Tone Partljič v intervjuju: Francu Kanglerju se bom javno opravičil

Smo v času Borštnikovega srečanja. Vemo, da ste bili v preteklosti zelo vpeti v ta festival, kaj vam pomeni danes?

Nikoli si nisem predstavljal, kaj šele da bi verjel, da me Borštnikovo srečanje nekega dne ne bo več najbolj zanimalo. Sploh če pomislim, da sem bil na začetku te gledališke poti podeželski učitelj, ki si je strašno želel priti v gledališče v službo kot dramaturg, čeprav takrat nisem niti natančno vedel, kakšna služba je to. V gledališče sem tako prišel leta 1971 in res sem bil pri Borštnikovem srečanju od prvega dne domala vse, od urednika gledališkega lista na začetku do tega, da sem delal v organizacijskem odboru, potem v izvršnem odboru in v svetu, deset let sem bil podpredsednik in predsednik te prireditve.

V tiskani izdaji in v Trafiki24Partljič pravi, da je treba znati reči hvala, zbogom, svoje sem naredil, in dati mir; meni, da se tokrat  na hrbtu Borštnikovega srečanja dogaja nekaj, kar bi morala rešiti kulturna politika, ne pa festival; poudari, da je prihodnost Maribora odvisna od Mariborčanov; pravi, da Kangler deli ljudi na tiste, ki so z njim ali proti njemu; razkrije, da mu zaradi podpore Fištravcu MAriborčani grozijo, da ga bodo vrgli v Dravo; vidi, da bi se ga pred volitvami želeli polastiti vsi, ki se borijo za lastne interese.