Na Katedri za novinarstvo Fakultete za družbene vede smo zaskrbljeni zaradi različnih oblik podrejanja novinarstva ter poniževanja novinark in novinarjev, ki so z nastopom nove vlade postale del vsakdana. Poseganje v avtonomijo novinarskega poklica oži svobodo izražanja in namesto demokratičnega političnega komuniciranja širi enoumje.
Politična oblast v zadnjih treh desetletjih vztrajno poskuša vplivati na uredniško odločanje, o čem naj novinarke in novinarji pišejo in kako. Pritiski na poklicno novinarstvo prek medijskega lastništva, oglaševanja in prikrojevanja zakonodaje so se v zadnjih letih okrepili s sovražnim govorom, poniževanji na internetnih družbenih omrežjih, predvsem urednic in novinark, ter z ustanavljanjem strankarskih medijev, ki razširjajo v novice preoblečeno politično propagando. Z nastopom nove vlade so se pritiski nadalje okrepili, predvsem z zlorabo državnih institucij in njihovih kanalov komuniciranja.
Med epidemijo se je potrdilo, da je poklicno novinarstvo ključno za informiranje državljank in državljanov o zadevah življenjskega pomena ter razkrivanje nepravilnosti, ki jih nosilci politične in ekonomske moči poskušajo prikriti.
Ko je zaprla vrata novinarskih konferenc, je vlada ne le prisilila novinarje, da vprašanja postavljajo na daljavo, temveč je med epidemijo otežila novinarsko kritiko.
Če v tem boju kot družba ne bomo uspešni, bo to pogubno – ne le za novinarstvo, temveč tudi za javno življenje. Zato je čas za demokratično akcijo. Kajti kot je zapisal George Orwell: »Svoboda tiska pomeni svobodo kritike in nasprotovanja.«
Ko je poslala pismo Svetu Evrope in na uradnih straneh objavila zapis Vojna z mediji, vlada ni izkrivljala le podobe slovenskega medijskega okolja, temveč tudi veljavo novinarstva kot dejavnosti z javno odgovornostjo.
Ko je ministrstvo za kulturo sporočilo, da ne more zagotoviti denarja že zaključenega razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev, vlada ni razkrila le proračunske luknje, temveč tudi brezbrižnost do obstoja nekaterih lokalnih in regionalnih medijev.
Ko je predsednik vlade objavljal na internetnih družbenih omrežjih, je ne le sporočal zaposlenim na javni radioteleviziji, da jih je »preveč« in da so »predobro plačani«, razširjal objave, ki si zamišljajo odpravo RTV prispevka, ter žalil predvsem urednice in novinarke, temveč je tudi pokazal težnje po podrejanju in preobražanju javnega medijskega servisa.
Med epidemijo se je potrdilo, da je poklicno novinarstvo ključno za informiranje državljank in državljanov o zadevah življenjskega pomena ter razkrivanje nepravilnosti, ki jih nosilci politične in ekonomske moči poskušajo prikriti.
Če bo državna politika nadaljevala podrejanje novinarstva ter poniževanje novinark in novinarjev v skladu z interesi in predstavami vladajočih, se bo še težje boriti za avtonomno in odgovorno novinarstvo.
Če v tem boju kot družba ne bomo uspešni, bo to pogubno – ne le za novinarstvo, temveč tudi za javno življenje. Zato je čas za demokratično akcijo. Kajti kot je zapisal George Orwell: »Svoboda tiska pomeni svobodo kritike in nasprotovanja.«
V Ljubljani, 14. 5. 2020
akad. red. prof. dr. Slavko Splichal
red. prof. dr. Melita Poler Kovačič
red. prof. dr. Monika Kalin Golob
izr. prof. dr. Marko Milosavljević
izr. prof. dr. Igor Vobič
doc. dr. Jernej Amon Prodnik
doc. dr. Tina Lengar Verovnik
doc. dr. Nataša Logar
