Tudi brez televizorja, prenosnega telefona in računalnika se očitno danes da živeti. Našli smo Slovence, ki so se zasebno odpovedali številnim sodobnim tehnologijam.
Ste že slišali tole: nimam časa, gledam televizijo. Ali pa: zdajle res ne morem na sprehod, igram najnovejšo računalniško igrico. Vedno je tako, da se po prvem navdušenju nad neko komunikacijsko novostjo pojavijo opozorila o njeni škodljivosti. Na kognitivni razvoj otroka lahko preveč televizije in računalnika vpliva slabo. Tudi prenosni telefon je mogoče zlorabiti in biti od njega odvisen. Pa vendar: je mogoče preživeti brez teh treh osnovnih pripomočkov? Očitno saj se jim nekateri namenoma odrekajo in jih zavračajo.
Če želite, da bo vaš otrok res pameten, mu do tretjega leta ne dovolite gledati televizije, pravijo raziskovalci bostonske in harvardske univerze. Če ne želite imeti sivih las že pri tridesetih, lahko kdaj doma pozabite prenosni telefon. Če bi radi živeli polno, pustite računalnik za občasno komuniciranje in stecite med ljudi. Sodobni pripomočki za komuniciranje in sprejemanje informacij obljubljajo vse več gumbov in stikal, a mnogi so celo v današnjem sodobnem svetu tako svobodni, da si upajo vse troje popolnoma zavreči. So zato čudaki ali smo čudaki tisti, ki mislimo, da brez tega pač ne gre?
Kakšno bi bilo življenje brez TV?
Bloger Robert Putnam, ameriški sociolog, ki se na svoji spletni strani sprašuje, kakšno bi bilo življenje brez televizije, ugotavlja nekaj pomembnega: najpomembnejša posledica prihoda televizije v gospodinjstva je bila, da so ljudje pogosteje ostajali doma. Televizijska revolucija je ljudi priklenila k domačim ognjiščem.
Na prvi pogled niti ni tako slabo, a kaj ko ljudje nimamo meje in pogosto v vsem pretiravamo. O vplivu te barvno-zvočne škatle na življenja ljudi, politiko, gospodarstvo, seks, medsebojne odnose, je bilo napisanih toliko knjig, izrečenih mnenj in narejenih raziskav, da lahko iz tega sklepamo na resnično izjemnost tega izuma, katerega tehnične osnove so bile narejene v 19. stoletju, na olimpijadi v Berlinu 1936 pa so oddajali prvi signal. Po prvem navdušenju je sledilo grenko spoznanje, da TV ne prinaša samo zanimivosti in veselje, ampak tudi žalost. In da so ljudje od gledanja v televizijo lahko celo odvisni.
Kaj bi porekli športni navdušenci, če ne bi mogli spremljati športnih prenosov, se nalivati s pivom in stresati »kokic« po dnevni sobi? Vse bi prebrali naslednji dan v časopisu in imeli kakšen las več na glavi (spremljanje športa je lahko zelo vznemirjujoče opravilo, pri čemer je izrečenih veliko glasnih besed in izpuljenih šopov las).
Kaj bi med drugo in peto uro popoldne počele babice in stare tete, če ne bi mogle gledati mehiških limonad? Spletle bi kakšne nogavice več, spekle še kakšno potico ali se z vnuki igrale človek ne jezi se. Kaj bi počeli otroci? Nenadoma ne bi vedeli, kaj početi. Če ne bi imeli računalnika, bi bila prava panika. Ampak otrokom mora biti kdaj tudi dolgčas. Le tako bodo njihovi možgani sproščeno sprejemali impulze iz okolice.
VEČ V TISKANI IZDAJI
