Zakaj ne bi Trumpu, ki je poročil Slovenko, v zahvalo ponudili še nekaj več – svojo državo. Saj je tako ali tako v glavnem ne maramo, gre nam na živce, himna je bolj podobna pijanski odi, tudi zastava in grb nista za nikamor, polovica ljudi pogreša nekdanjo Jugo ali celo Avstro-Ogrsko, ob tem pa se tudi stalno pritožujemo, da je naša država predraga, preveč neprijazna do državljanov, prav mačehovska, in da se za to pač nismo borili.

Vsi ti pomisleki so legitimni. A ker ne Avstro-Ogrska ne Jugoslavija ne bosta vstali od mrtvih, moramo razmišljati trezno in racionalno. Ponudimo se najboljšemu ponudniku, in če je Trump že »slovenski zet«, naj po starem običaju iz naših krajev končno dobi še pošteno doto, ki jo mora nevesta prinesti v zakon. Melanijina domovina s popustom bi zagotovo prepričala ameriškega predsednika.

Tu pa lahko pride do manjšega zapleta. Vprašanje je namreč, koliko se Slovenci sploh cenimo. Kakšno mnenje imamo o sebi? Smo poceni država ali se znamo drago prodati? Kajti če Donaldu ne bo uspelo kupiti Grenlandije, in vse kaže, da je gnila dežela Danska ne bo hotela prodati, potem mu lahko ponudimo nekakšno  vrste tolažilno nagrado, lepo urejeno, komunalno opremljeno nepremičnino sredi Evrope, sončna lega, z dobrimi sosedi, s katerimi nikoli ni bilo problemov, kaj šele sosedskih sporov. Prodajmo Slovenijo, ki resda ni gromozanski otok kot Grenlandija, niti ni največja država v Evropi, ampak ima pa nekaj kvalitet, mimo katerih človek ne more.

Celo romska problematika bi se rešila čez noč, saj bi naša vlada v Washingtonu za Rome odprla nekaj rezervatov, v katerih bi lahko mirno kradli drug drugemu in se posvečali igralniškemu turizmu.

Ne govorim samo o čisti pitni vodi. Najprej je treba omeniti Slovenke. Donald Trump je prvi, ki lahko to potrdi. Nekoč je bil poročen s Čehinjo, ampak ko je spoznal Slovenko, je pozabil na vse druge, celo na igralke v filmih za odrasle. Ameriški predsednik, ki je rojen trgovec, zelo  dobro ve, da se dobro blago samo hvali in da se za dobrim konjem kadi. Zato ste lahko prepričani, da bo za Slovenijo dobro plačal.

Njegovi predhodniki so nekoč za nekaj milijonov dolarjev kupovali ogromna, večinoma neposeljena in neobdelana zemljišča, kjer razen divjakov, komarjev in medvedov ni bilo nikogar, danes pa se številke vrtijo v milijardah, morda celo v stotinah milijard. Koliko natančno je vrednih nekaj več kot 20.000 kvadratnih kilometrov slovenske parcele, bi lahko hitro izračunali nepremičninski posredniki. Ampak ne tisti, ki so se ukvarjali z Litijsko 51, kajti toliko denarja pa niti Trump ne bo dal.

Morda bi cenitev opravili po korakih; najprej bi ovrednotili ceno nepremičnine brez pritiklin in premičnega premoženja. Potem so tu še ljudje, Slovenci, ki bi se verjetno prodali za nekaj deset tisoč evrov po osebi, če bi bila to njihova nagrada, da na referendumu glasujejo za prodajo oziroma priključitev k Združenim državam. Najdražja bi bila blagovna znamka, torej tisto, čemur rečemo čustvena vrednost oziroma cena Slovenije. Resda je naša domovina neprecenljiva, ampak saj se spomnite reklame za Mastercard?

Z drugimi besedami, vse ima svojo ceno, tudi »moja dežela«. Zaradi tega sem optimist, ko govorimo o razpoloženju med ljudmi. Večina bi na plebiscitu glasovala za priključitev k Združenim državam. Vprašanje bi bilo enostavno: Ali ste za to, da Republika Slovenija postane 51. zvezna država Združenih držav Amerike?

Prepričan sem, da bi prepričljivo potrdili odločitev, s katero bi naša država avtomatično prenehala biti članica Evropske unije, saj bi postala ameriško ozemlje, kjer bi bila uradna valuta dolar, uradna jezika pa seveda dva – slovenščina in amerikanščina.

Morda bi bili nekoliko bolj rezervirani do teh sprememb levičarji, vendar bi jih potolažilo dejstvo, da Janša nikoli več ne bi mogel postati premier, kaj šele predsednik države. Kajti kot 51. zvezna država bi imela Slovenija guvernerja, dva senatorja in deset kongresnikov. Funkcijo ustavnega sodišča bi prevzelo vrhovno sodišče, ukinili bi Banko Slovenije in še kup nepotrebnih organov in institucij, vključno s Slovensko vojsko. V Levici bi praznovali!

Predstavljajte si olajšanje, ko bi se znebili vse te birokracije, javne uprave, od katere pogosto ni nobene koristi! Kakšno zadovoljstvo, ker ne bi bilo treba več dvigovati odstotka BDP za obrambo, saj nam zanjo ne bi bilo treba več skrbeti. Washington bi uredil varnost, zid na južni meji z Mehiko … oprostite, Hrvaško, v Cerkljah bi zgradili čudovito letalsko oporišče, v Kopru pa enkratno pomorsko bazo.

V Slovenijo bi se investiralo toliko denarja, da domorodci ne bi vedeli, kaj z njim. Celo romska problematika bi se rešila čez noč, saj bi naša vlada v Washingtonu za Rome odprla nekaj rezervatov, v katerih bi lahko mirno kradli drug drugemu in se posvečali igralniškemu turizmu.

Za konec pa še češnjica na torti: Slovenija bi kot nova zvezna država dobila poseben privilegij, da je 100 let posebno davčno ugodno ozemlje, kar bi privabljalo toliko investitorjev, zagonskih podjetij in nenazadnje tudi čisto navadnih bogatašev iz Vzhodne obale, da bi moral naš guverner uvesti celo posebne omejitve glede priseljevanja, potem ko bi Elon Musk kupil Blejski otok za 10 milijard dolarjev.

Če bi šlo vse po načrtih, bi Slovenci v desetih letih nabrali toliko kapitala, da bi lahko kupili Ameriko. Pomislite, kakšno sladko maščevanje bi bilo šele to! Kupili bi jo namreč kot investicijo in jo čez nekaj let prodali Kitajcem. Obdržali bi samo Kip svobode, ki bi ga potem prestavili v Novo Gorico, da bi ga lahko vsak dan občudoval upokojenec Robert Golob in se spominjal časov, ko je Donaldu Trumpu prodal Slovenijo.