Medtem ko je Tanja Fajon v imenu visoke predstavnice Evropske unije za zunanjo politiko, tako so napisali na vladni spletni strani, odkrivala Zahodno Afriko, je bil državni sekretar Marko Štucin prav tako na službeni poti, saj se je mudil, kot pravijo v diplomatskem žargonu, v Kairu, kjer je potekala ministrska konferenca Kartumskega procesa, poleg tega pa je bodoči veleposlanik Slovenije na Dunaju v egiptovski prestolnici opravil tudi t. i. politične konzultacije. 

Ko gre za potovanja, državni sekretar Štucin povsem dohaja ministrico, zato njegovi kolegi na ministrstvu pravijo, da Marko komaj čaka, da se izteče mandat aktualnemu veleposlaniku na Dunaju in ga bo lahko zamenjal. V naslednjih štirih letih, kolikor načeloma traja veleposlaniški mandat, se bo namreč državni sekretar Štucin lahko vsaj v miru spočil v avstrijski prestolnici.

Ko smo ugotovili, zakaj visoki državni uradniki zunanjega ministrstva po napornem mandatu, v katerem prepotujejo ves svet, nujno potrebujejo veleposlaniško sinekuro, se vrnimo k prvi dami slovenske diplomacije. Vsekakor bi ji naredili krivico, če bi zapisali, da svojega dela ne opravlja predano. Tanja Fajon je nedvomno najbolj agilna zunanja ministrica v zgodovini Slovenije, ko bo prihodnje leto ob zaključku svojega mandata nasledniku predala poročilo o delu, bo to debela knjiga.

Minuli teden je Tanja Fajon dosegla še en mejnik v slovenski diplomaciji, saj se je mudila na tridnevnem obisku Benina in Toga, dveh za afriške razmere miniaturnih, vendar politično še kar stabilnih držav. Ministrica je ugotovila, da je partnerstvo EU s Togom »ključno za regionalno varnost in stabilnost«, sosednji Benin pa je za EU »izjemno dragocen partner v Zahodni Afriki«, kot so zapisali na spletni strani ministrstva za evropske in zunanje zadeve (MZEZ).

Tanja Fajon ima idealne reference, da ustanovi turistično agencijo za petične goste in začne tržiti destinacije, ki v Sloveniji doslej niso pritegnile pozornosti.

Za nas, ki diplomacijo spremljamo skozi praktična očala in nas bruseljski in ljubljanski politični novorek kvečjemu zabava, je glede Toga in Benina edina vsebinska dilema povezana z morjem: Katera od teh dveh tropskih afriških držav ima lepše plaže? To je dejansko pomembno vprašanje, na katerega bi nam Tanja Fajon lahko ponudila argumentiran odgovor, saj si je, kot se temu reče v politični latovščini, »ogledala razmere na terenu«. 

Sodeč po fotografijah in pričevanjih poznavalcev Zahodne Afrike, ima Togo nekoliko lepše peščene plaže, ki jih krasijo tudi čudovite kokosove palme. Tudi prestolnica Toga, imenuje se Lome, leži na obali Atlantika, v Gvinejskem zalivu, glavno mesto Benina, ki se imenuje Porto Novo, je malce stran od plaž, četudi ima dostop do morja. Benin je za slovenske politologe vsekakor zanimivejši od Toga, saj je bil med letoma 1975 in 1990 ljudska republika oziroma marksistično-leninistična država, sicer pa vojaških udarov podobno kot drugje v Afriki nikoli ni manjkalo.

Še manj demokracije najdemo v sosednjem Togu, ki je ena najmanj razvitih držav na svetu, a z bogato zgodovino državnih udarov. Obe državi sta iz evropske perspektive eksotični, zato se bo kdo vprašal, čemu se slovenska diplomacija sploh ukvarja z njima. A odgovor je vedno pri roki, ko gre za diplomatske aktivnosti Tanje Fajon: obisk Benina in Toga je v strateškem interesu Slovenije, blagovna menjava je sicer tako mizerna, da je niti omenjali ne bomo, vendar pa ponuja še veliko priložnosti in neizkoriščenih potencialov. Tudi politične konzultacije bodo potrebne.

Ob teh novicah, ki jih ministrica običajno pospremi z objavo kakšne fotografije, na kateri jo vidimo vso nasmejano ob lokalnih gostiteljih, vedno postanem dobre volje. Mar ni lepo, da vsaj en minister Golobove vlade dejansko uživa v svojem delu in vsakič znova potrjuje, da ni vsa državna uprava anemična, depresivna in brezvoljna? Pri Tanji Fajon me bega le nekaj: kako kot ministrica izbira svoje diplomatske poti v tujino? Po katerih kriterijih? Ima morda na steni vogalne pisarne v Mladiki velik zemljevid sveta, v katerega meče pikado?

Ali pa si pomaga z globusom, ki ga zavrti, potem pa zamiži in na vsem lepem potisne prst nanj, da se ustavi v neki točki – kamor bo naslednjič odpotovala? Morda je prav to odgovor na vprašanje, zakaj v zadnjem letu, dveh tako intenzivno obdeluje Afriko. Odgovor ponuja geografija: ker je to pač ogromna celina in že zato daje precej verjetnosti, da bo vanjo priletel ministričin pikado.

Smeh je res pol zdravja. V Mladiki, kjer ob večinoma odsotni ministrici in njenem državnem sekretarju vlada nič kaj prijetno vzdušje, jim smeha vsekakor primanjkuje. Poleg tega sploh ni nujno, da bo Tanja Fajon naslednje leto, ko so volitve, obdržala službo. Pravzaprav je precejšnja verjetnost, da je to poslednje leto svetovne diplomacije Tanje Fajon, zato je razumljivo, da bi rada obiskala vse tiste kotičke planeta, kamor še ni stopila slovenska noga. Kajti gre tudi za znanje in izkušnje, ki jih lahko ministrica uporabi, če bi njeno pisarno slučajno zasedel Vladimir Prebilič.

Tanja Fajon ima namreč idealne reference, da ustanovi turistično agencijo za petične goste in začne tržiti destinacije, ki v Sloveniji doslej niso pritegnile pozornosti. Afrika je zagotovo potencialna uspešnica in potovanja s Tanjo, specialistko za črno celino, so lahko idealen poslovni model. V Evropi ni zunanjega ministra, ki bi v tako kratkem času videl toliko Afrike. Tanja, čestitke!