Do konca naelektreno vzdušje predvolilne kampanje postaja pri nas permanentno stanje. Politične strasti po marčevskih volitvah se sploh niso umirile. Oblikovanje enobarvne koalicije in zamenjava oblasti sta samo še razvnela politično polarizacijo, ki bo še en vrhunec doživela to jesen, ko poleg lokalnih volitev sledi še cela poplava referendumov.

Ena in druga stran sta se globoko vkopali v jarke in brez milosti tolčeta po političnih nasprotnikih, ki se jih ne dojema več kot tekmece, ampak kot najhujše sovražnike, ki jih je treba eliminirati, za vedno odstraniti iz političnega prostora. Osvojitev ali ubranitev oblasti je cilj, ki opravičuje vsa sredstva. Tudi najbolj umazane metode političnega boja, politični primitivizem ne pozna več meja.

Politični konflikti se ne iskrijo samo v parlamentu, kjer smo priča poslanskim razpravam pod vsakim nivojem. Iz mandata v mandat je samo še slabše, doseženo dno pa se samo še poglablja. Ko gledamo verbalne izpade Žana Mahniča ali Lene Grgurevič, se nam lahko kolca po pokojnem poslancu Ivu Hvalici, ki je s svojimi replikami pustil neizbrisen pečat v državnem zboru.

Devetdeseta so bila zlata leta slovenskega parlamentarizma, od poslanskih razprav danes pa pogosto bolijo ušesa. Nobene vsebine, samo še proceduralni zapleti. Zakonodajna veja oblasti je že dolgo samo še glasovalni stroj, kjer se s pritiskom na tipke le slepo potrjuje ali zavrača odločitve, ki so bile že prej dogovorjene v političnem zakulisju. Pri tistih pravih centrih moči, kjer se interesi politične elite prepletajo z vse močnejšimi interesi kapitala.

Politični boj postaja vse bolj brutalen, v medsebojne obračune se vlači celo bivše kaznjence ali prav tako problematične osebe, ki so v sodnih postopkih obtožene hudih kaznivih dejanj. Rok Snežič, Aleksandar Repić in zdaj še Dušan Smodej so imena, ki se pojavljajo pri glavnih političnih aferah.

Niso problem samo predstavniki politične elite, ker se poslužujejo takšnih metod, problem so tudi mediji, ki povsem nekritično, pa tudi neetično, dajejo legitimnost takšnim osebam. Da v formi intervjuja lahko vsak izreče praktično vse. Tudi hude obtožbe, ne da bi zanje predložil kakršnekoli dokaze.

Ne dogaja se to po naključju, ne gre samo za neke osebne obračune, takšne metode imajo lahko tudi politično ozadje. Ko se nekoga oblati, še posebej v času predvolilnih kampanj, se pričakuje politični učinek. Da mu bo, denimo, padla podpora, če kandidira za določeno politično funkcijo. Na drugi strani pa bo profitiral njegov politični tekmec.

Kako, da se je ravno pred lokalnimi volitvami v Ljubljani sprožil Dušan Smodej? Na dan, ko je v javnost prišla vsebina obtožnice, ki ga bremeni hudih kaznivih dejanj spolnega nasilja, je sokoordinatorja Levice Luko Mesca obtožil, da uživa kokain. Kaj je hotel Smodej s tem doseči? Je šlo res samo za osebno maščevanje ali pa ga je nekdo nagovoril, morda mu v zameno kaj obljubil ali celo plačal, da bi Mescu zbil podporo pri kandidaturi za župana Ljubljane?

Odgovor na to vprašanje bi lahko poiskali pri eni od oseb, ki se je znašla v predvolilnem štabu Antona Ropa. Prve ankete so namreč Ropu, ki si neizmerno želi priti v drugi krog županskih volitev, kazale precej slabše kot Mescu. Napad na Mesca zato najbolj koristi prav Ropu, ki se je podal v župansko tekmo tudi zaradi maščevanja bivšemu premierju Robertu Golobu, ki velja za tesnega političnega zaveznika Zorana Jankovića, ker mu ta ni prižgal zelene luči, da bi na predlog predsednice republike Nataše Pirc Musar postal guverner Banke Slovenije. 

Tako Dušan Smodej kot portal v lasti razvpitega Aleša Štrancarja, ki je omenjeni intervju objavil, v tej zadnji politični aferi najbrž opravljata le vlogo t. i. koristnih idiotov. Da so enega in drugega zlorabili za politični obračun, morda pa vseh podrobnosti v tej umazani zgodbi ne ve niti Anton Rop.

Pravo ozadje bi lahko bilo povsem banalno in povezano s konkretnimi, osebnimi interesi enega od »pridruženih« članov Ropovega predvolilnega štaba. Ki se je morda finančno zaplezal z nepremičninskimi posli v prestolnici in zdaj ocenjuje, da bi mu zamenjava v županski pisarni na Magistratu lahko poslovno koristila. Ko je v igri konkreten denar, se lahko komu tudi povsem odpelje in je pripravljen za dosego lastnih poslovnih interesov storiti marsikaj.

Toda obračun pred lokalnimi volitvami v Ljubljani ima vseeno širšo politično dimenzijo. Gre namreč za začetek preurejanja političnega prostora levo od sredine. Če bi padel Zoran Janković, bi nato lahko padel tudi Robert Golob; prišlo bi do razpada ali prevzema Gibanja Svoboda. Bi potem ta prazni prostor lahko zapolnil Anton Rop ali morda celo Nataša Pirc Musar?

Nadaljnji razvoj dogodkov na slovenski politični levici je vse prej kot predvidljiv, saj je v igri veliko, tudi povsem osebnih interesov. Janković namreč še zdaleč ni odpisan, kar je minuli teden demonstriral prav Milan Kučan z obiskom upravne enote, kjer je obrazec s svojim podpisom podpore dal sedanjemu županu in ne njegovemu izzivalcu Ropu.