Njegov pogled na novinarje kot na moteči faktor je razviden že desetletja pri političnem delovanju, ni pa bil tako vsesplošno izražen do skoraj vseh medijev in vseh novinarjev, tudi tujih. Medije dojema kot nepoštene, zlobne, z agendo, in ne upošteva njihove osnovne kritične in nadzorstvene vloge v sodobnih demokracijah.
Takšno – napačno – neprepoznavanje te vloge medijev in novinarjev je, kadar takšna oseba izvaja izvršilno oblast, nevarno in škodljivo, opozarja dr. Milosavljević. Posebej to ne pritiče predsedniku vlade članice EU. Novinarji, posebej v zahodnem svetu igrajo vlogo psa čuvaja, ki opozarja na anomalije oblastnikov in tudi sicer v družbi.
Slovenski premier pa medijev, kar izhaja tudi iz njegovega zapisa o vojni z mediji na uradni strani vlade, očitno ne dojema kot nujni in pomembni sestavni del demokracije, temveč kot sovražnike. Pri tem je celo bolj radikalen od Orbana, saj Janša in njegovi mediji redno obračunavajo z do njega ali do vlade kritičnimi novinarji – in drugimi, četudi minimalno kritičnimi posamezniki (recimo z Ano Roš, z zdravniki, pisatelji, …) celo na osebni ravni. V tem je primerljiv z ameriškim predsednikom Trumpom.
Kot kaže delovanje medijev, ki so pod okriljem Janše oziroma SDS, vidi premier novinarje kot družbenopolitične delavce. To je vzorec delovanja komunističnih oblasti: mediji so »zreducirani« na funkcijo propagandnega orodja. Če na to ne pristanejo, so hitro sovražniki. Toda novinarji niso sovražniki oblasti, pravi Milosavljević, niti niso politični nasprotniki.
Prvi »odziv« je bila ustavitev izplačil na podlagi že podpisanih pogodb medijskih družb z ministrstvom za kulturo iz naslova razpisa za črpanje sredstev sklada za pluralizacijo medijev. Nobena pravna osnova za ustavitev izplačil pri že podpisanih pogodbah ni bila podana, poudarja Milosavljević.
Lahko so bolj ali manj kritični, nekateri novinarji so kdaj tudi nekorektni, vendar je v demokraciji neprimerno, da vladajoči politik razglaša vojno z njimi in poskuša z njimi – kot celoto – obračunati, jih ukiniti ali uničiti. Posebej v času epidemije se je pokazala pomembna vloga medijev kot obveščevalcev, ozaveščevalcev in pri razkrinkovalcev sumov korupcije (nabava zaščitne opreme).
Pri dejanjih zoper medije pa se kaže odnos sedanje vlade pod dominacijo SDS na konkretni ravni na več področjih. Prvi »odziv« je bila ustavitev izplačil na podlagi že podpisanih pogodb medijskih družb z ministrstvom za kulturo iz naslova razpisa za črpanje sredstev sklada za pluralizacijo medijev. Nobena pravna osnova za ustavitev izplačil pri že podpisanih pogodbah ni bila podana, poudarja Milosavljević. Prav tako je pomenljiva odsotnost kakršnekoli pomoči medijem, ki so zaradi epidemije in povezanih ukrepov imeli veliko škodo.
Druge države (npr. Avstrija) so za medije zato namenila posebna sredstva. Najbolj ogroženi so tiskani mediji, v vseh medijih pa je opazen padec oglaševanja. Ob tem so se, zanimivo, pojavili oglasi za Slovensko vojsko na strankarski televiziji SDS. Za zdaj še niso razvidni zneski izplačil za to, potrebno pa bo biti pozoren na tokove oglaševanja v času vlade, katere premier ima tak odnos do medijev, hkrati je očitno celo solastnik nekaterih.
Vlada trenutno brez pravih argumentov omejuje tudi distribucijo časnikov po lokalih, čakalnicah (z izgovorom preprečevanja širjenja okužbe). Vse to so sistematične ovire za ohranitev medijev in novinarstva v tem prostoru, in to v času, ko bomo – tudi zaradi napovedanih nadaljnjih zdravstvenih težav, pa tudi ekonomskih – medije in celostne informacije zelo potrebovali.
