Kerin je skoraj štiri desetletja deloval na Madagaskarju, od lani pa je dušni pastir v vasi pri Novem mestu. Priznava, da so Dolenjci zanj zelo drugačen izziv, kot so bili Malgaši na afriškem otoku. S svojimi neposrednimi in nevsakdanjimi pridigami skuša zato prebuditi slovenske vernike, hkrati pa je nepričakovano postal še zvezda družbenih omrežij.

Koliko slovenskih misijonarjev je trenutno na Madagaskarju?

Zelo malo. Jože Adamič, Janez Krmelj, Janez Mesec, Pedro Opeka in Marjeta Zanjkovič. Tam se je že kar precej spremenilo, veliko je domačih duhovnikov in na visoki planoti potrebe po misijonarjih niti ni več, saj so malgaški duhovniki zelo dobri. V obalnih krajih na jugu, kjer sem jaz deloval, pa so še potrebni, le kak odstotek ljudi je tam kristjanov, prevladuje vera v prednike. So pa zelo naklonjeni krščanstvu. Oni razmišljajo tako: Bog je vse ustvaril, zdaj pa počiva. Če kaj narobe naredimo, je treba krivca udariti, se Bogu opravičiti. Večjo veljavo pri njih imajo predniki, ko se kaj velikega dela, je vedno potreben blagoslov prednikov. Ko smo odpirali cerkev, se je okoli nje zbralo od 300 do 400 možakarjev pa 10 litrov žganja je bilo pri roki. Ni blagoslova brez žganja, pomešanega z medom.

Kaj pa ženske, so smele priti zraven?

So, so. Saj so ga še bolj pile. Vse štiri vogale pri cerkvi je bilo treba zaliti, se zahvaliti Bogu, potem pa se je poklicalo še prednike. Morda sem bil edini duhovnik, ki je užival v tem. Po 10, 20 prednikov so poklicali za blagoslov, da se ne bo cerkev podrla, da ne bo kdo umrl. Pri tem so žganje polivali po tleh, po blagoslovu so prednike poslali nazaj, nam pa je ostalo žganje (smeh).

Za kakšno žganje je šlo?

V bistvu za rum iz sladkornega trsa.

Se ga da kje pri nas tudi dobiti?

Bi ga rad dobil? Takega malo boljšega? (smeh) Rum, ki ga delajo doma po hišah, je dober, če si ga navajen, vendar ni narejen na najbolj čist način. Je pa malgaški rum čudovit, vanj dajo vaniljo, res je specialiteta. Najbolj kakovostna vanilja je na Madagaskarju, čeprav originalno prihaja iz Mehike. To je v bistvu orhideja, najbolj ošaben cvet na svetu, ki mora rasti na čistem. V Mehiki je cvetove oplojeval neki črv, ki pa ga na Madagaskarju ni, zato je treba vsak cvet oploditi z roko.

Primož Lavre

Ali pogrešate Madagaskar?

Zelo. Pa ne da se tu ne bi dobro počutil, a vendarle sem bil 39 let tam. Ko staro drevo presadiš, se navadno ne prime.

Saj niste tako stari.

67 let imam.

To ni tako veliko.

To ni nič, če si zdrav.

Kaj pravijo zdravniki, ko vas vidijo s cigareto?

Saj oni tudi kadijo.

Torej se vam še toži po Madagaskarju.

Še. Jaz uživam v boemskem življenju, sem bolj boem po naravi, a Boga in človeka imam izredno rad. Na Madagaskarju sem vedno delal v tistih krajih, kjer, s tem se rad pošalim, še Sveti duh ni šel pogosto mimo. Užival sem v tem, da sem krščanstvo prinesel v neko vas, začel na novo in potem sem sam ustvarjal krščansko tradicijo in ljudi učil, kako biti kristjani. To niso bili majhni kraji, to so bile vasi s po pet, šest tisoč ljudmi, ki so začeli hoditi k maši. Začutili so, da je krščanstvo svoboda, da jih Bog vabi, uvidelo so, kaj je ljubezen božja, da smo pred Bogom vsi sprejeti, vsi smo bratje in sestre. Tu govorim ljudem, da če bodo žalostni hodili v cerkev ali pa zato, ker morajo, naj gredo raje ven. Pa ne zaradi mene. Bog je gostitelj in cerkev je božja restavracija, kjer dobiš hrano in pijačo, v restavraciji pa nisi žalosten, razen na pogrebščini.

Pa še tam ne.

Tam se pa sprejo. Ljudem pravim, da naj hodijo v cerkev zato, da nahranijo dušo in telo, božje besede so božja hrana. Presenečen sem, da večina Slovencev ne bere Svetega pisma. Mi pravijo, da ni treba brati božje besede. Zakaj pa potem hodijo v cerkev? Na Madagaskarju smo celo tekmovali v tem. S Tadejem Sitarjem sva kupila 2500 Svetih pisem jih in razdelila ljudem. Brali so jih in nato smo imeli tekmovanja, recimo o preroku Jeremiji. V enem mesecu so se skoraj na pamet naučili Sveto pismo.

Ko sem neki stari mamici rekel, da ga ne bo brala, saj ne zna brati, je bila jezna. Župnik, ti pa ti nič ne veš, imam čudne sanje, in ko dam pod blazino Sveto pismo, čutim božje besede in sem čisto mirna, je rekla. Oh, če je pa tako, ti dam pa kar dva, sem odgovoril. Ti ljudje tako verjamejo v moč božje besede, da jim Sveto pismo pomaga, že samo če ga v roki držijo. Tega zaupanja v naših vernikih v Sloveniji ni več, pravijo, da je vse dokazano, pa vtikajo se v to, kaj je smiselno in kaj nesmiselno. Pa dajte mir. V veri je v bistvu nesmiselno vse, ampak kljub temu – in besedi kljub temu bi morali biti z rdečo napisani v naši krščanski veri – jaz verujem. Tako močno osebno vero bi rad videl pri ljudeh.

Primož Lavre

Malgaši so z žarom sprejeli vero in jo goreče oznanjali naprej. Jaz vedno pravim, da bi kristjan moral biti goreč, strasten in drzen oznanjevalec. Če imate radi punco, ste strastni do nje, strast vas razjeda. Če ne, potem je trapasto, potem je enospolnost. Vsak dan moraš k ljubljeni osebi, ne pa da te pet mesecev ni v cerkev. V Sloveniji vera popušča, ker smo mi župniki vse preveč popustili. Ne uzakoniti, pokazati bi morali ljudem, kje je pravzaprav tista srčika upanja in pa veselja, ki ga daje evangelij. Mi se pritožujemo, da v Sloveniji ni več tega. Ne, v Sloveniji imamo ta kapital.

Jaz sem zdaj peljal našo mladino na duhovne vaje, otroci so eksplodirali od veselja, da so kristjani, da lahko Sveto pismo oznanjajo, da lahko z njim živijo. Starši so mislili, da bodo otroci žalostni, a nato so jim povedali: tako veseli smo bili, tako fino je bilo, ponoči ob treh smo šli pred najsvetejše, nihče ni bil zaspan, mi bomo še enkrat šli. Rekel sem, starši, poglejte kašne otroke imate, vam hvala, da ste jih toliko vzgojili, zdaj pa pustite, da sami delajo naprej.

V tem sem na Madagaskarju užival. Ko so nas povabili v odročno vas s 6000 ljudmi, sem bil tam edini belec. Belce so prej videli samo na televiziji, potem pa pride k njim župnik z dolgimi lasmi, z raztrganimi hlačami, samo strmeli so. Potem sem začel še malgaško govoriti, in je bilo vse drugače. Pripeljali so nas k vaškemu kralju, 75 let je imel in bil je napol slep. Kdo je prišel, da je tak ropot, je hotel vedeti. Ja belec, župnik, prišel je oznanjat katoliško vero, so mu odgovorili. Odprite vrata, danes je prišla v našo vas prava vera, katoliška vera, je dejal in nas povabil v hišo. Izberi zemljo, kjer boš naredil cerkev, pa mojo vas naredi katoliško, je ponudil.

In potem smo v treh letih naredili cerkev. Najprej sem hotel narediti leseno, kdo bo pa na ramenih nosil cement 40 kilometrov peš in še v breg? In so mi rekli, če sem zmešan? Drugim si naredil betonske, zidane cerkve, nam boš pa leseno? Fantje, jaz ne bom cementa nosil sem, oprostite, to je predaleč. Ja kdo smo pa mi? Jutri ga boš imel že pet ton tu, so obljubili. In obljubo so držali.

Omenili ste velike vasi s po več tisoč ljudmi.

Tam dol je še veliko poligamije, a povedati jim je bilo treba, da je Bog dober do vsakogar. Tudi če ima nekdo pet žena, me to ne zanima, naj bo lepo veren, naj skrbi za žene, s katerimi ima otroke, in naj skuša krščansko živeti, potem pa se bo počasi naučil, kaj katoliška cerkev priporoča. Njihovi sinovi že nimajo več po več žena, samo še eno. Zgradili smo cerkev za 600, 700 ljudi, pa je bila še premajhna za vse, ki so hoteli vanjo. Tu vidiš, kako se ljudje dejansko popolnoma spremenijo, ko sprejmejo krščanstvo. Več je medsebojnega spoštovanja in lopovščine je manj.

Primož Lavre

Dali smo tudi temelje za drug napredek, država nam je zgradila bolnišnico. Na svoje oči sem videl, da je sprejetje evangelija prvi in edini pogoj, da se potem človek naprej razvija in ustvarja svojo osebnost. Oni bili prej vedno pod vplivom čarovnika, vaške starešine, nihče ni mogel iz te lupine in vedno je živel v strahu, ali bo kaj narobe naredil. Krščanstvo pa je te ljudi odprlo.

Koliko pa so vedeli o krščanstvu, preden ste jih vi obiskali?

Ko sem pred 14 leti na noge postavljal čisto novo faro, spali smo kar v kurniku, so ljudje začeli spraševati, zakaj smo tam. Novica o nas se je hitro širila, in ko so ljudje v vasi začeli drugače živeti, so nas začeli vabiti še v druge vasi v občini, ki je imela 90.000 prebivalcev. Naredili smo ekipo, njeni člani so morali imeti vsaj osnovno šolo, in ta ekipa je poučevala verouk v teh vaseh. Dali smo jim katekizme, jaz sem jih pa vsak mesec šel pogledat. In oni so brali Sveto pismo, božja beseda jim je bila hrana. Ko danes v vasi naše otroke vprašam, kdaj se je Jezus rodil, mi pravijo, da ne vedo. Tako bi jih premlatil … Na Madagaskarju pa tega ne smeš vprašati, ker mislijo, da jih imaš za norca, oni Sveto pismo poznajo.

Vas je kdo zamenjal, je namesto vas prišel nov misijonar?

Ko sem leta 1985 prvič prišel na Madagaskar, nas je bilo 35 ali 36 misijonarjev, vsi smo bili belci, Slovencev nas je bilo 10, tisto leto je bilo kar močno pri nas, celo del škofije smo prevzeli za pokristjanjenje. Med tednom smo se dobivali, se malo pogovarjali in nato spet šli vsak na svoj konec. Nazadnje, preden sem se vrnil v Slovenijo, pa smo se dobivali le še na pet mesecev, toliko dela je bilo. Po 40, 50 letih delovanja je jug države postal precej krščanski in en sam župnik tega ne zmore.

Kako velika pa je škofija na jugu Madagaskarja, kjer ste delovali?

Okoli dva milijona ljudi živi na njenem območju. V glavnem ob morju, a zadnja leta sem deloval že bolj v notranjosti na nadmorski višini 800 metrov, nas gozdnatem in hribovitem območju. Vse smo morali ustvariti na novo. Tudi težko dostopno je bilo, 140 kilometrov sem se z avtom vozil ves dan, peš smo včasih veliko hitreje prišli.

Kako pa je v teh krajih s pridobitvami sodobne družbe, s sodobno tehnologijo, z internetom, pametnimi telefoni in družbenimi omrežji?

Ko sem prišel, nič od tega še ni bilo, niti elektrike ni bilo. Zdaj je prišla sončna energija in zanimivo je videti nekoga, ki ima na klobuku pet malih sončnih panelov, s katerimi si polni telefon, zraven pa ima še ogromen radio, ki igra za sto ljudi naokrog. Telefone so zelo hitro sprejeli, država je zgradila mobilno omrežje in ljudje so zdaj bolj povezani med seboj. Tu je tudi veliko bedarij, ruši se tradicionalna struktura družbe. Prej je imel oče glavno besedo, kar je rekel, je držalo. Meni je stari dedec jokal zaradi punc, ki se v kratkih hlačkah sprehajajo naokrog. Hčerki je rekel, da se bo zaradi tega zmešalo prednikom, da se to ne dela.

Nove tehnologije so prinesle razdor v klasično družbo. Tam so včasih starši poročili otroke, družine so se dogovorile, da se bosta dva vzela. Mi smo vztrajali, da se morajo mladi ljudi svobodno odločati za partnerje in zdaj to počno, a zgodi se, da take zveze ne trajajo. Jaz včasih nisem hotel poročiti moških, ki niso imeli vsaj 40 let in štiri otroke. Ker šele pri tej starosti so začutili, da jim je moč upadla in potem so bili raje doma. Pred tem so bili pa norci. Poročal sem tudi 20, 23 let stare, a so šli po dveh letih narazen.

Imel sem delavca, ki je bil res svetniški človek, sam se je naučil brati in pisati, z mano je delal skoraj 40 let in si prislužil pokojnino, ima pa 28 otrok z 12 ali 13 ženskami. Pred desetimi leti se je le poročil z od njega precej mlajšo, ta zakon zdaj traja. Kako to, da zdaj zdržiš samo z njo, sem ga vprašal. Veš, sem že bolj star, je bil odgovor. Zakaj si pa prej skakal naokrog, saj si kristjan, me je zanimalo. Nisem štor, če se punce pri valjajo okoli mene, veš, da me zagrabi, je razložil. So pa Malgaši veliko manj zakomplicirani kot belci, otroke imajo radi in jih imajo dosti.

Primož Lavre

Letos je v Cerkvi sveto leto, ko naj bi bili katoličani romarji upanja. Kakšnega upanja, sem rekel vernikom v naši cerkvi – poglejte naokrog, to je romanje samega obupa pa naveličanosti. Niti enega otroka ni videti, upanje bo, ko bodo otroci po oltarju plezali in kričali. Zdaj imate pet psov v vozičku, doma pa niti enega otroka, saj ste zmešani. Bog se reži, saj ste čisto zmešani. Če pa kaj rečeš, ti očitajo, da nimaš rad živali. Rad jih imam, ampak še rajši imam otroke. Ko biješ borbo za preživetje, ko ne veš, kaj boš jutri jedel, komora deset otrok  preživljati in ti vera daje upanje, da greš naprej, je to normalno. Ne pa tako, da ves dan nič ne delaš, da le brskaš po telefonu, da te ne briga za Boga, ker imaš vsega polno rit. Namesto da bi nam preobilje pomagalo narediti lepši svet, nas bo ubilo.

Zdi se mi, da ste z vrnitvijo v Slovenijo doživeli kulturni šok.

Kulturni šok zato, ker človek ve, da je življenje lepo, vsake bedarija pa nam ga uničuje. Pri mladih ne vidim nobenega veselja, nobene pametne neumnosti ne naredijo. Moški se danes poročajo pri 35 ali 40 letih, takrat pa se moraš že pripravljati na smrt. V cerkvi pri pridigi pravim fantom: od 18. do 25. leta naj bo vaša edina misel, kako boste punco spravili v posteljo.

In kakšen je odziv?

Smejijo se. Sem vprašal fante, če znajo sploh osvajati punce brez telefona? Stran jih vrzite, veste, kako je lepo, ko se ti punca nasmeji, ko ti pokaže znak, ti da, da se bodo zate vrata odprla. Zakaj boš imel punco na telefonu, saj je ne moreš božati. Jaz kritiziram, ker vidim, kako je še lahko drugače. Včeraj sem skoraj jokal, ko je dekle govorilo, kako je lepo pri maši. Ko ti mlad človek to reče, si misliš, da je bilo vredno, če si samo zaradi tega za leto dni prišel v Velike Brusnice. Čudež je, ko mladi spoznajo, da je Bog naš sopotnik, da je ponižen in revček, ki z nami živi, ki nas vodi, da bi bili dobri, boljši ljudje. On ni policist, v cerkvi velja svoboda.

Na Madagaskarju velja, da se krščanskih pravil drži šele po tem, ko boš do konca vzljubil Boga, takrat ti bodo pravila pomagala. 29. marca bomo imeli romanje upanja, peš bomo šli iz vasi do novomeške stolnice. Vse, kar leze in gre, mlado in staro bo šlo. Mladi bodo nesli zastavo, če pa jih ne bo, bomo nesli črno zastavo, kot da smo pogrebni zavod. Ljudje morajo videti, da so še mladi, ki verujejo v Boga. Zakaj ne bi svoje vere pričevali. Naše pričevanje je pomembno, ne samo da govorimo, potem pa smo vsi žalostni. Pokaži, da si res dober kristjan, da si vesel kristjan.

Ali po letu dni v Velikih Brusnicah opažate kakšne velike razlike med vašim delom na Madagaskarju in na Dolenjskem?

Ne, ista stvar je. Tu je morda težje prebiti led in ljudi pripraviti do tega, da bi skupaj delali. Ljudje smo zasidrani v svojih navadah. Bog pa nas vedno priganja, ne pusti nas, da bi se usedli. Ni nas klical, da bi posedali, ampak da delamo in širimo krščanstvo. Cankar je rekel: stopimo v areno življenje. Mi kristjani vsi vemo, kako je treba dati gol, a če bi nas postavili na igrišče, bi se usrali. Kakšno bo bodoče krščanstvo, je odvisno od nas vseh, če bomo imeli dobro ekipo, bomo zmagali.

Pri nas je tako, da je vse narobe, če zamudiš samo eno minuto. Jaz včasih nalašč pridem v cerkev nekaj minut prepozno, a ljudje tega ne marajo. Na Madagaskarju smo imeli mašo ob devetih, pred tem sem včasih pred cerkvijo po deset minut govoril z ljudmi, in ko sem hotel noter in začeti, so vztrajali, naj ostanem zunaj in naj nadaljujemo pogovor. Po maši pa smo še dve uri razpravljali. Take smo imeli, prepirali  smo se, pa vsak dan je bilo fino, od sedmih zjutraj pa do sedmih zvečer je bilo v cerkvi vse nabito.

Je bilo kaj konfliktov med krščanstvom in malgaško religijo?

Največ jih je bilo ob pogrebih. Vedno sem se jih udeležil, ves dan sem bil tam in ves čas smo razpravljali. Tam so napadali krščanstvo in jaz sem ga branil. Niso si upali iti predaleč, ker sem zanje tudi veliko naredil, 40 kilometrov ceste sem jim popravil, da so avtomobili sploh lahko pripeljali v vas. Državno šolo so dobili, pomagal sem bolnikom, učil sem jih kmetijstva, da so sploh vedeli, kaj je zelje. Evropsko zelje pa korenček in še drugo zelenjavo sem posadil, po slovensko sem naredil vrt. Všeč jim je bilo, priskrbel sem jim seme, da so še sami sejali in sadili.

Primož Lavre

Ste kisali zelje?

Tudi, ampak od začetka jim je smrdelo, nato pa sem vrhnjo plast ostranil in v 30 minutah so moji delavci pojedli 30 litrov zelja. Poleg zelja so se navadili tudi na stranišča. Pred tem so hodili na stran, kamor so hoteli, a v šoli z 800 otroki je bilo potrebno urediti stranišča. Naredil sem taka, kot jih imamo v Sloveniji, z najboljšimi španskimi školjkami. Predvsem je bilo otroke treba pripraviti do tega, da so jih po uporabi očistili s krtačko. Ko smo jih navadili na uporabo stranišč, so problem postali starši, češ da je tabu hoditi na stran v hiši, da jim bodo predniki to zamerili. A ko je prišel ciklon, je mesec dni deževalo, otroci so morali na stran hoditi ven iz hiše na dež, zato so starše nazadnje prepričali, da so naredili stranišča. Skopali smo jame in nad njimi postavili kolibe.

Nato so se mi še zahvaljevali, ker pred tem je v času ciklona vso to umazanijo odneslo do reke, iz katere so nato zajemali vodo za pitje in kuho. Aprila in maja je bilo vedno ogromno griže in otroci so celo umirali. Na sestanku sem jim potem rekel, a vidite, da to ni tabu, zdaj so vaši otroci zdravi. Ali mislijo, da predniki hočejo, da njihovi otroci umirajo, ali pa jih rešujejo? Predniki se ne bodo jezili, če jim bo šlo dobro, predniki bodo srečni, če bodo ljudje kaj dobrega naredili, da bodo še bolj zdravi. Narediti so morali tisti preklop, da predniki niso tu zato, da bi morili ljudi.

Kako dolgo ste se pripravljali za misijon na Madagaskarju? Domnevam, da ste se morali naučiti jezika in še česa.

Tako je, jezik je prva stvar, ki se jo moraš naučiti. Narod spoštuješ s tem, da se naučiš njegovega jezika. Kaki dve leti sem potreboval, da sem lahko začel koliko toliko slediti pogovorom, pet let pa je bilo treba, da sem se lahko sam normalno pogovarjal. Običajno sta skupaj delovala dva slovenska misijonarja, jaz sem bil pa vedno sam na takem podeželju, da ni bilo druge možnosti, kot poslušati in se učiti.

Ko sem bil mlad, sem mislil, da bo šlo hitro, a vsak dan sem imel v pisarni 30, 40 mladih, ki so čebljali in se režali, jaz sem se pa potil, ker jih nisem razumel. Vedel sem pa, da so se norčevali iz mene. Zato sem jim rekel, naj mi vsak dan napišejo deset besed, ki se jih bom naučil. Res so mi prinesli besede, in ko sem v nedeljo v cerkvi poskusil govoriti v malgaščini, so se ljudje držali za glavo. Imel sem čudovitega predsednika župnijskega sveta, ki je hotel vedeti, kje sem slišal take besede. Mladi so mi jih povedali, sem mu odvrnil in on je ponorel. Da mi nikoli več ne prinesejo takih besed, jim je zabičal, meni pa naročil, naj jih najprej pokažem njemu. Bedarije so me učili otroci, a zame je bila to šala, jaz sem užival v tem.

Zgradili ste številne cerkve.

Pa nisem imel pojma o gradnji. Zrisal sem načrte, a kaj sem vedel o statiki? Vem, da dobro stojim, če nisem pijan. Telefoniral sem bratu, ki mi je rekel, da če kje nisem prepričan v statiko, naj dam malo več betona in železa. Tudi za 16, 18 metrov visok zvonik sem naredil tri metre globoke temelje in še danes stoji.

Primož Lavre

Ste si sami izbrali Madagaskar?

V lemenatu sem se pogovarjal s slovenskimi misijonarji, ki so prišli v Slovenijo na dopust. To so bili Janko Slabe, Janez Puhar, Rado Sušnik, Pedro Opeka, Klemen Štolcar. Pridite nam pomagat, malo nas je, so govorili, meni pa se je zdel to lep izziv. V Sloveniji je bilo tedaj tudi dosti fajmoštrov, toliko jih je bilo, da so se gledali iz hiše v hišo, rekel sem, pa gremo malo dol. Jaz sem nor na Boga, pa rad sem imel ljudi. In ko sem prišel na Madagaskar, je bilo to zame kot opij, iz tega se nisem več mogel rešiti. Še zdaj vidim tisto svobodo, ko smo veseli in nasmejani delali po vasi, ko so mi ljudje govorili, naj samo povem, kaj potrebujem, in bodo pomagali. Skupno življenje je čudovito, evangelij se oznanja preko komunikacije.

Ste kdaj podvomili, da ste se prav odločili?

Nikoli.

Vam ni bilo nikoli pretežko.

Ne. Čeprav sem včasih klel kot strela. Kadar smo z avtom zapeljali v jamo in se potem štiri ure vlekli iz nje, so iz mene prišle najbolj moderne in najbolj stare kletvice. Enkrat, ko smo v dežju obtičali, je bil z menoj tudi nadškof Anton Stres. Jaz sem grdo zaklel, Stres me je začudeno pogledal, nato je odprl vrata in slišal Malgaša, ki je še trikrat grše preklinjal po slovensko. Čisto nič mu ni bilo jasno. In povedal sem mu, da sem zmenjen z Bogom: tu v avtu uporabljam vse besede, potem pa ne več (smeh).

Kaj bi rekli v vasi, če bi vas izgubili, ker bi se vrnili na Madagaskar? Prej so leto dni čakali, da so dobili novega župnika.

Jezus tudi nikoli ni dolgo ostal v istem kraju (smeh). No, saj ne bom šel za stalno. Bom pa letos spet obiskal Madagaskar.

Vas zdravje ne ovira več?

Zdravnik, ki me je operiral, mi je rekel: Tone, pojdi nazaj.

Prej ste omenjali lopovščine. V neki pridigi ste razlagali, da Malgaši včasih Marijo prosijo, da jim pomaga pri kraji.

Malgaški narod, vsaj na jugu, kjer sem deloval, razmišlja tako: če si nekaj ukradel in te niso dobili, to pomeni, da so ti pomagali predniki. Če pa jih dobijo, se ne upirajo in se prepustijo usodi, ne izgovarjajo se, da so nedolžni. Starešina potem pravi, dobili smo te, ker so te bogovi in predniki zapustili, zdaj bomo pa mi zadostili pravici. Navadno ga ubijejo. Tam kjer sem deloval, je bilo največ lopovov, po 200, 300 ljudi na leto so ubili zaradi kraj.

Ubili so jih kar v vasi?

V vasi, odkrito pred vsemi. Enkrat sem kričal po nacionalnem radiu, da je to kriminal, naj se vsaj prepričajo, ali je ubiti dejansko kriv. Pogosto so namreč ubili tudi ljudi, ker jih nekdo ni maral. Enkrat so prišli lopovi k meni, deset fantov iz vasi. Zdaj gremo krast vole, pa bomo prosili Marijo, da nas zaščiti, so mi razložili. Ne bo vas ščitila, sem bil odločen. Kaj pa ti veš, sem dobil nazaj. Meni so ukradli 15 glav živine iz črede 35 ali 40 živali. Imel sem pastirja, ki je trdil, da me ne bodo okradli, ker sem župnik. Potem so me pa. In so jih ujeli, med njimi je bil tudi en moj kristjan. Baraba pokvarjena, sem bil jezen, tvoji otroci se zastonj šolajo v šoli, ki sem jo postavil, ljudje plačujejo zanje, ker praviš, da si revež, zdaj mi greš pa vole krast. Oh, župnik, kaj se jeziš, saj smo ti jih še dovolj pustili, je bil njegov odgovor. Drugim so menda ukradli vso živino.

Primož Lavre

Pred časom ste v pridigi, katere posnetek se je znašel na spletu, dejali, da ste na vročem Madagaskarju sanjali o hladnem laškem pivu.

Šalil sem se, a nekaj je v tem tudi resnice. Z zdravnico Tadejo Kotar sva šla na obisk v 40 kilometrov oddaljeno vas in ravno popoldne sva lezla v hrib, sonce je žgalo, 39 stopinj je bilo, pa nobene vode nisem imel. Tadeja, veš o čem sanjam, sem rekel, ko sva imela pred seboj še deset kilometrov hoje. O mrzlem laškem pivu, tako hladnem, da se steklenica znoji. Morala se je kar usesti. Ko si z otroki, moraš včasih povedati tako bedarijo, kot je bila ta o pivu, da se zbudijo. So pa potem v Pivovarni Laško rekli, da če sem bil na Madagaskarju žejen, tu ne bom, in so na Radio Ognjišče pripeljali ne vem koliko kartonov piva.

Kaj ste poleg prijateljev in sorodnikov na Madagaskarju najbolj pogrešali?

Zelo sem pogrešal iskrenega prijatelja. V življenju sem imel srečo, da sem vedno naletel na zelo dobre prijatelje. Z Jožetom Kernom s Karitasa se poznava še iz študentskih časov in sva nerazdružljiva prijatelja. Ko pridem na obisk, žena vpraša, ali je spet tisti iz Afrike prišel, ker kar izgineva nekam. Mislil sem, da bom tudi na Madagaskarju našel nekoga podobnega, a tam ne moreš imeti takega prijateljstva. Naj se še tako navežeš, še vedno ostaneš belec, ki ima denar, oni pa so reveži, ki hočejo, da jim pomagaš. Takrat se to zruši, ne moreš več imeti pravega prijateljstva. Ko nekomu nekaj daš, se pojavi občutek dolga. Zato tudi ne maram samo dajati ubogim ljudem, ki bi nato zaradi te pomoči prihajali v cerkev. Pomagajmo jim, ko stradajo, a to je to, ne mešajte tega z vero.

Prijateljstvo sem iskal ves čas na Madagaskarju, in Bog mi je dal mlado profesorico angleščine in francoščine, s katero sva razvila res iskreno prijateljstvo. Nato mi po enem letu pove, da bo šla za nuno. Pa pojdi v rit. In res je postala perfektna sestra. V najinem odnosu nikoli ni šlo za to, da bi eden od drugega kaj potreboval, zato je bilo to tisto res globoko, iskreno prijateljstvo. Še danes si dopisujeva, je nuna prednica in vodi več šol. Na podeželju Madagaskarja prijateljstvo pomeni tudi to, da nekomu pomagaš, češ saj imaš vse.

Misijonarji ste iz posebnega testa, vsak duhovnik ni za to. Ali bi morda moral vsak duhovnik vsaj za kašno leto ali dve za misijonarja?

Morda, za kakšno leto bi že lahko šli, da bi malo spoznali, da vera ni v tem, da si lepo oblečen, da imaš vse urejeno. Vera je izziv, če oznanjaš, moraš sebe pozabiti. Če nimaš globoke vere, ne moreš  nikamor, slej ko prej boš imel krizo in boš šel domov. Nor moraš biti na Boga in ljudi.

Reporter