Jeza nad ravnanjem Jankovićevih inkasantov je upravičena

Pri kaznovanju za prometne prekrške smo šli v Sloveniji prek vseh meja, občutek neprijetnosti pri globah je nadomestilo vsesplošno ogorčenje, opozarja dr. Dragan Petrovec. Če dobiš sporočilo za celo vrsto prekrškov po letu dni, to ni vzgojno in tudi ne v skladu s civiliziranimi normami kaznovanja, meni raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Utegne se izkazati, da je večina tajkunov prišla do večine premoženja zakonito, saj smo ustvarili sistem, ki to omogoča in hkrati potiska četrt milijona ljudi v revščino. Petrovec razlaga, kakšne posledice ima uvedba dosmrtne zaporne kazni na splošno izrekanje zapornih kazni. Tudi pod vplivom Zahoda smo se usmerili v varnostno filozofijo, da je vsak zapornik nevaren, treba ga je vkleniti, ga izolirati in izpustiti čim kasneje.

Ste tudi vi eden od ljubljanskih voznikov, ki jih je mestno redarstvo pred kratkim presenetilo s plačilnimi nalogi za prehitro vožnjo tudi za leto dni in več nazaj in?

Ne oziroma ne še. Ne vem, morda se je tudi meni kdaj v preteklosti to zgodilo, ne vem, kdaj me utegne kaj takega doleteti. Za zdaj nisem dobil še ničesar.

Jankovićevi redarji so kaznovali na desettisoče voznikov, mnoge so lani posneli večkrat na isti lokaciji ob le malo prehitri vožnji, vsota kazni je tako tudi več kot tisoč evrov. Radarje so postavili na cestah, kjer je nevarnost za nesreče v prometu podpovprečna. So ljudje upravičeno jezni zaradi takega ravnanja mestnih oblasti?

Mislim, da so upravičeno jezni. Opozoril bi rad na nesorazmernost med nevarnostjo in seštevanjem vseh teh kazni. Pomeni, da je med drugim zanemarjen osnovni namen kaznovanja, ki mora biti takojšnje sporočilo storilcu. Če bi  nekoga takoj ozavestili o prekršku, je velika verjetnost, da bi kasneje ravnal drugače, bil bolj pozoren. Če pa dobiš sporočilo za toliko prekrškov po letu dni to ni vzgojno in tudi ni v skladu s civiliziranimi normami kaznovanja.

Kje sta tu sporočilnost kaznovanja in preventiva, če dobi voznik na primer več plačilnih nalogov za leto dni prej, namesto da bi bil že po prvem bolj pozoren na hitrost?

Blizu smo temu, kar številni moji kolegi omenjajo kot inkasantstvo, ki nima nobene zveze z razumnim kaznovanjem. Po drugi strani se je treba zavedati dejstva,  če bi imel nekdo v avtomobilu nameščen radar, bi morda vsak dan prekršil 15-krat ali 20-krat prometne predpise, lahko le minimalno. Ob takem strogem legalističnem principu nihče ne bi zaslužil dovolj za poravnavo teh glob, vsem bi odvzeli vozniško dovoljenje. Taka zamenjava kaznovalnega sistema ne pomeni smiselne rešitve prometne varnosti. Poudaril bi razlago policije, da imajo ob uveljavitvi novega, strožjega zakona o pravilih cestnega prometa od 1. julija naprej namen predvsem opozarjati voznike. To je tisto, kar lahko naredimo ob tej strožji zakonodaji, ki pa je prav tako v marsičem nesmiselna.

Že po starem zakonu o varnosti cestnega prometa smo imeli visoke kazni za prometne prekrške, po novem bodo kazni, na primer za prehitro vožnjo in vožnjo pod vplivom alkohola, še nekoliko višje tako glede denarja kot kazenskih točk. Zakaj je to po vaše nesmiselno?

Obstaja meja, do katere ljudje še doživljajo kazen kot neprijetno. Če gre kaznovanje čez to meje, se ta občutek zabriše in nadomesti z vsesplošnim ogorčenjem. Celo po izjavah kolegov iz policije je bila ta meja že v preteklosti dosežena. Nemčija ima za iste prekrške ponekod petkrat nižje kazni kot pri nas. Ob upoštevanju njihovega standarda imamo razmerje ena proti deset. Moje vprašanje je, kaj je narobe z Nemci, da tudi ob tako nizkih kaznih vozijo dovolj zgledno. V Sloveniji smo šli prek vseh meja, pri čemer ne rečem, da nekateri vozniki ne zaslužijo ostrejše obravnave, toda takih je zelo malo, nekaj odstotkov. Prepričljiva večina voznikov je urejenih, varnih in dovolj pozornih. Glavni problem je že v poimenovanju; govorimo o prometnih nesrečah, te se lahko zgodijo vsakomur. Le del voznikov pa je izrazito nevaren, a te imamo registrirane kot tiste, ki ponavljajo hude prekrške. V takih primerih nisem zoper ustrezno strogo kaznovanje, nesmiselno pa je, da tako visoke kazni zadenejo vse nas.

Pri tem je treba poudariti nekaj, kar pomeni ogroženost, torej alkohol, prehitra vožnja in vožnja v nasprotno smer. Tudi pri slednji imamo zelo različne situacije, nekdo tekmuje s kolegi, koliko časa bo vozil, ne da ga prime policija, drugi spregleda pravo smer zaradi slabih oznak. Kazen bo za oba enaka, s čimer pridemo do navidezne pravičnosti, ko rečemo, za vse je zakon enak. To je le prva faza pravičnosti, druga je, da je treba upoštevati vsak primer zase in glede na to v okviru razpona v zakonu določiti ustrezno sankcijo. Če tega razpona ni in je možen le odvzem vozniškega dovoljenja ali 1.200 evrov globe, te kazni niso pravične za vse.

Bi bilo bolj pravično, če bi po zgledu nekaterih evropskih držav višino denarnih kazni določali glede na premoženje prekrškarja?

Ponekod to uveljavljajo, toda tudi ta pravičnost ima svoje meje. Vsem je v spominu direktor Nokie Anssi Vanjoki, ki so ga leta 2002 zalotili pri vožnji z motorjem s hitrostjo 75 kilometrov na uro na območju z omejitvijo hitrosti 50 kilometrov na uro. Glede na visoke dohodke je potem plačal več kot sto tisoč evrov globe. Tu se popolnoma izgubi sorazmerje med težo prekrška in globo. S sto tisoč evri malokoga kaznujejo za hudo kaznivo dejanje, kjer je predvidena tudi denarna kazen. Morda je zakonodaja sploh ne predvideva, tu pa bi jo izrekli za razmeroma minoren prekršek, ker je nekdo zelo premožen. Pravičnosti pri tem ni, moj predlog je, da bi bile kazni bistveno nižje, kot jih imamo zdaj. Po potrebi bi jih lahko še malo znižali za finančno bolj ogrožene ali kazen nadomestili s čim drugim, na primer s humanitarnim delom, ne pa da kazni zvišujemo čez vse meje, in to ne glede na finančni položaj storilca.

VEČ V TISKANI IZDAJI