Tako so LDS-ovi Žižek, Gantar in Šetinc leta 1991 pisali »tropu dolgolasih in debeluhastih oborožencev« v TO

LDS je bila kar 12 let vodilna stranka v več slovenskih vladah pod vodstvom Janeza Drnovška. Najbolj je zaznamovala prehod Slovenije iz socializma v državo s tržnim gospodarstvom in demokracijo. In najbolj je tudi odgovorna, da imamo še zdaj velike primanjkljaje tako na področju tržnega gospodarstva kot demokracije.

Osebnost Janeza Drnovška je leta 1992 volivce prepričala, da so LDS prvič pripeljali na čelo vlade. To se je zgodilo še v letih 1996 in 2000. Toda razmere znotraj stranke je obvladoval predvsem dolgoletni generalni sekretar Gregor Golobič. Avtor knjige Oven opisuje, kako je Golobič s svojo kliko v stranki na zahrbten in spletkarski način obračunaval s političnimi nasprotniki, pri čemer je uporabljal medije. O tem več v novi tiskani izdaji Reporterja.

Oven razkriva tudi, kako so v stranki ravnali po osamosvojitveni vojni, v kateri sta slovenski TO in milica porazili jugovojsko, katere generali so skušali držati Slovenijo pod okupacijo. Ob 30 obletnici osamosvojitve velja poudariti, da iz zapisa, ki ga objavljamo, celo ljudje iz same LDS »priznavajo«, da je stranka dejansko ves čas z nasprotovanjem organizaciji slovenskih oboroženih sil ogrožala projekt osamosvajanja.

Tako so pripadniki »desne frakcije« LDS poleti 1991 sestavili znotraj strankarsko gradivo, kjer predlagajo revizijo strankarske politike. Avtorji zapisa so Pavel Gantar, Mile Šetinc in Slavoj Žižek:

»Pred vojno smo zagovarjali koncept 'trde' demilitarizacije, kar pomeni, da je z demilitarizacijo treba začeti takoj, ne pa šele takrat, ko bodo za to dozorele razmere (mednarodno priznanje Slovenije, zagotovila sosednjih držav, da nimajo ozemeljskih zahtev, vključitev v 'evropski sistem varnosti'…). Res smo govorili o potrebi po določenem prehodnem obdobju, v katerem bi za varnost Slovenije skrbele obstoječe enote TO in milice (beri: brez novih rekrutov in brez večjega dodatnega oboroževanja), toda naši politični nasprotniki so imeli prav, ko so trdili, da gre v bistvu za koncept hitre enostranske razorožitve, saj bi biološki zakoni sami (staranje 'moštva') poskrbeli za naglo zmanjševanje vojaške vrednosti obrambnih sil Slovenije. Ta strategija je bila konkretizirana v naših skupščinskih nastopih, ko smo nasprotovali vsakršnemu nadaljnjemu oboroževanju TO in policije in kakršnemukoli novemu rekrutiranju TO (nasprotovanje skoraj vsem členom zakona o vojaški dolžnosti, zagovarjanje radikalnega koncepta ugovora vesti, ki bi v bistvu pomenil povsem svobodno izbiro med vojaškim rokom in civilno službo…). Nismo bili edini, ki smo nasprotovali ustvarjanju prave slovenske vojske (vojske s stalno sestavo), saj so Deklaracijo za mir podpisali tudi zeleni in ekskomunisti (slednji so tudi nasprotovali vojaškemu delu proračuna), toda naš nastop je bil najbolj sistematičen, radikalen in trdovraten. Lahko bi rekli, da je prav naša stranka poosebljala zamisel o demilitarizaciji.«

Omenjeni člani LDS so se torej poleti 1991, po vojni, v kateri sta ravno TO in milica novi državi zagotovili zmago in svobodo, ugotovili, da je za ohranitev LDS na političnem zemljevidu potrebna korenita sprememba politike. Tako so nadaljevali:

»Lahko se kajpak, delamo, kot da se ni nič zgodilo in da spet začenjamo od tam, kjer smo pred vojno nehali. Lahko celo rečemo, da je prav vojna pokazala, da smo imeli prav: TO je bila zanič, vse je opravila policija (toda, mar ni prav to argument, da Slovenija potrebuje stalno vojsko, ne pa tropa dolgolasih in debeluhastih oborožencev, ki si jih privlekel neposredno iz domače kuhinje ali gostilne?), vse skupaj je bila ena velika improvizacija, ker slovenska oblast na vojno ni bila pripravljena (ali ni ob takšni opazki izid vojne videti še bolj fascinanten!?), sploh pa vojna ni bila potrebna in bi se ji bilo mogoče izogniti, saj bi bilo vse to mogoče doseči tudi s pogajanji, pa še škoda bi bila manjša (morda, toda tega nihče ne ve in nikoli ne bo vedel – vsi pa vemo, da je bil s to vojno dosežen fantastičen preobrat z umikom JLA, da v drugih republikah de facto že priznavajo neodvisnost Slovenije, da je bil konflikt internacionaliziran, da sta svetovno javno mnenje in politika mnogo bolj kot prej naklonjena Sloveniji in njenemu priznanju…). Lahko, skratka, še naprej ob vsaki priložnosti gnjavimo Janšo in Bavčarja, vpijemo o ilegalnem uvozu orožja, glasujemo proti slehernemu vojaškemu izdatku, zahtevamo ukinitev splošne vojaške obveznosti. Toda politični nasprotnik bo imel vsakič na voljo enak uničujoč odgovor: če bi vas poslušali, bi imeli danes na meji (in še kje) jugoslovanske tanke! Seveda, naši najzvestejši privrženci bodo preživeli tudi takšno samomorilsko obnašanje naše stranke, toda na širše volilno telo na takšen način ni mogoče računati.«

Tako so predlagali drug pristop do obrambne politike, pristop »samozavestne revizije«. Predlagali so, da bi se LDS zavzemala, da bi imela Slovenija majhno in poceni vojsko (do dva odstotka družbenega proizvoda), oboroženo zlasti z lahkim orožjem in z učinkovito protitankovsko in protiletalsko zaščito. Kaj nam torej pove ta zapis. Bolj pragmatični del v LDS se je poleti 1991 zavedel povsem napačne predosamosvojitvene politike stranke in da jih na tej poti čaka politični propad. Tako so v zadnjem hipu zasukali krmilo stranke v drugo smer s »samozavestno revizijo«. Priča pa tudi o tem, da dejansko politične enotnosti pred osamosvojitvijo ni bilo. Medtem, ko si je Demosova vlada prizadevala zanjo s konkretnimi ukrepi, je opozicija trdovratno delala na tem, da bi zmanjšala obrambno moč Slovenije, ko bo ta razglasila suverenost.