Nadaljujmo z zaslišanjem Vitomila Zupana pri UDV (Upravi državne varnosti oz. Udbi) jeseni 1948.
Na zaslišanju mesec in pol pozneje (21. oktobra) je Vitomil Zupan samomor Alenke Tepina opisal drugače: »Med pripovedovanjem me je zaprosila za pištolo. Kasneje je dejala, da se bo ubila. Jaz sem jo nekaj časa tolažil, pa tudi hrulil. To sem naredil zato, ker si nisem bil na jasnem če ni poskušala s svojim nastopom uprizoriti teater. Med vsem tem sva se ruvala za pištolo, katere ji nisem hotel dati, ker sem dopuščal možnost, da se bo ustrelila. /.../ Odšel sem se sprehajat k cerkvi. /.../ Šel sem si hladit glavo. Kakšne četrt ure po mojem odhodu od Alenke se je ista pojavila pred menoj v trenutku, ko sem se sprehajal okoli cerkve. Prišla je iz smeri župnišča ali njene sobe.
Šla je mimo mene v oddaljenosti 2 metrov. Bila je v plašču. Ko je šla mimo mene se mi je brez besed nasmehnila. Jaz se nisem ozrl za njo ker sem bil užaljen. Čez nekaj trenutkov je v oddaljenosti 15 metrov za menoj padel strel. Ko sem se ozrl sem videl, da je stala na malenkostno zvišanem prostoru. Pištolo je držala tako, da sem imel vtis, da je streljala v zrak. Pri tem se je na vsa usta smejala. /.../ Po strelu sem odšel v župnišče in to zato, ker sva se pred tem ruvala za mojo pištolo, tukaj pa sem naenkrat videl da jo ima. Bil sem v župnišču, ko sem slišal še en strel. Stražar me je ob dohodu v župnišče videl. V sobi sem se vlegel na kupe padal. Zaspati nisem mogel, ker sem bil razburjen. Po glavi mi je začel hoditi drugi strel. Čez nekaj časa nato sem vstal in šel naravnost k Brejcu.« (Zapisnik zaslišanja, 21. 10. 1948, SI ZAL LJU 85, t. e. 512, a. e. K 26–49.)
Šibe, zataknjene v čevljih
Naj takoj opozorim, da se poleg različnih Zupanovih izjav v preiskavi v zaporu leta 1948 o smrti Alenke Tepina v glavnih detajlih glede njenega samomora Zupanovo pričevanje bistveno razlikuje od pričevanja Jožeta Brejca (Jožeta Javorška), predvsem pa od podatkov, ki jih je Javoršek zapisal leta 1979 v knjigi Nevarna razmerja.
Poleg tega je Javoršek, kot bomo videli, dokaj natančno opisal, da je bila Tepinova vsa pretepena, Zupan pa je kratke tanke šibe, s katerimi jo je tepel, takrat nosil zataknjene kar v čevljih. Pri zaslišanju o Tepinovi leta 1948 seveda ni omenil, da jo je tepel. Je pa tepež omenil na zaslišanju dva dni kasneje, ko je govoril o spolnih odnosih z A. M. Ne da bi ga zasliševalec o tem kaj vprašal, je prostodušno izjavil: »K slučaju A. M. dodajam, da mi ona ni bila preveč zanimiva pojava. Ko sva občevala pri meni na domu, sem jo poizkušal med aktom tepsti, vendar sem takoj, ko je dejala, da ji to ne prija, prenehal.«
Ker ni pristala, je vzel brzostrelko
Potem je Zupan udbovskemu zasliševalcu pripovedoval o naslednjem prizoru pretepanja ženske med spolnim občevanjem, tokrat skupaj z Brejcem. Ona je bila F. D. Zupan je pripovedoval, da sta jo z Brejcem z njo skupaj seksala, potem pa dodal: »Ves večer je tožila, da si želi kaj več. Vsedla se je naga na tepih s prekrižanimi rokami in nogami ter sklonjeno glavo. Z Brejcem sva vzela velike slikarske čopiče in jo začela v začetku rahlo, kasneje močno pretepati. Vzela sva še pas in jo še s tem izmenoma udarjala po plečih. Pri vsem tem ni niti najmanj zastokala.«
Takoj za tem je pripovedoval o M. P., ki je bila med vojno članica partizanskega odra v Črnomlju, stara le 14 ali 15 let. Rekel je, da takrat z njo spolno ni mogel občevati »vsled njenega premalo razvitega spolnega organa«. Konec poletja 1947 jo je zvabil k sebi domov, jo opil, potem pa silil k spolnosti. Ker ni pristala, je vzel v roke brzostrelko »in jo hotel s tem prestrašiti, da bi koncem koncev le pristala P. na spolno občevanje.« Vendar ji je uspelo zbežati.
Na koncu zasliševanja, čez nekaj dni, so udbovskega zasliševalca posebej zanimale še Zupanove orgije. Takrat je Zupan spet omenil M. P. in med drugim dejal: »Med občevanjem sem jo nago privezal z jermenom, ki je za pakete, z rokami za obešalnik in jo nato tepel z jermenom. Tepel sem jo po zadnjici.«
Verbalno in fizično trpinčenje
Nerazumljivo je, zakaj je Zupan udbovskemu zasliševalcu govoril o svojih spolnih avanturah in perverznostih na dolgo in podrobno, čeprav mu tega nikakor ne bi bilo treba. Verjetno zato, da bi prikril svojo vlogo pri smrti Tepinove, saj mu je bilo jasno, da ga bremeni predvsem ta.
Zupan je poskušal Tepinovo prikazati kot izrazito čustveno labilno osebnost. V resnici jo je grozovito verbalno trpinčil in fizično pretepal (s tankimi šibami). Na prvem zaslišanju je to zamolčal, na zadnjem zaslišanju, 21. oktobra, pa je pretepanje celo omenil. Dejal je: »Poleg bolj pogostih seksualnih kontaktov kot takih, sem v razmerju vnašal razne perverznosti kot npr. akt v danko, lizanje spolovil in tepenje, kar sem vršil z udarci roke ali pa šibe, vendar je bilo to minimalno.«
Mimogrede, na zaslišanju 16. oktobra 1948 je udbovski zasliševalec Zupanu očital, da ni skrival svojega sodelovanja z Udbo. Iz Zupanovega odgovora se vidi, da je bil udbovski sodelavec tudi Dušan Pirjevec - Ahac.
Načrtno rušili ugled ljudske oblasti
Na predlog UDV je javno tožilstvo 4. septembra 1948 proti Vitomilu Zupanu uvedlo preiskavo. Zupanovi soobtoženci so bili še Jože Brejc, Dušan Pirjevec in Simona Dolenec.
Obtožili so ga tudi kaznivih dejanj zoper življenje in telo. 9. maja 1932 je s strelom iz pištole ubil sošolca Teodorja Senekoviča. 5. maja 1945 je »pripravil do samomora Tepina Lenko«, »kmalu po osvoboditvi v letu 1945 pa poskušal s strelom iz pištole ubiti soobt. Brejc Jožeta, ker je odklonil čitanje njegovih del«. Dodali so, da je Jože Brejc »vedel, da bo Tepina Leka izvršila samomor, pa tega ni preprečil, obenem pa prikril najdbo trupla in motive samomora ter s tem obt. Zupan Vitomilu omogočil vršenje nadaljnih zločinov«.
Perverzno zlorabljanje žrtev
V obtožnici javnega tožilstva 3. februarja 1949 je namestnik javnega tožilca LRS Martin Žalik zapisal, da je Vitomil Zupan z Jožetom Brejcem in Simono Dolenec oblikoval »zločinsko skupino za izvrševanje zločinov zoper javno moralo; v tem namenu so organizirali skupinske spolne orgije, spolno izživljanje v tkzv. 'trikotu', z osebami, ki so jih drug drugemu dovajali in predajali, izvrševali te spolne orgije na način, ki ni v skladu z normalnim fiziološkim udejstvovanjem spolnega nagona kakor coitus per anus, coitus in os med osebami istega spola, cunilingus mutuelna onanija, lezbijstvo, sadistično obešanje in pretepanje v spolnih orgijah na protipraven in perverzen način zlorabljenih žrtev, paranimfalični triki in druga posamezna ekshibicionistična dejanja.«
Poleg drugih obtožb v obtožnici piše, »da je v Ravni Gori dne 5. maja 1945 potem, ko je v daljšem razdobju spomladi 1945 z protinaravnimi dejanji moralno in fizično popolnoma zlomil Lenko Tepina, pripravil imenovano, da se je sklenila v noči 5. maja izvršiti samomor ter je isto noč v razdalji 15 metrov čakal, da je Lenka Tepina samomor izvršila, nakar je odšel spat, ne da bi poskušal nuditi samomorilki, katero je zavedel v samomor, prvo pomoč«.
Obsojen na osemnajst let
Tožilec je tu Zupanu pripisal, da je bil ob samomorilnem strelu Tepinove zraven, čeprav je Zupan na zaslišanju omenjal dva njena strela. Prvega, pri katerem je bil zraven in ni bil smrten, in drugega, ko ga ni bilo več zraven, a je bil smrten.
V sodbi okrožnega sodišča 11. februarja 1949 so to nedoslednost tožilca Žalika odpravili in zapisali, da je Zupan »s protinaravnimi dejanji moralno in fizično popolnoma zlomil Lenko Tepina, pripravil imenovano, da je sklenila v noči 5. maja izvršiti samomor ter je isto noč v razdalji 15 m videl, da namerava Lenka Tepina izvršiti samomor, kljub temu je odšel spat ne da bi skušal preprečiti njen samomor«.
Na okrožnem sodišču v Ljubljani 11. februarja 1949 je bil Vitomil Zupan obsojen na dvanajst let »odvzema prostosti s prisilnim delom«, nato pa na vrhovnem sodišču v Ljubljani 1. aprila 1949 na osemnajst let zapora oz. prisilnega dela zaradi kaznivih dejanj zoper javno moralo, poskusa posilstva, »zavedbe« k samomoru, sovražne propagande in ogrožanja varnosti druge osebe. Vrhovno sodišče mu je 9. oktobra 1951 kazen znižalo na 15 let, z ukazom izvršnega sveta LS FLRJ pa je bil 28. novembra 1954 pomiloščen.
Mrtva ležala za cerkvijo
Poglejmo, kaj je v istem času kot Zupan na zaslišanju povedal Jože Brejc (Jože Javoršek). 29. septembra 1948 je med zaslišanjem Udbe na vprašanje, naj pojasni vzrok samomora Tepinove povedal (zapisnik zaslišanja, 29. 9. 1948, SI ZAL LJU 85, t. e. 512, a. e. K 26–49): »Prve dni, ko je Tepinova prišla v radio /v Črnomlju/, sem opazil, da je bil njen odnos zelo visok. Jaz sem ugotovil, da je nesposobna za radio. Po kakih 14 dneh mi je Zupan rekel 'To noč bo Lenka moja'. Isto noč me je okoli 5. ure zbudil in povedal, da jo je dobil. Od sedaj naprej je Lenka hodila na njegovo stanovanje. Poleg tega sta se sestajala tudi v prostorih radia, ker sta se bala Lenkinega moža.
Zupan sam je zatrdil, da je Lenka prvič v življenju okusila potentnost nekega moškega, kar pri svojem možu ni doživela. Pri umiku iz Črnomlja je bila Lenka že bolna tako, da smo jo morali položiti na kamion in jo prevažati kot bolnico. V Ravni Gori, kjer smo se ustavili, je kot bolnica za sebe zahtevala posebno sobo. Na večer, mislim 4. maja je prišla v našo skupno sobo in se udeleževala razgovora o pohodu na Trst. Bila je strašno razburjena, vsi smo opazili njeno skrajno živčnost. V sobi je bil tudi Zupan. Kdaj je Lenka odšla iz sobe ne vem. Zjutraj okoli 5. ure me je Zupan zbudil v sobi, kjer je spala italijanska sekcija ROF-a. Bil je oblečen in v roki je vrtel tanko šibo. Po kratkem obotavljanju pove, da se je Lenka najbrž ubila. Pozval me je naj vstanem in naj grem z njim pogledat kaj je z Lenko.
Šla sva najprej v njeno sobo, ki je bila prazna, nakar sva odšla zadaj za cerkev, kamor je Lenka navadno hodila na sprehod. Na mesto za cerkev me je usmeril Zupan. Iz vrha stopnic, ki vodijo v cerkev sva opazila truplo Lenke. Stopila sva do nje, bila je mrtva. Nato sva odšla v prostore radia, kjer se je Zupan vlegel spat, jaz pa sem se ukvarjal z emisijo radia. Domenila sva se, da midva ne bova alarmirala ljudi o Lenkini smrti, iz razloga, da kakršenkoli sum neposredne zveze z Lenkino smrtjo ne bi padel na Zupana. V tem času je kmetica alarmirala našo stražo in vso hišo.«
Sadistično jo je pretepal
»V dopoldanskih urah mi je pripovedoval, kaj se je ponoči dogajalo z Lenko. Kadar je bil v njeni sobi, sta imela seksualne odnose na najrazličnejše načine. Pri tem je pričel Lenko sadistično pretepati. Med tem sta nadaljevala razgovor, v katerem ji je Zupan očital, da je nanj navezana zgolj iz fizičnih razlogov, ker doslej v življenju še ni srečala tako potentnega moškega kot je on. Lenka mu je zatrjevala, da to ni res, ker je nanj navezana s srcem, ker ga ljubi in je pripravljena za to svojo ljubezen žrtvovati vse. Zupan se ji je smejal. Lenka mu je zatrjevala, da se je pripravljena tudi ubiti, če bi ga mogla s tem prepričati o svoji ljubezni do njega. Nadalje sta se pogovarjala ali ljubezen na svetu sploh eksistira. Zupan je trdil, da ne, a Lenka mu je ponovno skušala dokazati resničnost ljubezni.«
Ko so Lenko prekopali ...
Na zaslišanju 21. oktobra 1948 je Udba Brejca (Javorška) ponovno spraševala o okoliščinah smrti Lenke Tepina. Takrat je med drugim dejal: »Ko so Lenko prekopali je /Zupan/ izrazil bojazen, ki jo je imel pred tem, če bi truplo obducirali zaradi znakov tepeža, ki so bili na njej, ki jih je pustil na njej.«
Nasploh je v zaslišanju tako Zupana kot Brejca bilo polno nenavadne seksualnosti. Malo naprej je Brejc odgovoril na vprašanje zasliševalca o homoseksualnih odnosih z Zupanom. Javoršek je povedal: »Nekako oktobra 1945 je proti jutru nenadoma skočil skozi okno v mojo sobo in se vrgel name, ko sem spal. Odgrnil me je in vzel penis v svoja usta. Jaz sem v prvem trenutku to dopustil, nato pa sem vstal, se oblekel in se vedel, kot da se ni nič zgodilo. Mislim, da ima Zupan latentne pogoje homoseksualca, ki pa se izražajo samo v skrajno redkih primerih. Jaz imam do homoseksualnih nagnjenj dediščino iz mladosti, zoper katero sem se dolgo časa boril.«