Bil je katoličan, vsako nedeljo je hodil k maši, sošolec nadškofa Alojzija Šuštarja na škofijski gimnaziji. Kot Zarjan (po akademskem društvu Zarja, ki je leta 1939 priredilo znani t. i. Bo-hinjski teden.) je bil bolj svobodomiseln, ko je dejal v nekem pogovoru tri leta pred smrtjo. Težava je imel tudi v partizanih h katerimi je prebegnil leta 1944 s transporta v Nemčijo. Obvezno je moral poslušati komisarja. Takoj so ga osvobodili poslušanja političnega pouka. »Morda je to domišljavo, ampak formiral sem se samostojno. Bral sem Kardeljeve tekste, ampak nisem zijal od navdušenja,« je dejal poznejši četni politkomisar in dodal, da je bil edini partizan na fakulteti, pa so vrgli ravno njega.
Bil je kandidat za ljubljanskega župana pomladnih strank ob začetku lokalne samouprave leta 1994, pa ga je premagal takrat »kontinuitetni« Dimitrij Rupel. Bučarja, partizana, zveza borcev ni podprla. Je pa sam stal za vstopom ljubljanskega župana Zoran Janković v nacionalno politiko.
Bil je kandidat za ljubljanskega župana pomladnih strank ob začetku lokalne samouprave leta 1994, pa ga je premagal takrat »kontinuitetni« Dimitrij Rupel. Bučarja, partizana, zveza borcev ni podprla. Je pa sam stal za vstopom ljubljanskega župana Zoran Janković v nacionalno politiko. Priključil se je »procesiji« na magistrat, ker bi edino Janković s svojo novo stranko ustavil pohod Janše na oblast. »Danes se ne morem povezati ne z enimi ne z drugimi. Tudi k mašam za domovino me ne vabijo,« je dejal v omenjenem pogovoru.
Kodno ime Bučarja je bilo Tikveš – »jugoslovansko« kar po priimku. Udba, v njej je služboval leto dni po vojni, mu je prisluškovala. Po odločitvi vrha partije (1978) je izgubil službo profesorja pravne fakultete in se pri komaj 55. letih upokojil; pri nas je to dovolj, da nekomu rečemo disident. Partija ga je zaradi knjige Podjetje in delo vrže z univerze in mu za vrat že pred tem (1975) naprtila politično policijo.
Pristanek Bučarja na manjše zlo (Jankovića) lahko razumemo s sodelovanjem v osvobodilni fronti in nato kot rečeno v partijski Ozni do demobilizacije oktobra 1946. Za to je našel dobre, protistrankokratske, lahko bi celo rekli sistemsko teoretične razloge. (Bučar je pri nas razvijal sistemsko teorijo Niklasa Luhmanna, kar se denimo pozna tudi spisu objavljenem v znameniti 57. številki Nove revije.) Prav je, da dobimo predsednika vlade, ki ni »filozof«, ki bo operativno sposoben in ki je ekonomsko neodvisen, je pojasnjeval. Poslanci lahko odločajo po svoji vesti, samo če imajo zagotovljene eksistenco, naši predstavniki ljudstva pa so ekonomsko odvisni.
Da se je leta 1944 znašel četni politkomisar v Kokrškem jurišnem odredu je po njegovih besedah krivo to, da je bil »mlad in navdušen. Za vsako veliko neumnost sem se javil.« Kljub porazu na lokalnih volitvah je še naprej veljal za moralno avtoriteto volitvah in bil leta 2002, ko je že dopolnil osemdeset le, kar krepko potolčen kot kandidat za predsednika države.
Kodno ime Bučarja je bilo Tikveš – »jugoslovansko« kar po priimku. Udba, v njej je služboval leto dni po vojni, mu je prisluškovala.
A zadržimo se še v njegovih iniciacijskih časih, saj o mladeniških neumnostih ni bil nikoli pretirano zgovoren, podrobno vedenje o ravnanju z ujetimi domobranci in civilisti pa je zanikal. Nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar je po njegovi smrti zapisal, da se je z nečim tudi pohvalil – namreč, da je rešil dva človeka. »Znanca iz nekdanje Škofijske gimnazije. Ko se je zadrževal v Celovcu, sta uspela, da sta ga našla. Rekel sem jima: 'Izginita, še danes. Ubogala sta in ostala živa. Več o tem ni pripovedoval.«
Marsikaj bi še lahko in morali zapisati o klenem Bohinjcu, ki so ga leta 2015 častno pokopali v Bohinjski Bistrici. Denimo o njegovi vlogi pri nastajanju ustave, obnavljanju panevropskega gibanja ali njegovih besedah o koncu državljanske vojne, izrečenih 9. maja 1990 na prvi skupščinski. V knjigi Čas velikih sprememb (2011) je ugotavljal, de je na zaradi razpada Demosa, ampak tudi ob njem prišlo do recidiva, vrnitve na ločevanje izključno ali predvsem na temelju svetovnega nadzora, kar smo podzidali še z ločitvami, ki jih je sprožila nekdanja državljanska vojna.
Slovenska matica danes prireja simpozij ob stoletnici njegovega rojstva.