Politiki po vsem svetu vse pogosteje uporabljajo agresivnejše oblike komuniciranja, novinarji niso več le posredniki informacij, ampak tudi tarče političnih napadov. Nekoč so bili glavni politični nasprotniki konkurenčni politiki, danes pa so predmet napadov politikov tudi novinarji, uredniki in medijske hiše.

S tem se popolnoma strinjam. Vendar moramo priznati, da ta pojav ni nov. Prisoten je že več let, razlika je predvsem v tem, da ga danes uporablja več političnih akterjev. Logika je preprosta: najprej diskreditiraš osebo, ki zastavlja vprašanja, in ji odvzameš kredibilnost. Če ljudje izgubijo zaupanje v novinarja, bodo težje sprejeli tudi informacije, ki jih posreduje. To je zelo učinkovita politična taktika, ki jo poznamo iz številnih držav.

In potem se takšna retorika prenese tudi med volivce, med ljudi.

To se nedvomno dogaja. Spomnim se dogodkov po obdobju epidemije, ko sem bila na enem od protestnih shodov Ruparjevih upokojencev pred stavbo RTV Slovenija. Nekateri udeleženci so proti meni nastopili z zelo sovražnim odnosom in uporabljali izraze, ki so jih očitno povzeli iz političnega diskurza.

Zanimivo pa je bilo, da se je po nekaj minutah običajnega pogovora napetost pogosto povsem razblinila. Ljudje so ugotovili, da sem novinarka, ki opravlja svoje delo, ne pa nekdo, proti kateremu bi morali biti osebno nastrojeni. Podobno velja tudi za številne pritožbe gledalcev. Pogosto vsebujejo besednjak in oznake, ki jih lahko prepoznamo iz političnih razprav. Kljub temu pa je to del našega poklica in s tem moramo znati živeti.

Celoten intervju s Tanjo Gobec je dostopen v Trafika24.si ali na Reporter Plus