Umor, ki je pretresel Slovence: kako so komunistični atentatorji umorili duhovnika Lamberta Ehrlicha

Prišel, a ne še prešel, je usodni dan za prof. Ehrlicha, že nekaj minut pred sedmo uro sta k Miletu (na Gestrinovo ulico 8) prišla Pepe Stadler in njegovo dekle ter bodoča žena Sabina Mavsar - Breda, ki je iz vosovskega orožarskega bunkerja v Šiški prinesla orožje za dvojni umor. Stadler si je nadel umetne brke, Mile pa si je samo nataknil črna očala. Okoli pol osme so peš odšli do slabih pet minut oddaljene Ljudske kuhinje. Tam sta se Pepe in Mile ločila od Brede, ki je odšla proti bližnji otroški kliniki, da bi oprezovala za morebitnimi italijanskimi patruljami. V bližini je v taksiju poleg šoferja sedel vosovec Džordže Frelih - Džuro in čakal z namenom, da po izvedenem dvojnem umoru morilca z avtom lahko hitro pobegneta s kraja zločina. V dodatni oboroženi zaščiti za varovanje akcije so bili še vosovci Jurij, Peter (Drago Pauk) in Koki (Andrej Dolenc).

Morilca sta se postavila na mesto, kjer sta imela dober pregled nad izhodom iz Ljudske kuhinje. Na ploščadi pred njo so sem in tja hiteli mnogi ljudje, saj je bil torek, 26. maja 1942, prvi delovni dan po binkoštnih praznikih. Ko je ura v bližnji stolnici odbila osem, so začeli iz zgradbe prihajati ljudje. Čez nekaj minut sta iz veže zlagoma stopila dva moška, in morilca sta takoj v enem od njiju prepoznala prof. Ehrlicha. Toda nista vedela, da je s profesorjem, ki je bil oblečen v duhovniški talar, na njegovi levi strani in vštric hodil študent prava Viktor Rojic, in to prvič in zadnjič, in ne kot običajno »zaspali«  Ciril Žebot. Kakorkoli že, morilca sta s hitro hojo prehitela svoji žrtvi, in ko sta bila nekaj metrov pred njima, je vodja dvojice, Pepe Stadler, mirno dejal: »Zdaj.«  Naglo sta se obrnila in začela streljati.

Profesor Ehrlich je takoj padel pod streli Stadlerja, medtem ko se je Viktor Rojic pogumno pognal na Kratochwilla, ki je zato moral sunkovito stopiti korak vstran. Pri tem je izgubil kamuflažna očala (pozneje je ta dogodek opisal s poniževalnimi besedami: »Ker je un klinc vame skočil!« ). Šele nato je hladnokrvno in tudi usodno zadel nesrečnega Rojica v stransko desno kost pri ušesu. Tam je krogla vstopila, izstopila pa je ob levem očesu pri nosnem korenu. Glede na to, da je izpraznil cel šaržer, je dejstvo, da je Kamil slabo streljal, in šele ko mu je Rojic, kot povedano, prišel vštric, ga je z enim strelom pokončal (vosovski izraz!). Očitno pa je bil drugi morilec, torej Pepe Stadler, prav nasprotno odličen strelec, saj je profesorja trikrat zadel v glavo (v čelni izrastek nad desnim očesom, v jabolko in v desno stran vratu). Stadlerjev četrti strel pa je profesorja zadel v predel trebuha pri mehurju.
 
To je bilo morda odločilno, da je bil nekaj mesecev kasneje Pepe Stadler po vodstvu Vosa določen, da umori tudi bivšega bana Marka Natlačena. Medtem je Kamil Kratochwill v začetku junija 1942 poskušal umoriti pomembnega Ehrlichovega učenca Franca Casarja, a je podobno kot Viktorja Rojica tudi tokrat ustrelil napačnega človeka. Kardelj je zahteval odgovornost, kajti »še par takih, pa bo šel kredit Vosa v masah po vodi«. Kratochwill pa je to svojo morilsko napako po vojni tajno komentiral takole: »Jebi ga!«

Več o umoru in kasnejšem življenju Žebota lahko preberete v knjigi Velikani slovenske osamosvojitve in Udba: Ciril Žebot – Peter