Božo Repe ima nenavaden talent, da svoj domet odkrije kar z naslovom svojih del. Tako je skušal skriti razsežnosti partizanskega terorja z obtoževanjem protikomunistične strani. Knjigi je dal naslov Mimo odprtih vrat. Pa so bila vrata do skrbno varovanih morišč in grobišč ter komunističnih zločincev skrbno zaklenjena z vsemi varovalkami titoističnega režima.
Svojo filokomunistično zgodbo o drugi svetovni vojni je nerodno naslovil S puško in knjigo. S tem bratsko povezuje titoizem s fašističnim geslom »con libro e moschetto fascista perfetto«. Da o domišljijskem Prvem predsedniku niti ne govorimo. Zdaj pa je izvedel vratolomni poskus s podnaslovom Svoboda duha. Piše pa o stoletnici Univerze Ljubljana. Kaj pa je torej s to Repetovo »svobodo duha«?
Božo Repe ima nenavaden talent, da svoj domet odkrije kar z naslovom svojih del.
Katoličani pa ne!
V uvodnem poglavju Repe poudarja, da je katoliški kulturni krog nekaj strašansko zastarelega, izkoriščevalskega in omejuje »svobodo duha«. Zlasti skuša dokazati, da ni nobenega razloga, da bi jezuitski kolegij imeli za prvo slovensko višješolsko ustanovo. Toda glej zadrego. Ravno je bila predstavljena razkošna knjiga Temelji slovenstva. V njej pa dr. Luka Vidmar, ki je vrhunski raziskovalec tega obdobja, piše o »začetku višjega šolstva na Slovenskem – Teološki in filozofski študiji v jezuitskih kolegijih v Celovcu, Ljubljani in Gorici« in poudari:
»Kozmopolitsko jezuitsko šolstvo je v 17. in 18. stoletju – čeprav ni vključevalo osnovne šole in se je načelno izogibalo rabi ljudskih jezikov – enako kakovostno kakor kjerkoli drugje v Evropi izobrazilo tako rekoč celotno domačo duhovno in posvetno elito in ključno prispevalo k širitvi pismenosti, dvigu splošne izobrazbe in razvoju znanosti na Slovenskem.
V ljubljanski gimnaziji so se tako izšolali skoraj vsi vodilni kranjski intelektualci, med njimi Janez Ludvik Schönleben, Janez Vajkard Valvasor, Janez Gregor Dolničar, Marko Gerbec, Marko Pohlin, Jurij Japelj, Anton Tomaž Linhart in Jurij Vega. Jezuitske šole so izobrazile do tedaj nepredstavljivo število mladeničev, ker so bile – in to je bila velika novost – brezplačne.«
Skratka, Univerza v Ljubljani bi lahko letos slavila tudi 400. obletnico začetka višješolskih študijev. In Teološka fakulteta se je ob svoji stoletnici »ozrla nazaj v leto 1619, ko so na Jezuitskem kolegiju v Ljubljani začeli s prvimi visokošolskimi predavanji iz moralne teologije«.
Morda je v tem primeru Repetovo polarno dojemanje zaostalosti vere in naprednosti razuma precej zaplankano. Če temu pravi »svoboda duha«, je to bolj zasebna reč. Nerodno pa je, da take nauke objavlja kar v imenu Univerze v Ljubljani. Tisti, ki mu je dal mandat za tako početje, se lahko končno vpraša, kaj je spočel.
Radio Kričač
Druga Repetova nerodnost je oklepanje duha zgodovinskega bankrota poraženega stalinizma/titoizma. Povzdiguje, kar imenuje z novo skovanko »Osvobodilni boj«, misli pa na partizansko gibanje in stalinistično revolucijo. V svetu znanosti in tehnike precej banalno dejstvo, da so akademski tehniki sestavili partizanski radio Kričač, je v »svobodi duha« ponovljeno večkrat kot katerikoli znanstveni, strokovni, pedagoški, umetniški uspeh v sto letih Univerze v Ljubljani.
Po drugi strani pa Repe prav tako neusmiljeno ponavlja dejstva iz železnega repertoarja komunistične propagande čez tiste, ki so jih tam žigosali kot kolaborante. Čas je, da se Repe poduči, da je oklepanje paradigme kolaboracija/rezistenca že zdavnaj trčilo na svoje meje (priporočam mu v branje odlično analizo bankrota te paradigme Vesne Drapac in Garetha Pritscharda.
Seveda pa bi Repe, če bi v enaki meri spoštoval rezistenco univerze proti komunističnemu totalitarizmu. Lahko bi navedel marsikatero dejanje, ki je odmevalo morda bolj kot radio Kričač. Omenimo ljubljanske študente, ki so simbolno ukinili Titovo štafeto mladosti s tem, da »so sredi osemdesetih pred Maximarketom porogljivo s sekirami klesali štafeto – drevesno deblo«.
Kje so okupatorji – komunisti, sindikalisti, udbovci?
Repe pa ne zmore opisati kolaboracije univerze s totalitarnim titoizmom. Ne opiše, kaj vse se je družbenopolitičnega, politično-policijskega, samoupravno koruptivnega zažrlo v univerzo. Repe kot vira navaja le Arhiv univerze v Ljubljani in Arhiv Jugoslavije. Žal v knjigi v redkih opombah skoraj ni sledu za tema arhivoma.
V Arhivu Republike Slovenije in morda še kakem arhivu bi brez težav zvedel, koliko rektorjev in dekanov v letih 1945–1991 je bilo nekomunistov. Koliko učiteljev, študentov je bilo organiziranih v Komunistični partiji/Zvezi komunistov, koliko v Zvezi sindikatov, mladinski organizaciji. Ali je bila ta okupacija univerze drugačna kot drugod v komunističnih režimih?
Morda je Repetovo polarno dojemanje zaostalosti vere in naprednosti razuma precej zaplankano. Če temu pravi »svoboda duha«, je to bolj zasebna reč. Nerodno pa je, da take nauke objavlja kar v imenu Univerze v Ljubljani.
Morda je Repetovo polarno dojemanje zaostalosti vere in naprednosti razuma precej zaplankano. Če temu pravi »svoboda duha«, je to bolj zasebna reč. Nerodno pa je, da take nauke objavlja kar v imenu Univerze v Ljubljani.
Politična policija je imela med univerzitetnim osebjem številne sodelavce, ki so vohunili po univerzi in tudi drugod. O tem bi bilo vsekakor vredno kaj napisati. Zlasti, ker ta tema v tujini ni tabu; omenimo Vohunske šole – kako CIA, FBI in tuje obveščevalne službe tajno izkoriščajo ameriške univerze Daniela Goldna.
Temna stran titoizma
Samoupravljanje je v »svobodi duha« predstavljeno le obrobno, pa je bilo tudi za univerzo usodno, ko se je podrejena znašla v sistemu »samoupravnih interesnih skupnosti«; ne zvemo, kakšna so bila razmerja med »uporabniki in izvajalci«, koliko korupcije se je razvilo v zakulisju oz. borbi za moč in preživetje. Predvsem pa, koliko je bilo mlatenja prazne slame in uničevanja potem pretežno neprebranega papirja. Ne nazadnje so od samoupravne »svobode duha« živele cele čredice univerzitetne znanosti.
Temna stran titoizma, ki je Repe ne omenja, pa je mizerno življenje študentov in posledično njihov mizeren uspeh pri študiju. Ljubo Sirc navaja jugoslovanske podatke, da se je »v letih 1969–1970 število študentov dvignilo na 240.000, a samo 11.000 jih je imelo štipendije, ki so bile nekaj pod 300 dinarjev na mesec,« in da »leta 1965 polovica vseh študentov sploh ni diplomirala, ostali pa so pora-bili v povprečju šest let za diplomo. Leta 1975 jih je v rednem roku diplomiralo samo 17 odstotkov in samo 30 odstotkov jih je sploh diplomiralo.« Če Repe omenja nekaj, vsekakor pa ne vseh, izključitev učiteljev z univerze v drugi Jugoslaviji, pa ne pove, da številnim mladim ljudem niso dovolili študija oz. so jih pri njem ovirali, ker jih je režim uvrstil med osovražene osebe.
Ali to ne odpira vprašanja o ubijanju talentov v titoizmu?
Tranzicija
Če je ustanovitev slovenske univerze pred sto leti pomenila temeljni premik k zorenju nacije, je bilo njeno preživetje med drugo svetovno vojno pod pritiski vseh vojskujočih se strani. Po drugi svetovni vojni so jo komunisti okupirali. Razmišljali so celo o tem, da bi jo razpustili.
Komunisti z Milanom Kučanom na čelu, ki so univerzo tako ponižali, so po tranziciji iz enopartijskega sistema v demokracijo ostali skoraj brez izjeme na svojih položajih. Skratka, lahko so vsiljevali in nekateri še dandanes vsiljujejo svojo invalidno razumevanje »svobode duha«.
Repe bi v Nemčiji izpolnil vse pogoje, da po razpadu Nemške demokratične republike ne bi smel več poučevati na univerzi.
Repe bi v Nemčiji izpolnil vse pogoje, da po razpadu Nemške demokratične republike ne bi smel več poučevati na univerzi.
Namesto da bi bil hvaležen, da lahko propagira revolucionarna izročila še naprej, ga demokratična in suverena Republika Slovenija pravzaprav moti. In to v »svobodi duha« neprestano udarja na plan. Tako brez navajanja dokazov zapiše, da »o študentskih gibanjih ne moremo govoriti v prvih dveh desetletjih samostojne države«.
Prav tako ne najde dobre besede za sindikate na univerzi v Republiki Sloveniji. To, da je Republika Slovenija prav študentom na široko odprla vrata v svetovne univerze, pri Repetu ne zasluži posebne pozornosti. Vsekakor pa bodo prihodnji raziskovalci lahko ocenili, koliko vpliva je stara komunistična garnitura, skupaj s tranzicijsko filotitoistično politiko, ohranila na univerzi.
Stavbe, oprema, učitelji, študenti, dosežki …
Repe v ubožnem seznamu literature (stran in pol) navede le eno delo v tu-jem jeziku, angleški pregled The Universities of Europe 1100–1914 iz leta 1984. Morda bi Repe prebral tudi kak evropski pregled univerz, ki zajema čas, ki ga obravnava. Reprezentačni pregled Geschichte der Universität in Europa od srednjega veka do danes je nastal na pobudo evropske rektorske konference.
V skupnem prizadevanju primerjajo in povzemajo »trenutni okvir raziskav ter družbeni okvir in naloge, značilnosti intelektualne in institucionalne identitete, strukture, zasnove in glavne težave evropskih univerz v njihovih zgodovinskih temeljih in spremembah, pa tudi v njihovih regionalnih razlikah«. Za vsako obdobje predstavijo problemski okvir, strukture (modeli, institucije, učitelji), študente (študij, vsakdan, kariere), razvoj znanosti.
Tudi v slovenščini se da prebrati kaka napotila za tovrstno spraševanje, za začetek morda Homo academicus Pierra Bourdieua. Morda bi se lahko zgledoval pri zgledni enciklopedični zgodovini medicine Zvonke Zupanič Slavec. Podatki o posameznih fakultetah in drugih ustanovah so našteti v »kronologiji«. Kot vrabci v grmovju se med paberkovanjem pojavljajo še rektorji univerze.
Politična policija je imela med univerzitetnim osebjem številne sodelavce
Podatke o fakultetah so očitno zbrali z vseh vetrov brez enotnega skupnega merila. Tako za marsikatere ni mogoče zvedeti, kje so delovale/delujejo, koliko učiteljev in drugega osebja je (bilo), kako je (bilo) s študenti. Tako predstavitev Ekonomske fakultete zajema dvajset vrstic, v isti kronologiji pa ima Mihajlo Rostohar 32 vrstic s pomembno navedbo, da se je iz zapora »v Brežicah tik pred koncem vojne rešil s pobegom, med katerim je preplaval tudi reko Savo«.
Politična policija je imela med univerzitetnim osebjem številne sodelavce, ki so vohunili po univerzi in tudi drugod. O tem bi bilo vsekakor vredno kaj napisati.
Politična policija je imela med univerzitetnim osebjem številne sodelavce, ki so vohunili po univerzi in tudi drugod. O tem bi bilo vsekakor vredno kaj napisati.
Med pomembnimi vprašanji, ki jih Repe ne omenja, a okoli katerih se vrtijo številni manj vidni spopadi in od katerih živijo številne anekdote, je delitev stanovanj univerzitetnim ljudem.
Ali morda drži ena, da je eden sedanjih visokih funkcionarjev SAZU odstopil kot sekretar Zveze komunistov brž potem, ko je dobil »stanovanjsko pravico«? Tudi osvetlitev vprašanja, zakaj v Sloveniji nimamo študentskih bivališč v kampusih, sodi med tista, ki bi jih odkrila bolj svoboda razuma kot »svoboda duha«.
Kljub Repetovem besedilu »svoboda duha« se ni treba bati ne za prihodnost univerze ne za njenega kritičnega duha
Nevzhajano testo Repetova »svoboda duha« deluje kot poskus gradnje brez načrta, skromno vezivo je le kričeči piščev ideološki firnež. Veliko politizacije, pa malo dejanske zgodovine Univerze v Ljubljani. Zgodovina najstarejše slovenske univerze je veliko več, kot lahko preberemo v med debele platnice ukleščeni »svobodi duha«.
Izbor fotografij za knjigo je pripravila Tatjana Dekleva. Največkrat je upodobljen sedež univerze, nekdanji deželni dvorec. Prav gotovo pa bi fotografije morda novogradenj iz posameznih obdobij, morda posamezne izstopajoče stavbe, oprema, morda posnetki temeljnih dosežkov učiteljev, študentov le povedali marsikaj, česar Repe ni zmogel napisati.
Kaj prispeva k »svobodi duha« likovna priloga, ki jo je iz del likovne zbirke univerze izbrala Nadja Zgonik? Ali je ta res ključnega pomena za »svobodo duha«? Obenem pa njihov manjši format in drugačna gramatura papirja krepko motijo branje. Knjigo je oblikoval Jernej Kejžar. »Svobodo duha« skleneta rektor univerze Igor Papič in Mladen Dolar. Prvi piše o univerzi in prihodnosti, drugi pa o univerzi in kritičnem duhu.
Seveda se nam kljub Repetovem besedilu ni treba bati ne za prihodnost univerze ne za njenega kritičnega duha. Vendar pa bi se rektor in tisti, ki so Repetu dali mandat za »svobodo duha«, lahko vprašali, ali je to prispevek k prihodnosti in kritičnem duhu univerze. Prav gotovo pa se sprašujemo: od kod so vzeli toliko nekritičnega duha, da so to revno delo dali prevesti in natisniti še v angleščini?!
Vir: Slovenski čas, februar 2020