Študentom Pedagoške fakultete v Kopru sem vzroke neenakosti v izobraževalnih dosežkih razložil s tem, da se ljudje rodijo v različnih družinah, ki jim dajejo različna nagnjenja in znanja. Ta izkoristijo najprej v vrtcu, nato pa na izobraževalni in poklicni poti.

Prirojeno inteligenco si radi predstavljamo kot glavni dejavnik, ki prispeva k temu, da med izobraževanjem dosežemo več ali manj. Razmerje med inteligenco in tistim, kar nam daje okolje in je povezano s šolskim uspehom, je, poenostavljeno, približno pol na pol. To pomeni, da k polovici šolske ocene prispeva naša inteligenca, k drugi polovici pa tisto, kar nam je dalo okolje, tukaj pa so družina, vzgojiteljice, učitelji in šola.

Takšno razumevanje nam omogoča, da se lahko intenzivneje ukvarjamo z družino, iz katere prihaja otrok. Če se otrok v družinskem okolju ni srečeval z dražljaji, ki bi spodbujali njegovo radovednost, če se starši niso ukvarjali z njim ali ga niso usmerjali k temu, da bi videl izobraževanje kot dobrino, za katero si je treba prizadevati, bo v izobraževanju dosegel manj. Končno ga starši lahko naučijo tudi tega, kako naj se vede, da bo ustrezal nepisanim pravilom, ki veljajo v šolskem okolju.

Starši lahko, na primer, otroka bogato oblačijo in s tem vplivajo na učitelja, ker premožni starši pogosto poznajo župana ali lokalnega politika, ki lahko pokliče ali osebno govori z ravnateljem ali ravnateljico. Ta bo nato pritisnil na učitelja. V šolo lahko privedejo tudi odvetnika, če potomec ni preveč inteligenten ali delaven ter ne prejema zadovoljivih ocen.

Tukaj se neposredno zanika meritokratsko načelo, torej to, da je treba nagraditi dosežke ljudi, ki so bolj ustvarjalni. Če so vsi ocenjeni z oceno odlično (5 ali 10), potem se meritokratsko načelo zanika, nagrajujejo pa tisti, ki imajo moč, katerih starši so otroku pretirano naklonjeni. Zanje šteje le to, da ima potomec šolsko spričevalo ali diplomo.

Šolstvo, kakršno je danes, kaznuje prizadevne in nadpovprečne, hkrati z njimi pa dobre učitelje, ko nagrajuje podpovprečne in tiste, ki zlorabljajo svojo moč in poznanstva.

Pred mnogimi leti smo s kolegi izvedli raziskavo TIMSS (o znanju s področja matematike in družboslovnih znanosti, vključuje pa otroke, stare od 9 do 10 ter od 13 do 14 let, torej otroke iz osnovnih šol).

Sašo Bizjak

Ugotovili smo, da v Sloveniji ni mogoče najti statistično značilnih razlik v premoženjskem stanju, ki bi bile neposredno povezane z otrokovimi dosežki v sami raziskavi (dosežki v raziskavi so močno povezani z dosežki v šoli, tukaj smo potegnili vzporednico). Če otrok premore svojo lastno mizo in računalnik, nam to še ne pove, ali v raziskavi in v šoli dosega več ali manj.

Kar pa vpliva na otrokove dosežke, je število knjig, ki jih premore družina (ker o natančnem številu knjig otroka ni mogoče vprašati, smo spraševali, ali doma premorejo eno ali dve knjigi, ali premorejo polico knjig, ali pa knjižno omaro).

Ta povezava je bila pomembna, še pomembnejša je bila povezava z izobrazbo staršev, najbolj pa povezava s tistim, kar želi otrok sam doseči med svojim izobraževanjem in kako daleč bo pri tem šel, na primer do doktorata znanosti. Torej gre za neposredno okolje, iz katerega izhaja, za odnos do knjige, ki je kazalec odnosa do znanja, za nagnjenja in znanje staršev, končno pa, najpomembnejše, za otrokovo osebno motiviranost.

Velja, da lahko mnoge primanjkljaje, ki jih doživi otrok, ki izhaja iz revnega okolja, kjer ni prejemal dovoljšnjih spodbud, ali iz okolja, kjer mu starši spodbud in pozornosti niso mogli nuditi, ker so bili preprosto premalo izobraženi ali pa jih ni bilo doma, ker so se z dela vračali pozno in utrujeni, ali pa so bili zasvojeni z drogami ali alkoholom, nadomesti kakovosten vrtec. Ta lahko do neke mere izenači izhodiščne možnosti otrok, ki izhajajo iz revnega in nenaklonjenega okolja.

Zaprtje vrtcev in šol v času korone je bistveno zmanjšalo možnosti revnejših otrok, ki jih niso podpirali izobraženi starši, ker otrok niso mogli ali znali dovolj podpirati. Tukaj si bom dovolil nekaj bogokletnega in bom zapisal, da bi bilo bolje, ko bi otroci hodili v vrtce in šole tudi v času bolezni, ker bi s tem izboljšali življenjske možnosti revnejših otrok, četudi bi s tem vplivali na večjo obolevnost starejših. Prihodnost ljudi je namreč pomembnejša kot njihova preteklost in strah ostarelih pred smrtjo.

To isto zgodbo, zgodbo o izhodiščnih položajih, lahko uporabimo tudi pri poskusu razumevanja novih političnih strank in novih podjetij, ki so nastajala po letu 1991, torej v obdobju prehoda v novo politično ureditev ter v tržno gospodarstvo. Zgodba o izhodiščnih položajih je povezana tudi z našo blaginjo ter z uspešnostjo slovenskih podjetij v prihodnjih letih in desetletjih.

Obstaja predstava, da je bilo izhodišče vseh akterjev v tistem času enako, da so ob poku starterjeve pištole z iste izhodiščne črte stekli tako akterji z izvorom v starem režimu kot novonastali akterji. Vendar še zdaleč ni tako. Starejši akterji so pred dobrimi 30 leti zgolj spremenili svoje ime.

Tako sta nastali Združena lista socialnih demokratov in Liberalno-demokratska stranka. Sicer ni bilo sprememb v njunih virih moči, še zmeraj sta kadrirali v istem bazenu, ohranili iste prostore in obvladovali iste vire denarja, na primer Novo ljubljansko banko in zavarovalnice.

Sem spadajo tudi poslovna omrežja ter domači in tuji trg. Zelo pomembno je bilo, kot je še zmeraj, da sta obvladovali ključne medije, med drugim nacionalni radio in televizijo ter družboslovno-humanistične fakultete. To jima je omogočalo, da sta bistveno vplivali na interpretacijo preteklosti in sedanjosti slovenske družbe.

Zanju se ni spremenilo nič, svojo politično moč ter poslovno-politične položaje sta prenesli v novo politično in ekonomsko ureditev. V teku, ki naj bi se začel leta 1991, sta že na samem začetku stali daleč pred izhodiščno črto in imeli pomembno prednost.

S stališča družbene pravičnosti bi morale biti leta 1991 vzpostavljene razmere, v katerih bi bile izhodiščne možnosti vseh akterjev čim bolj izenačene. Vrtec v prenesenem pomenu besede bi za deprivilegirane akterje predstavljala lustracija, torej odstranitev privilegiranih akterjev iz starega režima, tukaj pa pripadnikov političnega, varnostnega in poslovno-političnega aparata, kar vključuje njihove potomce, in vračilo po drugi svetovni vojni zaplenjenega premoženja.

Tako bi bilo mogoče prednost akterjev iz starega režima vsaj nekoliko zmanjšati. Vendar se to zaradi različnih razlogov ni zgodilo. Izvedena je bila denacionalizacija, vendar njenega vpliva ni mogoče primerjati z vplivom lustracije. Bil je veliko manjši.

Za primerjavo lahko vzamemo gospodarsko uspešno Estonijo. Danes je njen bruto domači proizvod na prebivalca skorajda enak slovenskemu, v 90. letih prejšnjega stoletja pa je bil precej nižji.

Profimedia

V Estoniji je vladajočo elito predstavljala etnična skupina Rusov. Ko so bili ti izgnani ali marginalizirani, bili so namreč okupatorji, sta se estonsko gospodarstvo in politični sistem razvijala z izhodiščne točke, ki je dajala prednost domačim akterjem, ki so bili naklonjeni politični demokraciji ter odprtemu trgu.

Šolstvo, kakršno je danes, kaznuje prizadevne in nadpovprečne, hkrati z njimi pa dobre učitelje, ko nagrajuje podpovprečne in tiste, ki zlorabljajo svojo moč in poznanstva.

Izgnana in marginalizirana je bila namreč skupina, ki je do takrat imela več pravic in privilegijev od domačinov. V Estoniji so prevladovali tako politično kot poslovno-upravno (Estonija, kot baltske države v celoti, ima izjemno travmatično zgodovino, ki je potrebna posebne pozornosti tudi s stališča primerjave s Slovenijo).

Mimogrede, spomnim se, da sem se nekoč udeležil okrogle mize, na kateri sta bila tudi tedanji predsednik države Danilo Türk ter ekonomist Jože Mencinger. Sodelujoča s Pravne fakultete je opozorila na primer Estonije in izgona dotlej privilegiranih elit, ki je privedel do njenega naglega gospodarskega razvoja. Omemba dogajanja v Estoniji je povzročila več kot očitno nelagodje tako Türka kot Mencingerja. Gotovo sta zanj imela utemeljene razloge.

Takoj je treba dodati, da se ni mogoče vrniti v leto 1943 ali 1945, niti v leto 1991, in izenačiti izhodiščnih možnosti vseh vpletenih akterjev.

Zgodovine pač ni mogoče začeti znova ali se vrniti v preteklost. Lustracije ni bilo mogoče upravičiti in izvesti pred 30 in več leti, še manj pa danes. Zato izhodiščnega položaja in možnosti sledilcev in pripadnikov starega režima ni mogoče izenačiti z izhodiščnim položajem ljudi, ki so v slovensko gospodarsko in politično areno stopili po letu 1991.

Zastavlja se vprašanje, kako bi kar se da znižali raven nepravičnosti v politični in gospodarski tekmi. Na žalost se ji ni mogoče izogniti. Treba je začeti od tam, kjer pač smo, obenem pa zagotoviti »level playing field«, torej sorazmerno enaka pravila igre za vse akterje.

To pomeni, da mora biti celoten zbir prava in regulative naklonjen poslovni dejavnosti ne glede na to, ali gre za stare ali nove akterje.

Obenem pa privilegirani potomci starih elit ne smejo ovirati ali preprečiti vstopa in delovanja novih in uspešnih akterjev. Pravo in regulativa se morata tudi izvajati. Gre za dejanski obstoj tistega, kar imenujemo »pravna država«, ter za varovanje zasebne lastnine. Oboje predstavlja osnovno zahtevo vsake liberalne ureditve, varovanje posameznika pred nasiljem privilegiranih elit.

Omeniti je treba »gatekeeping«, ki je bil v bližnji preteklosti izvajan s plačilno nedisciplino, ko se neprivilegiranim in nepovezanim akterjem ni plačevalo računov in se jih je tako obsodilo na poslovno smrt ali na močno omejeno dejavnost (morda se spomnite Stožic: zaradi plačilne nediscipline slovenskih »poslovnežev« se je tudi umiralo).

Nadzor poslovanja uspešnih novih akterjev se izvaja tudi s tem, da potomci starih elit v konkurenčna podjetja pošiljajo inšpektorje. Zanje je to pač del poslovanja. Gangsterizem ima svoj obraz, jabolko pa ne pade daleč od drevesa. Zaradi tega se uspešna nova podjetja ne želijo pojavljati v medijih. To neposredno ogroža njihov obstoj in dejavnost.

Ne verjamem, da bi bilo mogoče vplivati na mentaliteto potomcev starih elit. Kot niso bili zmožni misliti trga in ceniti dosežkov pravih podjetnikov prej, tega ne zmorejo niti danes. Da premorejo diplome ekonomskih fakultet in takšnih ali drugačnih poslovnih šol, ne pomeni nič.

Robert Balen

Prej velja obratno, zanje predstavljajo diplome »a licence to kill«, torej da jim je dovoljeno vse. Zlahka se tudi prodajajo politikom katerekoli barve, da le imajo od tega korist. In ti jih iz istega razloga več kot radi vzamejo pod svoje okrilje.

O pogojih poslovanja in možnostih vstopa novih akterjev pišem zato, ker se je Slovenija znašla v položaju, ko smo vse bolj odvisni od inovativnih podjetij. V Poročilu o razvoju 2026, ki ga je Urad za makroekonomske analize in razvoj izdal maja letos, je navedeno, da bo leta 2029, torej čez nekaj let, začelo upadati skupno število prebivalstva v Sloveniji.

To se bo začelo naglo starati. Babyboom generacija, največja povojna generacija, se bo začela kmalu upokojevati ali pa se že. Generacije za njo, ki so še zaposlene, so bistveno manjše.

Rodnost je tudi izjemno nizka. Zato ni in ne bo mogoče računati na povečevanje slovenske produktivnosti na osnovi vse večjega števila zaposlenih. Zaposlenih bo zaradi demografskih sprememb vse manj, vse večje skrbi pa bodo potrebni starejši. Njihovo oskrbo in zdravstvene stroške, ki s starostjo naglo naraščajo, bo treba tudi plačati. Ta proces je nepovraten in neustavljiv.

Da bi v prihodnjih desetletjih ohranili doseženo raven blaginje, se bo morala povečati dodana vrednost proizvodov in storitev, obenem pa bo treba kar se da spodbujati nova, inovativna podjetja. Teh ne smejo ovirati potomci starih elit ali pa s političnimi strankami in liderji katerekoli barve povezani »poslovneži«.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.