko se je, kot je za medije pojasnil leta pozneje, začela v podjetje vmešavati politika.
V pogovoru za Siol je leta 2017 razkril, da je bila vsa infrastruktura v Luki zgrajena s sredstvi podjetja ob pomoči gospodarstva in bank. Državne pomoči ni bilo, ravno obratno, je opozoril. "Država je približno leta 1994 z nekimi predpisi to nacionalizirala ali, po domače povedano, ukradla luškim delavcem," je dejal.
A Koreliču je uspelo s politiko doseči dogovor, da se kljub lastništvu ne bo vmešavala v vodenje in nadzor. Država je v to privolila ter tako ohranila le dva odstotka glasovalnih pravic in 49 odstotkov prednostnih delnic. Konec leta 2004 pa se je to spremenilo. "Takrat so (v vladi, op. a.) nastavili svoje ljudi, sprejeli sklep in prednostne delnice spremenili v glasovalne ter tako politiki na široko odprli vrata, da je lahko začela šariti po podjetju," je povedal.
Ob izidu knjige Moja pot leta 2014 je za Primorske novice kot ključno za Luko Koper izpostavil ustrezno železniško povezavo in drugi tir. "Če tega ne bo, se bo razvoj Luke ustavil, česar si najbrž nihče ne želi," je dejal, glede izvedbe pa je bil precej pesimističen. Drugi tir je zdaj v gradnji, poskusno obratovanje je predvideno leta 2026.
Korelič se je zavzemal tudi za tretji pomol. Verjel je, da Občina Ankaran temu projektu ne bo več nasprotovala, a se ta načrt še vedno ni uresničil.