Kerin je skoraj štiri desetletja deloval na Madagaskarju, od lani pa je dušni pastir v vasi pri Novem mestu. Priznava, da so Dolenjci zanj zelo drugačen izziv, kot so bili Malgaši na afriškem otoku. S svojimi neposrednimi in nevsakdanjimi pridigami skuša zato prebuditi slovenske vernike, hkrati pa je nepričakovano postal še zvezda družbenih omrežij.

Koliko slovenskih misijonarjev je trenutno na Madagaskarju?

Zelo malo. Jože Adamič, Janez Krmelj, Janez Mesec, Pedro Opeka in Marjeta Zanjkovič. Tam se je že kar precej spremenilo, veliko je domačih duhovnikov in na visoki planoti potrebe po misijonarjih niti ni več, saj so malgaški duhovniki zelo dobri. V obalnih krajih na jugu, kjer sem jaz deloval, pa so še potrebni, le kak odstotek ljudi je tam kristjanov, prevladuje vera v prednike. So pa zelo naklonjeni krščanstvu. Oni razmišljajo tako: Bog je vse ustvaril, zdaj pa počiva. Če kaj narobe naredimo, je treba krivca udariti, se Bogu opravičiti. Večjo veljavo pri njih imajo predniki, ko se kaj velikega dela, je vedno potreben blagoslov prednikov. Ko smo odpirali cerkev, se je okoli nje zbralo od 300 do 400 možakarjev pa 10 litrov žganja je bilo pri roki. Ni blagoslova brez žganja, pomešanega z medom.

Ta vsebina je na voljo samo naročnikom.

---

Naročite Reporter

Že imate račun?

Prijavite se