To ni vaša prva knjiga, je pa, če se ne motim, vaša prvo leposlovno delo. Zakaj ste se odločili za pisanje te knjige?
V življenju sem imel različna obdobja ustvarjalnosti, kot na primer slikarsko, fotografsko, mizarsko, filmsko, pa tudi literarno, ko sem napisal celo kakšno radijsko igro, vendar si niti nisem prizadeval za izvedbo, razen da sem včasih kaj poslal na kakšen razpis. Leta 1985 sem napisal scenarij za film Zlom in ga poslal takrat največji (in najbrž edini) filmski hiši Viba filmu. Na moje presenečenje in veliko radost je bil sprejet in potrjen za izvedbo, saj je uspešno prestal številna strokovna branja. Že takrat sem dobil občutek, da je za tem projektom kar sam direktor Bojan Štih, ki je bil za tiste čase nenavadno močna osebnost in takšna avtoriteta, da si je lahko privoščil celo podporo disidentskim umetniškim gibanjem. Za režiserja je bil določen Jože Pogačnik, ki je takrat veljal za najboljšega dejavnega slovenskega režiserja. Imel sem srečo, da sem ga dobro spoznal, saj sva se v pripravah na snemanje mojega Zloma sestajala na zaupnih pogovorih v kavarni hotela Slon. Producenti so me celo predstavili pisatelju Marjanu Rožancu, da bi pomagal »obdelati dialoge«. V takih umetniških krogih sem se počutil kot v sedmih nebesih, še posebej zato, ker sem se jim lahko pridružil tudi na večdnevnih dogodkih, kot je bil največji filmski festival v Pulju.
Zakaj je potem vse padlo v vodo?
Na realnih tleh sem pristal, ko je naslednje leto Bojan Štih umrl in so vodenje Viba filma prevzeli drugi, ki na mojo žalost niso bili dovolj »pogumni«, da bi še naprej podpirali že takrat kontroverznega režiserja in naš, za tiste čase dokaj družbeno kritičen projekt. Kot človek iz prakse, zaposlen sem bil v Litostroju, sem namreč temeljito spoznal in v scenariju prikazal veliko razliko med začetnim navdušenjem za samoupravljanje ter razočaranjem in delavsko apatijo, ki se je kazala v praksi. Izgovor, zakaj je bil Zlom prekinjen, je bil seveda vedno uporabni, da ni sredstev. Ker sem se počasi znašel v objemu slovenske pomladi in kasneje podjetništva, pa so šli moji scenariji kar lepo v arhiv. Kot upokojenec sem svojo ustvarjalnost med drugim izživel z nekaj knjigami dokumentarne narave, končno pa me je spet zamikala fikcija in takrat so začele nastajati zgodbe iz te knjige. Ker v meni še vedno ni ugasnila želja, da bi napisal nekaj, ki bi prikazovalo realno vzdušje v nekdanji državi – tudi proti filmu ali TV-seriji ne bi imel nič proti – sem se odločil, da nekaj svojih scenarijev predelam tako, da bi bili privlačnejši za bralce, morda pa tudi za kakšnega režiserja ali producenta.
So glavni junaki v Zgodbi oblikovani po kakšnih resničnih osebnostih? Je Zgodba v resnici vaše avtobiografsko delo?
Precej avtobiografskih elementov je v dveh zgodbah – Narodna sprava in Četniška brada. V drugih treh (Zlom, Drugačen, V ujetništvu Zlatoroga) pa ne.
So v teh petih zgodbah isti junaki ali je vsaka zgodba zase in z drugimi junaki?
Nekaj je tudi primerov, ko bralec lahko odkrije isto osebo v dveh različnih zgodbah, vendar v različnih časih. Tako to tudi priča, kako se človek lahko spremeni, posebno še, če ga zlomijo življenjske okoliščine (oportunizem ali načelnost).
Se vse zgodbe dogajajo pred osamosvojitvijo Slovenije?
Da.
Kako gledate na nostalgijo nekaterih do obdobja pred letom 1990 (takrat se dogajajo vaše zgodbe) v Sloveniji?
Eden od razlogov, da sem se sedaj odločil za izdajo knjige, je tudi fenomen jugonostalgije. Predvsem mladim bralcem sem skušal prikazati pravo naravo Jugoslavije kot totalitarne družbe, ki je zahtevala popolno podrejanje uradni ideologiji, upornike pa je čakal tak ali drugačen zlom. Spotoma sem prikazal še vsakdanjo realnost materialno zaostale družbe, zlaganost samoupravljanja in prevladujoči žargon, zaukazan od vladajoče partije.