Političarka Vonta nam lahko kot oseba gre še tako na živce, lahko se z njo v marsičem ne strinjamo, a funkcija prve parlamentarne zasliševalke ji je prav pisana na kožo. V tej vlogi je povsem deklasirala tudi svojo predhodnico Mojco Šetinc Pašek, zadnje leto politično zafrustrirano odpadnico vladajočega Gibanja Svoboda.
Od parlamentarnih preiskovalnih komisij, ki ugotavljajo politično odgovornost, v preteklosti z nekaj izjemami ni bilo kakih velikih koristi, nekaj politične greznice pa je občasno vseeno splavalo na površje. Tudi v primeru preiskovanja zlorab javnega denarja za politično propagando.
Medijski imperij SDS je v resnici v medije zapakirana politično propagandna mašinerija, Boris Tomašič pa politični aktivist, čigar prva naloga je povzdigovanje in branjenje »lika in dela« Janeza Janše, kot je v opoziciji ali na oblasti, druga pa obračunavanje in blatenje vseh tistih, ne samo političnih tekmecev, ki postanejo tarče daleč najbolje organizirane slovenske politične organizacije, ki vse bolj spominja na versko sekto.
Ker cilj, kot v starih partijskih časih, posvečuje sredstva, je dovoljeno skoraj vse. Šele pogled v finančno drobovje te politično propagandne mašinerije, s čimer se ukvarja parlamentarna preiskava, pokaže pravo sliko.
Ker je pri nas pri financiranju političnih strank cel kup omejitev, se v praksi uporabljajo različni obvodi. SDS pri tem ni edina, ima pa najbolj izdelan model, da takrat, ko je na oblasti, iz različnih javnih virov zagotovi finančna sredstva za delovanje svojega »medijskega imperija«, kjer se v vlogi solastnikov različnih podjetij pojavljajo tudi nekateri njeni poslanci oz. celo stranka sama.
V SDS, ko jih pri tem kdo ujame s »prsti v marmeladi«, vedno pokažejo na druge. Na mrežo nevladnih organizacij, ki jih iz leta v leto po različnih razpisih bogato financirajo levosredinske vlade. Kar je sicer res, a vendarle ni povsem primerljivo, da bi s tem opravičevali svoje početje in ga tako zrelativizirali – če lahko oni, lahko tudi mi!
Vedno, ko kak politik ali politični aktivist poziva k donacijam in si pri tem trka po prsih, da bodo šla zbrana sredstva za Stvar (z veliko začetnico!), se je potrebno močno prijeti za denarnico.
A eno so domnevne zlorabe javnega denarja, čemur bi morali po parlamentarnih preiskovalcih priti do dna tudi pristojni organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, drugo pa so najmanj moralno sporne poslovne prakse peščice glavnih Janševih propagandistov, ki si naj bi, kot je navajala Vonta, izplačevali visoko plačo, poleg pa zaračunavali še nekatere druge storitve, da jim, kot je bilo razumeti, na mesec kapne v žep med šest in deset tisočakov.
Tako visoki prejemki ne bi bili sporni, če bi podjetje večino prihodkov ustvarilo na trgu, ne pa da stalno prosjači konzumente njihove propagande za donacije. Da si od ust oz. nizke pokojnine odtrgajo še tistih zadnjih 20 evrov. Vedno, ko kak politik ali politični aktivist poziva k donacijam in se pri tem trka po prsih, da bodo šla zbrana sredstva za Stvar (z veliko začetnico!), se je potrebno močno prijeti za denarnico.
Tudi javna prodaja delnic Nova24TV po devetih letih še vedno močno zaudarja po poslovni prevari, saj so vlagateljem na začetku obljubljali celo dividende, ki jih še do danes nihče ni videl in jih tudi ne bo.
Namesto dividend so kmalu sledili relativno visoki stroški vodenja trgovalnih računov, nato pa še brezsramna ponudba, da naj jim imetniki delnice kar podarijo, čeprav je podjetje pozneje imelo rekorden dobiček. Z leti pa je največji lastnik »medijskega imperija« SDS, kjer je velik del lastništva zaradi prinosniških delnic skrit pred javnostjo, postal kar prvi propagandist Boris Tomašič.
Ob tem ni nepomembno vprašanje, ali je z vsemi finančnimi transakcijami, z vsem tem denarjem, ki konča v zasebnih žepih izbrancev, seznanjen tudi idejni oče te propagandne mašinerije, ki naj bi imel v lasti, kot se je že večkrat javno pohvalil, samo pet delnic. Morda je, morda ni? Morda niti ne ve vsega, morda pa to celo zavestno dopušča, ker ima tudi sam koristi.
Ne samo politično propagandne za njegovo »zasebno družbo z omejeno odgovornostjo«, ki se imenuje SDS, pač pa tudi povsem konkretne osebne finančne koristi. Če so res prodali štiri tisoč izvodov njegove zadnje »instant« knjižice z naslovom Budnica po 20 evrov, je od tega šlo Janši, ki ima poslansko plačo, za plačilo sodnih stroškov 40 tisoč evrov.
Na koncu se vedno vse začne in konča pri denarju. Tudi v politiki.
