Dragi dnevnik! Sestali smo se na Brdu pri Kranju v lepem sončnem vremenu. Pričakala nas je množica novinarjev in fotografov iz vseh naših medijev, videl pa sem tudi enega od Reporterja, kar ni bilo ravno obetavno. Sklenili smo, da ga ne vržemo ven, ker bo potem spet pisal o bulmastifih. Vabilo smo poslali tudi na CNN, pa verjetno niso imeli časa, Armanpurka pa se na telefon ni oglašala, čeprav je vedno tam, kjer je vojna.
Že na začetku smo se resno vprašali, kakšne so prednosti in slabosti, če izstopimo iz koalicije. Janez Školč je, ne da bi se priglasil k besedi, kar iz svojega stola zakričal, da on misli, da ne gre. Razvila se je krajša, kakšne tri ure trajajoča razprava o njegovem izpadu, o katerem je psihiater naše stranke Ziherl rekel, da gre za tipični primer človeka, ki ga je mati prekmalu odstavila od prsi, naš hišni veterinar Borut Sajovic pa je menil, da gre za mikrosporijo pahorjanzis, torej za okužbo, ker Školč dela v Pahorjevem kabinetu.
Školč je rekel, da je on naredil LDS in da se ne pusti takole diskvalificirati in likvidirati, zato smo bili nekateri ostali užaljeni, kot da mi s stranko nimamo nič. To, kar je, je zasluga vseh nas, sem se oglasil. Školč pa je omenil, da je potem res hausbal, ker smo dobili pet odstotkov na volitvah, a nisem hotel replicirati, ker nisem vedel, s čim. Potem je Školč še rekel, da je on naredil Kresalovo, kar je sodu izbilo dno, in sem šel na tri ali pet kratkih. Ne vem, kaj se je medtem dogajalo, ko sem se vrnil, je govoril naš vrstni Jelko Kacin, ki je moral širše pojasnjevati, kaj je mislil s tem, ko je rekel, da je Pahor sončni kralj. Tu sem se spet vključil v debato in rekel, da je to pretiran kompliment, da pa lahko mirne duše rečem, da je potem Kresalova sončnica.
Školč je kriknil, da je to tudi on mislil reči in da je to, kar sem rekel, v resnici plagiat in da naši predsednici dajem komplimente samo zato, ker se ve, da če gremo iz koalicije, me bodo zabrisali iz parlamenta, ker sem samo nadomestek Kresalove. Potem sem rahlo znorel in Školču rekel, da meni že ne bo kaj takega govoril. Potem smo imeli odmor, med katerim naju je s Školčem vzel v obdelavo Ziherl, zato sva zamudila malico. Ziherl je eno uro psihologiziral in psihiatriziral; nič ga nisem razumel, razen ko je rekel, da bi bilo drugače, če bi malo sprostila svoje seksualne frustracije. Školč je zamrmral, da je šalabajzer, namreč Ziherl, in da to ve vsak amater.
Potem se je k besedi priglasila naša Zdenka Cerar in je rekla, da je v dvorani prevroče, okna pa ni pustila odpreti, ker bi bil prepih in bi lahko strankin vrh pred usodnimi odločitvami zbolel. Naš veterinar Borut Sajovic je rekel, da je to dobra iztočnica za nadaljevanje razprave in je odprl vrata, Aleš Gulič pa je potem vprašal, kaj naj to pomeni, in Sajovic je poudarjeno rekel, da so to vrata v pekel. Kacin je potem dodal, da razume, kaj hočejo odprta vrata povedati in da je čas, da iz Pahor-koalicijskega pekla gremo ponosno in vzravnanih hrbtenic.
Potem smo razpravljali, kje smo in kam gremo in kam ne bi radi šli. Mnenja so bila zelo različna; nekateri bi šli domov, Cerarjeva je rekla, da jo boli glava in spraševala, ali bomo razpadli na dva dela. Kacin jo je obvestil, da smo enkrat že in da ima eno polovico Golobič. Zalar je rekel, da bi tudi šel ven, pa ne ve, kako se to naredi elegantno, brezkompromisno in zmagovalno. Kacin je omenil, da se je treba obnašati evropsko in da on že ve, kako je to, ker to vidi vsak dan v Bruslju, ga pa ni nihče upal vprašati, kako je to, da ne bi kdo izpadel osel. Evropsko je pač evropsko in tu ni kaj dodati.
Naša predsednica Katarina je ves čas molčala, potem pa je rekla, da je za in proti hkrati in da je tudi takšna drža liberalne demokracije mogoča. Kacin je dobil visok pritisk in je odločno rekel, da je treba ven, in kakšnih deset prisotnih je odšlo v bife, trije so se potem vrnili. Školč je rekel, a zdaj pa vidiš Kacin, ko govoričiš v simboliki, mi pa nismo tu zaradi simbolov, ampak zaradi časti. Jaz sem vprašal, za kakšno čast gre, pa je Kresalova odgovorila, da gre za to, da častno končamo to svoje zasedanje, in vsi smo ji aplavdirali.
Potem je vse pokvaril Gulič, ko je vprašal, kako je to, da si noter hkrati pa tudi zunaj, Kresalova pa je v rahli rdečici – ki se ji je zelo podala – rekla, da tega ne ve, ker je bila v gimnaziji slaba v fiziki, da pa gre zagotovo za kompromis in da se nobena juha ne poje tako vroča, kot je. Zato je Školč to vzel za iztočnico in predlagal, da gremo na večerjo in smo šli.
Večerja je bila dobra, meni pa se je potem malo spalo in sem zamudil enoinpolurni govor pravosodnega Aleša Zalarja. Vem samo to, da je dvestoosemnajstkrat omenil Barbaro Brezigar, sedeminsedemdesetkrat Boruta Pahorja in stodvajsetkrat samega sebe. Mislim, da je hotel povedati, da je užaljen, ker imata oba z Brezigarjevo prav, a bi to lahko povedal bolj na kratko. Ko se je spet oglasil Jožef Školč, ne vem, kaj je govoril, ker je govoril zelo zelo počasi. Šel sem na WC, kjer sem se za šankom zadržal kakšno uro in pol. Ko sem prišel nazaj, ni bilo nikogar več, čistilka pa je rekla, da naj te eldeesovce vzame hudič, ker mora delati nadure in da smo vse posvinjali.
P. S.: Zjutraj sem izvedel, da smo Pahorju dali ultimat. To je tako, kot če od sovražnika zahtevaš, da izobesi belo zastavo. V vsakem primeru smo zmagali.